Msgr. Peter Štumpf: Praznik sv. Klare obhajamo tukaj v Turnišču v zarji velikih dogodkov tega tedna
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Pridiga msgr. Petra Štumpfa
Praznik svete Klare obhajamo v klariškem samostanu Marije, Matere Cerkve v zarji velikih dogodkov 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki jih bomo obeležili s slovesno sveto mašo, prihodnjo soboto, 17. avgusta v Beltincih. Kdor more, naj le pride prihodnjo soboto v Beltince. Tam se ne bomo šli slovenskega nacionalizma. Prišli bodo tudi tisti Madžari, Hrvati, Nemci in Romi, ki imajo radi Slovence v Prekmurju, saj skupaj s Slovenci živijo v lepem sožitju. Zahvaljevali se bomo našem skupnemu nebeškemu Očetu, da lahko prav zaradi vere živimo skupaj kot bratje in sestre v Kristusu.
Prekmurski in prleški katoliški duhovniki – Mikloš Küzmič, Jožef Košič, Marko Žižek, Jožef Borovnjak, Anton Stranjšak, dr. Franc Ivanocy, Peter Kolar, Štefan Kühar, Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Jerič, Jožef Godina, dr. Anton Korošec in še nekateri – so Slovence ob Muri budili k slovenski zavesti. S slovenskimi knjigami, predvsem z Mohorjevimi in prekmurskim katoliškim časopisjem so v ljudeh ohranjali katoliško vero. Preprosto niso dopustili, da bi ljudje zaradi revščine, liberalne madžarizacije ter posledic 1. svetovne vojne ostali v utrujenosti malodušja.
Velikan med prekmurskimi duhovniki ter narodni buditelj Jožef Klekl st. je takrat, pred 100 leti v Beltincih, 20 tisoč glavi množici dejal: Čeravno kak narod obdajajo nepremagljive trdnjave, čeravno ga branijo sto tisoči topovi, čeravno ga varuje milijonska vojska, je zgubljen, če nima globoke vere in če se z dušo in telesom ne drži svojega materinega jezika.
Kje so velikanski narodi starih časov; Asirci, Babilonci, Makedonci, Grki, Rimljani? Kje so njihove nepregledne države? NI – JIH – VEČ! Temelj – vero in ljubezen do materinega jezika so zavrgli, zato so prešli. Glede Rimljanov pričujejo Tacit, njihov poganski zgodovinar in drugi cerkveni zgodovinarji, pisatelji Tertulijan, Evzebij in drugi, da so bili pokvarjeni do dna srca! Otroka ali starše umoriti ni bilo zanje nič posebnega. Ljubezen do materinega jezika pa se je v njih tako ohladila, da je imenovani zgodovinar o njih zapisal: 'V rimski državi se še kuhalnice po grško vrtijo.« Namesto v svojem materinem latinskem jeziku so klepetali raje v tujem, grškem jeziku; zato pa je njihov materni jezik postal mrtev in z njim je umrl cel narod.
Vera in ljubezen do materinega jezika! Slovenci, to mora biti vaše geslo in v prvi vrsti vaša prva dolžnost. A nikdar s sovraštvom. Jaz ne govorim najraje slovensko zato, ker bi madžarski jezik sovražil – Bog me obvaruj! – ampak zato, ker je to bila in je moja dolžnost. Jezika mi ni Bog dal samo zame, ampak za celi narod; če ga zavržem, če se ga sramujem – zavržem Božji dar – škodujem, delam škodo celotnemu narodu. Če nas deset obdeluje eno njivo, vsem desetim naredimo škodo, če sem nemaren, ne samo sebi.
Vzrok, da nas je tako malo, da smo zaostali s svojim jezikom, je v tem, ker smo tujo njihov orali, svojo pa zanemarili; nismo izpolnili svoje dolžnosti, da bi svetu pokazali, da nas je Bog kot Slovence ustvaril. To moramo popraviti. Za kulturo svojega jezika si moramo prizadevati z vsemi močmi; stalno trdno moramo povsod, celemu svetu pokazati, da smo Slovenci.« Tako je govoril duhovnik in narodni buditelj Jožef Klekl st. pred 100 leti v Beltincih.
In danes? Kako je v Sloveniji? Nič bolje. Angleščina je preplavila naše javne komunikacije. Očitno so tuji jeziki pri nas bolj dobičkonosni kot slovenščina. Le nekaj zavestnih narodnjakov se danes bori, da bi slovenščina imela svoje dostojno mesto na naših fakultetah.
Jezus nas tudi danes opominja k budnosti. Vsak bo moral polagati račune, kako upravlja s svojo vero in s svojim jezikom. Ko čakamo na našo večnost, se nikakor ne moremo predati stanju anestizije, ko ne vem, kaj se z menoj dogaja in kaj z menoj drugi počnejo. Anestezija onemogoča bolečino, ker drugače ne bi prenesli operacije. Pri čakanju na trenutek, ko bo treba Bogu polagati račune, pa morajo biti ti računi sproti urejeni, ker ne vemo, kdaj bo prišel dan obračuna.
Če se po firmah bojijo inšpektorskih kontrol, in so zato v stalni pripravljenosti na revizije, se ne moremo prepuščati življenjski ležernosti in zanemarjati svoje odgovornosti, kot da se z nami po smrti ne bo nič zgodilo.
Se bo zgodilo. Dve stvari sta, ki sta na svetu stoodstotni: Prva je ta, da bomo umrli. Drugo dejstvo pa je, da smo neumrljivi. Vsakdo, ki se je nekoč rodil in umrl na zemlji, še vedno nekje živi. Vsi, ki so umrli, prebivajo bodisi v nebesih, vicah ali pa v peklu. Zavedajo se sebe, svojih dejanj in svoje večne usode. Nekega dne se jim bomo pridružili tudi mi. Vsi bomo živeli večno. Edino vprašanje je, kje bomo živeli. Odgovor na to vprašanje pa je odvisen tudi od tega, kako uporabljamo čas, ki nam je dan na tem svetu: kako živimo, kako ljubimo in kako sprejemamo svoje narodne vrednote. To nam govori naša vera. To obhajamo pri vsaki sveti maši in to oznanjamo tudi drugim. Oznanjamo pa ne samo s slovenskimi besedami, temveč tudi z dejanji.
Marija ni stala križem rok, ampak je kot mati najprej podala roko svojemu sinu Jezusu, sedaj pa stiska roko nam vsem v molitev. Molimo v teh dneh pred praznikom Marije Vnebovzete in pred praznikom jubileja v Beltincih rožni venec za Marijino varstvo in pomoč. Naj nas Marija med seboj še bolj poveže, v srcih prižge upanje, prežene strah in utrujenost in nas reši vsega hudega. Sveta Klara, prosi za nas pri Bogu.
Projekt, ki omogoča to objavo, sofinancira Slovenska škofovska konferenca.
