Cerca

Vatican News
Msgr. Alojzij Cvikl Msgr. Alojzij Cvikl 

Msgr. Alojzij Cvikl: Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je potrebno gledati v luči daru

»Spoštovani, prisrčno vas pozdravljam v imenu nadškofa Staneta Zoreta, predsednika SŠK, ki je v teh dneh v Rimu in me je prosil, da vse tukaj zbrane pozdravim v njegovem imenu.« S temi besedami je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl pozdravil navzoče ob zaključku slovesnega bogoslužja v evangeličanski cerkvi ob 100. letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom v nedeljo, 25. avgusta, popoldne, v Murski Soboti po govoru škofa Geze Erniše ter pred govorom predsednika Boruta Pahorja in dodal: »Ob zaključku slovesnega bogoslužja ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki smo ga obhajali tu v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, želim podčrtati tri besede: dar, priložnost in izziv.«

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pozdravni nagovor msgr. Alojzija Cvikla

Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je potrebno gledati v luči daru. Bogu moramo biti hvaležni za pokončne, modre in narodno zavedne duhovnike, ki so bili tesno povezani s svojim ljudstvom in so začutili utrip in željo, da se ljudstvo želi pridružiti matičnemu narodu in da so bili pripravljeni storiti vse, kar je bilo v njihovih močeh, da je prišlo tudi do uresničitve le tega. Ne samo, da so dobro pripravili gradivo za pariško mirovno konferenco in svoja stališča podprli s trdnimi argumenti, ampak so bili tudi sami spoštovanja vredni in verodostojni pogajalci.

Prav je, da smo ob letošnjem praznovanju večkrat slišali njihova imena, saj so bili, morda prav zato, ker so bili duhovniki, v zgodovini prezrti, kaj šele, da bi jim javno izkazali kakršnokoli hvaležnost.

Da smo danes tukaj, polni življenja in upanja, je sad tudi tega milostnega zgodovinskega trenutka, za katerega pa ima pravzaprav zasluge veliko ljudi. To so vsi, ki so na tem področju ljubili in poglabljali slovenski jezik, kulturo, vero v Jezusa Kristusa; vse to na temelju evangeljskih vrednot, ki so bile osnova, iz katere je ljudstvo lahko črpalo moč, da so kljub preizkušnjam, vztrajali in so ostali med seboj povezani.

Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je za Prekmurje postala priložnost, saj je ta pokrajina postala kraj sožitja med katoličani, evangeličani, pripadniki judovske in tudi drugih veroizpovedi.  Po drugi strani pa je to tudi področje sožitja med različnimi narodi in kulturami: med Slovenci, Madžari, Hrvati, Romi, Nemci… Nedvomno so za takšno sožitje odigrali pomembno vlogo verski voditelji, ki so tu delovali, in za katere je prav, da se jih spomnimo in smo jim danes hvaležni za vse to. 

Verni ljudje smo v vsakem času poklicani, da iščemo skupne točke in pri tem gradimo na medsebojnem spoštovanju ter medsebojnem priznavanju zaslug te ali one skupnosti. V takšnem ozračju nas katoličane z evangeličani na pomenljiv način zbližujejo tudi bogoslužje,  verski pouk in vse, kar v javnosti in prek medijev storimo za naše še kvalitetnejše sobivanje. Vse kar je božje, so pravzaprav dragoceni kamenčki v bogatem mozaiku, katerega  lepoto ter bogastvo čutimo in se tega veselimo tudi ob praznovanju te pomenljive obletnice.

Vesel sem, da smo danes zbrani tukaj v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, kjer je bila cerkvena občina ustanovljena leta 1900. Prav je, da se na tem mestu ovrednoti tudi prispevek evangeličanske Cerkve pri gradnji in utrjevanju prekmurske identitete. Še posebej čutimo hvaležnost za prve knjige, prevode, pesmarice v prekmurskem knjižnem jeziku, za kar imajo pomembne zasluge tudi evangeličanski duhovniki s tega področja.

Obhajanje 100. obletnice pa je za vse nas tudi izziv. Vprašamo se lahko, kako naprej? Kako ohranjati to čudovito naravo in lepote, kot je to Mura, kot so to polja in jezera te prelepe pokrajine. Še večji izziv pa je, kako tudi v prihodnosti graditi trdne mostove medsebojnega spoštovanja in prijateljstva ter čut za skupno dobro, da bi tu ob Muri tudi v bodočnosti živeli srečni, ponosni, pošteni, delovni in odgovorni ljudje.

Temelj za pravo medsebojno sožitje ne moreta biti samo čim večji gospodarski in tehnološki razvoj te pokrajine. Čutimo, kako potrebno je, da ob vsem materialnem napredku, rastemo tudi kot ljudje srca, pristne krščanske kulture. Kot ljudje, ki imajo čut za to, kar je lepo in resnično, trdno in večno. Za našo skupno prihodnost je še kako pomembno, da bodo tudi v prihodnosti tu živeli modri možje in žene, ki bodo znali in si bodo iskreno prizadevali med različnimi pogledi najti skupne temelje ter pokazati na to, kar povezuje.

Prav v tem pa ima krščanska vera in versko življenje še kako pomembno mesto. Živa vera, se pravi vera, ki je več kot zgolj ostanek preteklosti, tradicija; ki je najprej in predvsem globoko osebno srečanje z živim Bogom ter zavest, da smo kristjani nosilci Božjih obljub, kot to rad poudari papež Frančišek; takšna vera vedno povezuje in ustvarja temelj za   tesnejše sodelovanje v dobro in zadovoljstvo vseh.

V tem smislu upam, da bodo dobri odnosi in sodelovanje med katoliško in evangeličansko Cerkvijo na tem območju iz dneva v dan postajali še tesnejši, pristnejši in še bolj neposredni.  S skupnim pričevanjem za evangelij bomo pred svetom verodostojno znamenje upanja za prihodnost te dežele in slovenskega naroda. Zato pogumno skupaj gradimo mostove in premagujmo ovire ter si prizadevajmo, da bi slovenski narod naredil konkreten korak na poti do notranje narodne sprave. Samo tako bomo kot duhovno zdrav narod mogli stopili na pot pristnega sožitja v odnosu z drugimi narodi.  Ob takšnem medsebojnem sodelovanju se bodo tudi člani manjšin lahko čutili sprejete, upoštevane in spoštovane, v smislu besed dr. Franceta Prešerna iz naše slovenske himne: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan …«

Ponedeljek, 26. avgust 2019, 16:40