Cerca

Vatican News
Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 20. nedeljo med letom

Jezus pravi: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« Ogenj o katerem govori Jezus, je ogenj Svetega Duha, ta v nas živa in delujoča navzočnost od dneva našega krsta. To, ogenj, je ustvarjalna moč, ki očiščuje in prenavlja, ki sežge vsako človeško bedo, vsako sebičnost, vsak greh, nas od znotraj spremeni, obnovi in naredi sposobne ljubiti. Jezus želi, da Sveti Duh vzplamti kakor ogenj v našem srcu, saj samo, če se, bodite pozorni na to, požar božje ljubezni začne v srcu, se lahko razširi in stori, da Božje kraljestvo napreduje.

Jer 38,4-6.8-10

Tedaj so višji uradniki rekli kralju: »Tega človeka je treba usmrtiti, ker slabi roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu, in vseh ljudi, ko jim govori take besede. Saj ta človek ne išče blaginje temu ljudstvu, ampak nesrečo.« Kralj Sedekíja je rekel: »Glejte, v vaših rokah je. Kralj vam ne more ničesar odreči.« Vzeli so torej Jeremija in ga vrgli v kapnico kraljevega sina Malkijája, ki je bila v stražnem dvoru. Spustili so ga vanjo po vrveh. V kapnici pa ni bilo vode, temveč blato; tako se je Jeremija pogreznil v blato.

Ebed Meleh je šel iz kraljeve hiše in rekel kralju: »Moj gospod kralj, grdo so ravnali ti možje v vsem, kar so storili s prerokom Jeremijem, ko so ga vrgli v kapnico, da bo tam umrl za lakoto, saj v mestu ni več kruha.« Tedaj je kralj ukazal Etiopcu Ebed Melehu, rekoč: »Vzemi od tod s seboj trideset mož in potegni preroka Jeremija iz kapnice, preden umre.«

Heb 12,1-4

Torej tudi mi, ki nas obdaja tolikšen oblak prič, odstranimo vsako oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na začetnika in dopolnitelja vere, na Jezusa. On je namesto veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, ker se ni zmenil za sramoto in je sédel na desno Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se ne boste utrudili v svojih dušah in ne boste omagali. Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh.

Lk 12,49-53

»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa biti krščen s krstom in kako tesno mi je pri srcu, dokler se to ne izpolni. Mislite, da sem prišel, da bi prinesel mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezus govori o svojem trpljenju ter o svoji smrti, kot o eshatološkima ognju, ki ga je treba prižgati ter o krstu, ki vodita k njegovemu prihodu ob sodbi. Ta ogenj je ogenj evangelija, ki pride k nam po Svetem Duhu v svetem krstu.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Ta ogenj, ki je razsvetlil skrivnosti emavških učencev, je bila Božja Beseda.« Sv. Ciril Jeruzalemski pa pravi: »Ta ogenj, je ogenj Svetega Duha na binkošti.« Sv. Bazilij Cezarejski nadaljuje: »Ogenj, ki razkriva zlobo greha ter odkriva delovanja dejavne ljubezni, je del katehetskih beril pred krstom, v katerih je Kristus povzdignjen na križ ter vstajenje.« Sv. Janez Damaščan pa to bolj podrobno razloži: »Jezus je začel svoje poslanstvo s krstom vode v Jordanu, s katerim si je v korist vsega človeštva  naložil Božjo jezo. Svoje poslanstvo pa je Jezus dopolnil s krstom krvi na križu, kjer je bila na njem vsa Božja jeza in je s tem zadostil za greh sveta. Jezusov krst na križu je postavljen v vrsto drugih krstov v Svetem pismu, je torej krst h kateremu so usmerjeni vsi drugi krsti.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja, da se »ogenj in krst nanašata na Jezusovo smrt na križu ter na njegovo slavno vstajenje.« Zadnji del odlomka sv. Ambrož takole razloži: »Jezus ne pravi, da ne smemo ljubiti svojih družin, ampak da jih ne smemo ljubiti bolj kot ljubimo Boga. Čeprav tri proti dvema in dva proti trem znesejo pet oseb, je omenjeno šest oseb: oče, sin, mati, hčer, snaha in tašča. Na osnovi dobesednega ali mističnega pomena seštevanje velja, če pomislimo, da je vsaka oseba ali dom za Boga ali za hudiča.«

Misli Benedikta XVI.

V evangeliju današnje nedelje je Jezusov izraz, ki vsakič pritegne našo pozornost, a je potrebno, da ga prav razumemo. Medtem ko je na poti proti Jeruzalemu, kjer ga čaka smrt na križu, Jezus zaupa svojim učencem sledeče: »Mislite, da sem prišel, da bi prinesel mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči« (Lk 12,51-53). Vsakdo, ki vsaj malo pozna Kristusov evangelij ve, da je ta najodličnejše sporočilo miru. Apostol Pavel piše, da je Jezus sam »naš mir« (Ef 2,14), ki je umrl in vstal, da bi podrl zid sovraštva in vzpostavil Božje kraljestvo ljubezni, veselja in miru. Kako torej razložiti te besede? Na kaj torej Gospod misli, ko pravi, da je prišel prinesti, kot pravi sveti Luka 'razdeljenost' ali kot pravi sv. Matej 'meč' (Mt 10,34)?

Ta Kristusov izraz pomeni, da mir, ki ga je on prinesel, ni preprosto sinonim za odsotnost sporov. Nasprotno, Jezusov mir je sad nenehnega boja proti zlu. Spopad, ki ga Jezus odločno podpira, ni proti ljudem ali človeški oblasti, temveč proti Božjemu in človeškemu sovražniku, Satanu. Kdor se hoče upreti temu sovražniku ter ostati zvest Bogu in dobremu, se bo neizogibno moral soočiti z nerazumevanjem, včasih celo s pravim  preganjanjem. Zato morajo vsi, ki nameravajo hoditi za Jezusom ter si brezkompromisno prizadevati za resnico, vedeti, da bodo naleteli na nasprotovanja in bodo zaradi tega postali znamenje razdeljenosti med  ljudmi, celo znotraj lastne družine. Ljubezen do staršev je namreč sveta zapoved, toda mora biti živeta na pristen način in se ne sme nikoli postaviti nasproti Božji in Kristusovi ljubezni. Na ta način kristjani v hoji za Gospodom Jezusom postanemo 'orodje njegovega miru', kot se je v znanem izreku izrazil sv. Frančišek Asiški, in sicer ne nekega navideznega miru brez osnove, temveč resničnega, ki ga vztrajno in pogumno iščemo v vsakodnevnem prizadevanju tako, da z dobrim premagujemo zlo (prim. Rim 12,21) in s tem osebno plačamo ceno za to. Devica Marija, Kraljica miru, je delila Sinov boj proti Zlu vse do mučeništva svoje duše in ga bo delila z njim vse do konca časov. Prosimo za njeno materinsko priprošnjo, naj nam pomaga, da bomo vedno pričevalci Kristusovega miru in da nikoli ne popustimo zlu.

Benedikt XVI. je homilijo, ki jo je imel med mašo v Westminsterski katedrali  Predragocene Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, zaključil z besedami: »Dragi prijatelji, v tej katedrali Predragocene Krvi vas še enkrat povabim, da glejmo na Kristusa, začetnika in dopolnitelja vere (prim. Heb 12,2). Prosim vas, da se še bolj združite z Gospodom v soudeležnosti pri njegovi žrtvi na križu in mu darujete to 'duhovno bogoslužje' (prim. Rim 12,1), ki objema vsak vidik našega življenja in se izraža v prizadevanju za njegovo Kraljestvo. To vas prosim zato, da bi se tako pridružili veliki množici vernikov v dolgi zgodovini te dežele, pri ustvarjanju resnično človeka vredne družbe, ki bo vredna najodličnejše tradicije vašega naroda.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 18. avgust 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem bogoslužju poslušamo sledeče besede iz pisma Hebrejcem: 'vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, z uprtimi očmi v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere' (Heb 12,1-2). Ta izraz moramo še posebej poudariti v tem Letu vere. Tudi mi imamo skozi vse leto uprt pogled na Jezusa, saj vera, ki je naš 'da' sinovskemu odnosu z Bogom, prihaja od Njega, od Jezusa. On je edini srednik pri tem odnosu med nami in našim Očetom, ki je v nebesih. Jezus je Sin in mi smo v Njem sinovi.

Toda Božja Beseda današnje nedelje vsebuje tudi Jezusovo besedo, ki nas postavi v krizo in jo je potrebno razložiti, sicer lahko povzroči napačno razumevanje. Jezus pravi svojim učencem: 'Mislite, da sem prišel, da bi prinesel mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.' (Lk 12,51). Kaj torej to pomeni? Pomeni, da vera ni nek okrasek, za okras; živeti vero, ne pomeni, malo okrasiti življenje z religijo, kot da je torta, ki se jo okrasi s smetano. Ne! Vera, ni to! V vero je vključeno tudi to, da izberemo Boga kot temeljno merilo življenja in Bog ni nekaj praznega, Bog ni nekaj nevtralnega. Bog je vedno pozitiven. Bog je ljubezen in ljubezen je pozitivna! Potem ko je Jezus prišel na svet, se ne moremo več delati, kot da Boga ne poznamo, kot da je nekaj abstraktnega, praznega, nekaj popolnoma namišljenega. Ne, Bog ima konkretno obličje, ima ime: Bog je usmiljenje, Bog je zvestoba, je življenje, ki se vsem nam podarja. Zato Jezus pravi: prišel sem, da prinesem razdeljenost Ne, da Jezus želi razdeliti ljudi med seboj, nasprotno: Jezus je naš mir, naša sprava! Toda ta mir ni mir pokopališč, ni nevtralnost, Jezus ne prinaša neopredeljenosti. Ta mir ni kompromis za vsako ceno. Hoja za Jezusom vsebuje odpoved zlu, sebičnosti ter izbiro dobrega, resnice, pravičnosti in sicer tudi tedaj, ko to zahteva žrtev in odpoved lastnim interesom. In to razdeljuje, to vemo, ločuje tudi najtesnejše vezi. Toda pozor: ni Jezus, ki razdeljuje! On postavlja merilo: ali živeti zase ali pa živeti za Boga in za druge; ali da nam služijo ali pa da služimo, ali ubogati lastni jaz ali biti poslušen Bogu. Zdaj vidite v kakšnem smislu je Jezus 'znamenje, ki se mu nasprotuje' (Lk 2, 34).

Torej, ta evangeljska beseda ne daje pooblastila za uporabo sile pri razširjanju vere. Ravno nasprotno: resnična moč kristjana je moč resnice in ljubezni, ki pa vsebuje opoved vsakemu nasilju. Vera in nasilje ne gresta skupaj. Vera in nasilje ne gresta skupaj. Gresta pa skupaj vera in trdnost. Kristjan ni nasilen, temveč je trden. Kako trden? S krotkostjo. Z močjo krotkosti, z močjo ljubezni.

Dragi prijatelji, tudi med Jezusovimi sorodniki so bili nekateri, ki se v določenem trenutku niso več strinjali z njegovim načinom življenja in pridiganja, kot to pravi tudi evangelij (prim. Mr 3,20-21). Toda njegova Mati je zvesto hodila za njim, s pogledom svojega srca vedno uprtim na Jezusa, Sina Najvišjega ter na njegovo skrivnost. Na koncu so Jezusovi sorodniki po zaslugi Marijine vere postali člani prve krščanske skupnosti (prim. Apd 1,14). Prosimo Marijo, naj tudi nam pomaga imeti uprt pogled na Jezusa, da bomo vedno hodili za njim, tudi ko nas to stane.

Angel Gospodov, 14. avgust 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (Lk 12,49-53) spada med Jezusove nauke namenjene njegovim učencem, medtem ko se je vzpenjal proti Jeruzalemu, kjer ga je čakala smrt na križu. Da bi nakazal namen svojega poslanstva je uporabil tri podobe: ogenj, krst in razdeljenost. Danes želim spregovoriti o prvi podobi, to je ognju. Jezus jo izrazi s temi besedami: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (v. 49).

Ogenj o katerem govori Jezus, je ogenj Svetega Duha, ta v nas živa in delujoča navzočnost od dneva našega krsta. To, ogenj, je ustvarjalna moč, ki očiščuje in prenavlja, ki sežge vsako človeško bedo, vsako sebičnost, vsak greh, nas od znotraj spremeni, obnovi in naredi sposobne ljubiti. Jezus želi, da Sveti Duh vzplamti kakor ogenj v našem srcu, saj samo, če se, bodite pozorni na to, požar božje ljubezni začne v srcu, se lahko razširi in stori, da Božje kraljestvo napreduje. Ne začne se pri glavi, ampak v srcu. Če se bomo popolnoma odprli delovanju Svetega Duha, nam bo On podaril drznost in gorečnost, da zaplujemo po odprtem morju ter oznanimo Jezusa ter njegovo tolažeče sporočilo usmiljenja in zveličanja vsem, brez strahu. Ogenj se začne v srcu

Da bi izpolnila njegovo poslanstvo v svetu, Cerkev, torej vsi mi, Cerkev potrebuje pomoč Svetega Duha, da bi jo pri tem ne zaviral strah ter preračunljivost in se ne bi navadila hoditi znotraj varnih meja. Ti dve drži vodita Cerkev v funkcionalno Cerkev, ki nikoli ne tvega. Apostolski pogum, ki ga v nas kot ogenj prižge Sveti Duh, nam pomaga iti preko zidov in ovir, nas nareja ustvarjalne ter nas priganja, da stopimo na pot še neodkritih ali nelahkih poti ter vsem, ki jih srečamo, nudimo upanje. S tem ognjem Svetega Duha smo poklicani smo, da vedno bolj postajamo skupnosti oseb polnih razumevanja, razširjenega srca ter veselega obraza. Bolj kot kdaj koli je potreba po duhovnikih, posvečenih osebah ter vernih laikih, s pozornim pogledom na apostolat, ki so pretreseni ter se ustavijo ob trpljenju ter ob materialni in duhovni bedi. Tako bodo zaznamovali pot evangelizacije ter poslanstva z ozdravljajočim ritmom bližine. Je ravno ogenj Svetega Duha, ki nas vodi k temu, da postajamo bližnji drugim, osebam, ki trpijo, ki so pomoči potrebni, toliki človeški bedi, tolikim težavam, beguncem, tistim, ki trpijo. To je ogenj, ki izhaja iz srca, ogenj

V tem trenutku z občudovanjem mislim predvsem na številne duhovnike ter redovnike, ki se po vsem svetu z veliko ljubeznijo ter zvestobo posvečajo oznanjevanju evangelija, pogostokrat tudi za ceno svojega življenja. Njihovo zgledno pričevanje nas spominja na to, da Cerkev ne potrebuje uradnikov ter marljivih funkcionarjev, temveč navdušene misijonarje, ki jih použiva gorečnost, da ponesejo vsem Jezusovo tolažečo besedo ter njegovo milost. To je ogenj Svetega Duha, ki če ga Cerkev ne sprejme ali ne pusti vstopiti vase, postane hladna ali samo mlačna Cerkev, nesposobna dati življenje, ker je sestavljena iz hladnih in mlačnih kristjanov. Dobro vam bo delo danes vzeti si čas petih minut in vsakdo od nas naj se vpraša, kakšno je moje srce. Je hladno, je mlačno, je sposobno sprejeti ta ogenj. Vzemimo, vzemimo si pet minut za to. Vsem bo dobro delo.

Prosimo Devico Marijo, da moli z nami in za nas nebeškega Očeta, da razlije na vse nas vernike Svetega Duha, božanski ogenj, ki ogreje srce in nam pomaga biti solidarni z veseljem ter trpljenjem naših bratov in sester. Naj nas na naši poti podpira zgled sv. Maksimilijana Kolbeja, mučenca dejavne ljubezni, katerega praznik je danes. On naj nas uči živeti ogenj ljubezni za Boga in za bližnjega.

Sobota, 17. avgust 2019, 10:30