Cerca

Vatican News

V Puščavi srečanje bolnikov pod geslom: »Vedno si v Božjih rokah«

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre, še poseben pozdrav velja vam bolniki, invalidi in ostareli, danes smo vsi romarju tukaj pri Puščavski Materi Božji. Za moto letošnjega srečanja smo izbrali besede sv. matere Terezije: 'Vedno si v božjih rokah!'« S temi besedami je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl začel pridigo med sveto mašo z bolniškim maziljenjem na 47. romarskem shodu bolnikov, invalidov in ostarelih v soboto, 31. avgusta, v Puščavi.

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Prisluhni pridigi

Vse kar smo in kar imamo je Božji dar. Darovalec, Bog, ne ravna po neki enotni uravnilovki. Vsakdo je prejel svojevrstne darove in vsak jih je prejel dovolj. Vprašanje, ki se postavlja je: »Kaj Bog pričakuje od mene?« Ker smo od Boga vse prejeli, kot zastonjski dar ljubezni, od nas pričakuje, da na to zastonjsko ljubezen odgovorimo z našo ljubeznijo. Prilika pohvali prva dva služabnika, ki sta talente sprejela, kot dar.

Največji talent, največji dar, je gotovo vera, to je dejanje zaupanja in predanosti Bogu, ki ga zaradi ljubezni postavim na prvo mesto v mojem življenju. Vsak dan,vsak v svojem poklicu, vsak na svojem delovnem mestu, naj bi ta dar vere poglabljali in iskali božjo bližino, ki nam daje notranjo moč, da lahko božje življenje, ki smo ga prejeli pri sv. krstu, postaja vedno bolj resničnost.

Dragi bolniki, invalidi in starejši, gotovo se vam postavlja vprašanje: »kako lahko jaz v stanju preizkušnje, bolečine in trpljenja, z veseljem odgovarjam Bogu na to,kar mi je dal. Tukaj nam odgovor daje sv. mati Terezija, ko pravi:«Vedno si v božjih rokah«. »Kadarkoli Bog , pogleda na svojo dlan roke, te vidi tam. Zapomni si: vedno si v božjih rokah!« Pri krstu smo postali njegovi,božji otroci. Postali smo blizu njegovega srca. Vsakega od  nas ljubi,vsak od nas je dragocen v njegovih očeh.

V letošnji poslanici za svetovni dan bolnikov,papež Frančišek pravi: »življenje vsakega od nas je BOŽJI DAR. In ravno zato, ker je dar, življenje ne more biti obravnavano, kot navadna posest, ali zasebna lastnina. V daru našega življenja je odsev Božje ljubezni, ki doseže svoj  vrh v učlovečenju Božjega Sina in izlitju Sv. Duha«.

Papež Frančišek tudi ugotavlja, da je vsak človek ubog in potreben. Ko se rodimo, potrebujemo skrb svojih staršev. V nobenem življenjskem obdobju se nihče med nami ne bo nikoli mogel popolnoma osvoboditi potreb in pomoči drugih.

Papež Frančišek pravi, da je to dokaz, da smo ustvarjena bitja in nadaljuje: ZVESTO PRIZNAVANJE TE RESNICE NAS VABI, DA OSTANEMO PONIŽNI IN POGUMNO UDEJANJAMO SOLIDARNOST, KOT NUJNO ŽIVLJENJSKO KREPOST.

V blagrih Jezus blagruje med drugim tudi žalostne. S tem želi podčrtati, da se človek lahko znajde tudi v težki situaciji. Lahko je to bolezen, lahko je to starost in osamljenost, lahko je občutek nesprejetosti,… razlogov, ko smo v preizkušnji, ko smo žalostni je torej lahko veliko. Tudi sam božji Sin je na lastni koži izkusil vse bridkosti: izkusil je lakoto in napor, grenkobo nerazumevanja, bil je izdan in zavržen, bičan in na koncu križan.

Jezus, ko blagruje žalostne ne želi reči, da je trpljenje in raznovrstne preizkušnje nekaj veselega, je težko stvarnost, ki nas jo želi naučiti živeti na pravilen način. Napačen način je takrat, ko nekdo te preizkušnje živi pasivno, se vda v usodo ali pa se jezi nase in na vse okoli njega. Jezus nam kaže, da je to težko stanje potrebno sprejeti v zaupanju in z upanjem, pomembno je,da tudi v teh trenutkih živimo ljubezen do Boga in bližnjega,kajti ravno ljubezen je tista, ki spreminja vsako stvar.

Na ta način bolna, invalidna ali ostarela oseba lahko postane blagoslov za druge, s svojo vero,z molitvijo in darovanjem svojega trpljenja. Na ta način dragi bratje in sestre ste znamenje, da je Bog ljubezen, da je zvest, usmiljen tolažeč. Mi vsi smo povabljeni, da smo blizu trpečim po naših župnijskih občestvih. Sv. Pavel v današnjem berilu iz Pisma Tesaloničanom  nas vabi naj bomo dejavni v ljubezni, naj v njej napredujemo,da ob lahko dajala sadove.

Danes smo zbrani tukaj pri Puščavski materi Božji. Marija je tista,ki nas spremlja na poti našega zemeljskega romanja. Ko gledamo Marijino življenje, ne moremo reči nič drugega, kot to, da je življenje iz vera, v polnem zaupanju v Boga,tisto življenje, ki človeka napolnjuje z mirom in veseljem. Marija ni nikoli sebe postavljala v ospredje, zato jo tudi kličemo »vrata nebeška«, ker nas vodi v skrivnost samega Boga, v  občestvo z Bogom in bližnjimi. Ravno zato se pri Mariji vsi čutimo sprejete, začutimo, da smo ljubljeni.

V sredo, 4. septembra, ko se bomo Bogu zahvaljevali, da je bl.A.M. Slomšek pred 160. leti iz Št. Andraža prenesel škofijski sedež v Maribor, bomo v mariborski dekaniji pričeli misijon z geslom:«Ne boj se, samo veruj!« Povabim vas dragi bratje in sestre, da ta veliki dogodek podprete z molitvijo. Tudi vas bolniki, invalidi in starejši, vabim, da vaše trpljenje darujete za uspeh tega misijona.

Misijon je za vsakega od nas priložnost, da utrdimo in poglobimo našo vero in življenje po veri. Je pa tudi priložnost, da koga nagovorimo, ga povabimo, npr. na predavanje, ali k sv. maši, kajti misijon je namenjen prav vsakemu, tudi tistim, ki so se od nas oddaljili. Naj bo blagoslovljen ta sveti čas misijona, čas, ko bomo skupaj rastli v ljubezni do sede, bližnjega in Boga. Prosimo danes Marijo, da bi vsak od nas, še posebej vi bolniki, invalidi in ostareli vedno čutili, da Bog vsakega od vas sprejema in je deležen njegove ljubezni, tudi takrat, ko se nam zdi, da je na nas pozabil.

Dragi preizkušani bratje in sestre, sedaj boste lahko prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja. Naj vam ta zakrament, podeli novih moči, poglobitev v veri in novo zaupanje v Boga, da boste skupaj z njim lažje nosili naloženi križ in doživljali, kako vas Gospod želi prijeti za roko in hoditi z vami, kot zvest prijatelj, ki človeka nikoli ne razočara. Amen.

Projekt, ki omogoča to objavo, sofinancira Slovenska škofovska konferenca.

Sobota, 31. avgust 2019, 18:33