Msgr. Alojzij Cvikl daroval zahvalno mašo za jubilantke Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Božja beseda, ki ste jo izbrale za ta dan hvaležnosti, nas vabi najprej k veselju, kajti Gospod se je ozrl na vas. Na začetku vsakega duhovnega poklica je Gospodovo vabilo. To je tisti trenutek v našem življenju, ki ostane ne samo nepozaben za vsakega izmed nas, ampak je to tisti milostni trenutek, ko smo doživeli osebno srečanje z Gospodom. Vsak od nas ima svojo zgodbo, kako je na to vabilo odgovoril. Eni takoj, drugi po dolgem iskanju in posvetovanju.

Drugo berilo, iz pisma apostola Pavla Filipljanom, nas spomni, da ni pomemben samo tisti trenutek, ko smo živo in osebno doživeli, kako je Bog posegel v naše življenje, ampak, da Gospod ostaja z nami globoko in tesno povezan, da bi naše življenje ob njem vedno bolj postajalo odsev njegovega življenja. In kje se najbolj pokaže, da naše življenje odseva Kristusa? V ljubezni, kajti Bog je ljubezen. Pri zadnji večerji je Jezus svojim učencem naročal: »Kakor je Oče ljubil mene, tako sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!«

Ljubezen prihaja od Boga. Nismo mi izvir ljubezni. Ljubezen prihaja od Boga Očeta in za nas postane otipljiva ob Jezusovi prebodeni strani. Tudi Jezus nima sebe za izvor ljubezni. On ve, da to ljubezen prejema od Očeta. Ker je eno z Očetom je za nas vir te ljubezni. Jezus nam to ljubezen posreduje na zelo aktiven način, ko pravi: »nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje.«

Pri zadnji večerji se Jezus zahvaljuje Očetu, da mu je v srce položil to brezmejno ljubezen, ki je ista, s katero nas ljubi Oče. To ljubezen, ki prihaja od Očeta, želi posredovati tudi nam, da bi »ostali v njegovi ljubezni«. Biti, živeti in delovati v tej ljubezni pomeni, da s to ljubeznijo premagujemo egoizem, greh, častihlepnost, z drugo besedo, logiko tega sveta.

Jezus nam kaže, da ta ljubezen ne sme biti samo čustvena, nekaj zunanjega, plitvega, ampak se odraža v spolnjevanju njegovih zapovedi. Te zapovedi pa se združijo eno samo, to je v zapoved ljubezni. Z drugo besedo, prava ljubezen se vedno odraža v konkretnih dejanjih, ki so zaznamovana z ljubeznijo. Mi smo ljubljeni od Boga in smo povabljeni, da ga posnemamo. To smo sposobni, če v nas bije njegovo, Božje srce.

Evharistija, ki je zakrament ljubezni, je tisti privilegiran trenutek, ko se naše srce polni ob Božjem srcu, ko v nas raste Božji človek, človek, ki je prežet z ljubeznijo in živi ljubezen. Jezus nas imenuje prijatelje. Za nas je to nekaj velikega, imeti za prijatelja njega, ki je Božji Sin, ki je svet, ki je uresničena popolnost. Mi gotovo nismo vredni imeti takega prijatelja. To je dar in priložnost za nas. Jezus želi, da to prijateljstvo obrodi svoj sad: v zaupanju, predanosti in odprtosti za darove, ki nam jih želi podariti.

Ta odprtost in zaupljivost raste po molitvi, po premišljevanju njegove Besede, po obhajanju evharistije. To so tisti trenutki, ko nam Gospod lahko spregovori, ko začutimo, kako se želi dotakniti mojega srca. Živeti to prijateljstvo z Gospodom v nas ustvarja razpoložljivost, da lahko prepoznamo, na kakšen način in s katerimi dejanji lahko odgovorimo na Božje vabilo.

Drage slavljenje: s. Ozana, s. Angela, s. Mateja, s. Metoda, s. Božena, s. Danica, s. Janja,  in s. Milka, s. Mladena in s. Dora. Pred 60., oziroma, pred 50. leti ste se odzvale na Božji klic. Vsaka od vas ima sovjo zgodbo, kako in na kak način vas je Gospod poklical in kako ste mu izrekle svoj »da«. Na začetku vsakega duhovnega poklica je Božja pobuda. On je prvi, ki je naredil korak k vam. Duhovni poklic ni nekaj, za kar smo se mi odločili. Ali ga našli, mi smo samo odgovorili na klic, ki smo ga v sebi začutili.

Drage sestre, hvala vam za pogum,da ste sprejele Gospodovo vabilo in ga skozi vsa ta leto vestno živele. V očeh mnogih ljudi današnjega časa, način življenja, ki ste ga sprejele za svoje življenjsko poslanstvo, ni čislan, spoštovan in ovrednoten. Mi pa vemo in čutimo, da  je to življenje, ki je odrešeno, saj je vaše pričevanje darovanje sprejete in podarjene ljubezni. Bog pričakuje od nas zvestobo in predanost. Ne smemo se predajati malodušju ali obupu, češ, da ni nobenih pravih rezultatov našega truda.

Kaj je tisto, kar nam vsem manjka v našem pričevanju. Najprej veselje: če se je Bog osebno ustavil pri meni, me nagovoril in povabil, se mora to odražati v veselju in hvaležnosti. Kako navdušujoče je, ko srečam redovnico, redovnika, ali duhovnika, ki je vesel v svojem poklicu in služenju in iz njega kar diha to veselje. Tesnobno pa se počutimo, če srečamo nekoga, ki je breme samemu sebi, ki je poln pesimizma in utrujenosti, takšen človek v drugem ne more prižigati upanja in veselja.

Druga stvar, ki je danes nam, ki smo odgovorili na Božje vabilo manjka, pa je pogum. Test tega našega poguma so preizkušnje, s katerimi se vsak od nas prej ali slej sreča. Če začnemo izgubljati pogum pomeni, da je v nas pomanjkanje vere v Božjo previdnost in njegovo delo, da naša molitev ni doživljanje Božje bližine in ne začutimo vabila: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek ...«

Čas v katerem živimo ni naklonjen veri. V tem smislu tudi ne moremo pričakovati, da bi bilo javno mnenje naklonjeno duhovnim poklicem, da bi bili ti cenjeni in prav ovrednoteni. To ozračje od nas zahteva, da smo toliko bolj trdno zasidrani v odnosu z Bogom, da smo zasidrani v skupnosti, občestvu, da znamo biti drug drugemu v oporo. Tako smo s svojim redovnim življenjem in zvestobo Bogu, po poti naših redovnih ustanoviteljev,  pričevalci drugačnega sveta, tistega odrešenega sveta, v katerega nas vabi Gospod in ki ga bomo v polnosti zaživeli v večnosti.

Naj bo današnja zahvala Bogu za dolgoletno služenje naših sestre tudi prošnja za nove duhovne poklice v Cerkvi in vaši Kongregaciji šolskih sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. Ob tej zahvali smo danes povabljeni, da obnovimo svoje zaupanje v Gospoda in željo, da mu služimo vsak dan tam, kamor nas je postavila Božja previdnost. Naj vam drage sestre slavljenke Gospod podeli svoj blagoslov in naša Mati, Devica Marija naj vas varuje na vseh vaših poteh. Amen.

Projekt, ki omogoča to objavo, sofinancira Slovenska škofovska konferenca.