Cerca

Vatican News
Jezusovo spremenjenje na gori. Jezusovo spremenjenje na gori.  (Vatican News)

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Gospodovega spremenjenja – leto C

Zelo mi je pri srcu to, da je bilo spremenjenje v osnovi izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj vrhunec in zaradi tega postane vir notranje luči, ko človekov duh pritrdi Božjemu, ko se obe volji zlivata tako, da postaneta skoraj eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v zrenje Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da odreši človeštvo.

Dan 7,9-10.13-14

Gledal sem:
medtem so bili postavljeni prestoli
in Pradavni se je usedel.
Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg
in lasje na njegovi glavi čisti kakor volna.
Njegov prestol so bili ognjeni plameni
in njegova kolesa goreč ogenj.
Ognjena reka je tekla
in se izlivala pred njim.
Tisočkrat tisoči so mu stregli
in desettisočkrat desettisoči so stali pred njim.
Sodni dvor je sedel
in knjige so se odprle.
V nočnih videnjih sem gledal:
Glej, z oblaki neba
je prihajal nekdo kakor Sin človekov;
dospel je do Pradavnega
in privedli so ga predenj.
Dana mu je bila oblast,
čast in kraljestvo,
in vsa ljudstva, narodi in jeziki
so mu služili.
Njegova oblast je večna oblast,
ki ne preide,
in njegovo kraljestvo,
ki ne bo uničeno.

2 Pt 1,16-19

Nismo se namreč oprijeli spretno izmišljenih bajk, ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak smo bili očividci njegove veličine. Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je iz veličastne slave takole zadonel glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« In ta glas smo mi sami slišali, da je zadonel z neba, ko smo bili z njim na sveti gori. Tako je za nas preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, ko pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih.

Lk 9,28-36

Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova obleka je belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v slavi in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se predramili, so videli njegovo slavo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko jih je zagrnil oblak, jih je obšel strah. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezusov izhod, ki naj bi ga dopolnil v Jeruzalemu, nakazuje na njegovo smrt, vstajenje in vnebohod. Temu Jezusu, Sinu in služabniku, morajo prisluhniti vsi. Sv. Ambrož razlaga simboliko: »Osmi dan, med katerim se je zgodilo spremenjenje, naznanja vstajenje, ki se je prav tako zgodilo osmi dan. Peter, Jakob in Janez so sinovi, ki so se z njim povzpeli na goro, so sinovi Cerkve, saj bodo zaradi čistosti svoje vere gledali Božje zmagoslavje na križu in slavo vstajenja.« Ciril Jeruzalemski pravi: »Mojzes in Elija se na gori prikažeta Jezusu in apostolom, kot stebra kot dve priči z gore Sinaj.« Efrem Sirski nadaljuje: »Predstavljata Postavo in Preroke in Jezus, Božja Beseda se prikaže v sredi med njima, da se razodene kot Gospod prerokov.« Sv. Beda Častitljivi pa dodaja, da je »samo Luka prinaša vsebino njihovega pogovora, torej o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.« Sv. Ambrož pravi: »Čeprav učenci sprašujejo, vendarle so sposobni zaznati Božjo slavo. Peter je v veliki pobožnosti do Jezusa. Mojzesa in Elija želel postaviti tri šotore, saj zaradi nevednosti svoje človeškosti, ni razumel, da človek ne more postaviti šotor Bogu.« Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Za Petra, ki je videl Jezusovo, Mojzesovo in Elijevo slavo, je Božje kraljestvo že prišlo.« Sv. Ambrož pojasni: »Oblak, ki jih je zagrnil, jih ni pokril z svojo vlažnostjo, temveč z vero, da bi verovali, da je Jezus Božji Sin.« Sv. Beda trdi: »Očetov glas jim je pred Jezusovo napotitvijo proti svojemu trpljenju v Jeruzalemu zagotovil, da je Oče zadovoljen s Sinom.«

Misli Benedikta XVI.

Zelo mi je pri srcu to, da je bilo spremenjenje v osnovi izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj vrhunec in zaradi tega postane vir notranje luči, ko človekov duh pritrdi Božjemu, ko se obe volji zlivata tako, da postaneta skoraj eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v zrenje Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da odreši človeštvo. Ob Jezusu sta se prikazala Elija in Mojzes in s tem ponazorila, da je Sveto pismo skladno pri naznanilu skrivnosti njegove velike noči, torej tega, da bo Kristus moral trpeti ter umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46).

Luka ne govori o spremenjenju, pač pa opiše to, kar se je zgodilo, preko dveh pojavov: Jezusovo obličje, ki se je spremenilo in njegova obleka, ki je belo sijala ob navzočnosti Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke. Tri učence, ki bili navzoči pri dogodku, je zajel spanec; to je drža tistega, ki čeprav zre božja čuda, jih ne razume. Samo boj proti otrplosti je omogočil Petru, Jakobu in Janezu videti Jezusovo slavo. Tedaj se je ritem dogajanja pospešil. Medtem ko sta Mojzes in Elija odhajala od Učitelja, je Peter govoril in med tem ko je govoril, je oblak s svojo senco zakril njega in druga učenca. To je oblak, ki medtem ko zakriva, razodeva Božjo slavo, kakor se je to zgodilo potujočemu ljudstvu v puščavi. Oči niso več mogle videti, ušesa pa so lahko zaslišala glas, ki je prišel iz oblaka: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte' (Lk 9,35).

Po tem učenci niso več bili pred spremenjenim obličjem, ne pred belim oblačilom, niti pred oblakom, ki razodeva božansko navzočnost. Pred njihovimi očmi je bil 'Jezus sam' (v. 36). Jezus je sam pred svojim Očetom, medtem ko moli, a je istočasno 'Jezus sam', vse to, kar je dano učencem in Cerkvi vseh časov in to mora zadostovati za pot. Samo en glas je potrebno poslušati, samo za enim hoditi, njim, ki bo s tem, ko se bo povzpel v Jeruzalem, podaril življenje in nekega dne 'preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva' (Flp 3,21).

'Učenik, dobro je, da smo tukaj' (Lk 9,33), je izraz Petrove zamaknjenosti, ki je pogosto podobna naši želji med Gospodovimi tolažbami. Toda spremenitev nas spominja, da veselja, ki jih Bog seje v našem življenju, niso cilji, ampak so luči, ki nam jih On podarja na zemeljskem romanju, da bo 'Jezus sam' naša Postava in njegova Beseda merilo, ki vodi naše bivanje.

Misli papeža Frančiška

Evangelist Luka (prim. Lk 9,28-36) nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je njegovo obličje, Jezusovo obličje spremenilo (prim. v. 29). Navajeni ga vsak dan videti v preprosti podobi njegove človeškosti, so osupli pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o »izhodu«, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja. To je predokus velike noči. Tedaj je Peter vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj« (v. 33). Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več končal!

Dejansko evangelist Luka vztraja pri dejstvu, da se je Jezus spremenil, »medtem ko je molil« (v. 29). Potopil se je v zaupen pogovor z Očetom, v katerem sta bila navzoča tudi Postava in Preroki, torej Mojzes in Elija, in medtem ko je z vsem, kar je, sprejel Očetovo zveličavno voljo, vključno s križem, ga je prežela Božja slava, ki se je izražala tudi na zunaj. Tako je namreč bratje in sestre, da molitev v Kristusu in v Svetem Duhu spreminja osebo od znotraj in lahko razsvetli tudi druge in svet okoli nje. Kolikokrat smo srečali osebe, ki osvetljujejo, ki jim sije svetloba iz oči, ki imajo svetal pogled in molijo. Molitev stori to, osvetli nas namreč z lučjo Svetega Duha.

Ponedeljek, 5. avgust 2019, 14:12