Išči

Vatican News
Vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj. Vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 19. nedeljo med letom

Jezus nam v današnjem evangeliju preko prilik pokaže, kako nas mora pričakovanje izpolnitve blaženega upanja, to je njegovega prihoda, spodbujati k vedno bolj polnem življenju, bogatem dobrih del: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda«.

Mdr 18,6-9

Za tisto noč so naši očaki izvedeli vnaprej,
da bi zanesljivo vedeli, katerim prisegam so verjeli,
in bi tako postali pogumni.
Tvoje ljudstvo je pričakovalo rešitev pravičnih
in pogubo sovražnikov.
S čimer si namreč nasprotnike kaznoval,
si proslavil nas, ko si nas poklical k sebi.
Sveti otroci dobrih so na skrivnem darovali daritve
in se složno podredili Božji postavi,
da bi bili sveti enako deležni tako dobrin, kakor nevarnosti,
ter takoj prepevali hvalnice očetov.

Heb 11,1-2.8-19

Je pa vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. V njej so se namreč stari izkazali. Po veri je bil Abraham poslušen, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v dediščino; odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Po veri se je naselil v obljubljeno deželo kakor v tujino in prebival v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema  iste obljube. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog. Po veri je tudi sama Sara, ki je bila neplodna, dobila moč, da je spočela in to kljub starosti; saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo. Zato se jih je tudi enemu, in to omrtvelemu, rodilo toliko, kolikor je zvezd na nebu in kot je brezštevilnega peska na morski obali.

V veri so vsi ti pomrli, ne da bi prejeli obljubljeno, ampak so to od daleč gledali in pozdravljali in priznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji. Tisti namreč, ki takó govorijo, kažejo, da domovino iščejo. In ko bi mislili na tisto, iz katere so prišli, bi imeli priložnost, da se vrnejo. Tako pa hrepenijo po boljši, to je nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, pripravil jim je namreč mesto.

Po veri je preizkušani Abraham v daritev prinesel Izaka, edinorojenca je prinesel v daritev on, ki je prejel obljube. O njem je bilo rečeno: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je –v prispodobi rečeno – dobil nazaj.

Lk 12,32-48

Ne boj se, mala čreda, kajti vašemu Očetu je bilo v veselje, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor tistim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Peter pa je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki.

Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »'Opašite si ledja', zveni kot skrbno Mojzesovo in Aronovo navodilo o tem, kako jesti pasho. Jezusovega ukaza ne smemo vzeti dobesedno, temveč moramo razumeti, da nas ta navodila kličejo k čuječnosti tako s fizičnega, umskega kot duhovnega vidika.« Sv. Avguštin podaja sledečo razlago: »Imeti ledja opasana z vzdržnostjo in svetilke prižgane z dobrimi deli.« Didahe k temu dodaja: »To je potrebno, saj ne vemo, kdaj bo Gospod prišel.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga prvo priliko: »Prva prilika omenja Jezusovo vrnitev s praznovanja v nebesih, saj je na dan praznovanja vedno veselje, in on se bo vrnil, si opasal ledja in nam stregel. Tri nočne straže so tri obdobja življenja: otroštvo, zrelost in ostarelost, med katerimi mora nekdo s pomočjo kesanja in vere ostati buden. Sužnje se opaše, medtem ko se je Gospod sam opasal.« Sv. Bazilij Cezarejski pravi: »Za Jezusovo prijateljsko omizje je značilno ponižno služenje. Prepoznavno znamenje kristjana je, da je vsak trenutek pripravljen na Gospodov prihod.«

Misli Benedikta XVI.

Bogoslužje današnje 19. nedelje med letom nas na nek način pripravlja na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije, ki ga bomo obhajali 15. avgusta. Današnja berila so pravzaprav vsa usmerjena v prihodnost, v nebo, kjer se Sveta Devica že pred nami veseli v raju. Evangeljski odlomek nadaljuje sporočilo prejšnje nedelje, ki nas je povabilo odvezati se od materialnih dobrin, ki so povečini varljiva ter se zvesto posvetiti izpolnjevanju svojih dolžnosti in sicer v neki stalni usmerjenosti v to, kar je zgoraj. Vernik namreč ostaja buden in čuječ, da bo lahko sprejel Jezusa, ko bo prišel v svoji slavi. Gospod preko zgledov iz vsakdanjega življenja opominja svoje učence, torej nas, da bi živeli v tej notranji pripravljenosti, kot tisti služabniki iz prilike, ki čakajo na prihod svojega gospodarja. »Blagor tistim služabnikom«, pravi Jezus, »ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe« (Lk 12,37). Bedeti moramo torej v molitvi in izvrševanju dobrih del.

Jezus nam v današnjem evangeliju preko prilik pokaže, kako nas mora pričakovanje izpolnitve blaženega upanja, to je njegovega prihoda, spodbujati k vedno bolj polnem življenju, bogatem dobrih del: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda«. Povabil nas je torej, naj uporabljamo stvari brez sebičnosti, žeje po posedovanju ali obvladovanju, temveč po Božji logiki, ki je pozornost do drugega, logiki ljubezni, kakor je jedrnato napisal Romano Guardini: »V takšni obliki odnosa, ki izhaja iz Boga in je usmerjen v Boga.«

V evangeljskem odlomku današnje nedelje, Jezus torej nadaljuje govor svojim učencem o vrednosti človeške osebe v Božjih očeh ter o nepotrebni zaskrbljenosti za zemeljske stvari. Ne mislimo, da gre za hvalnico nezavzetosti. Nasprotno, če poslušamo Jezusovo pomirjajoče povabilo: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo«, je naše srce odprto za upanje, ki razsvetljuje in poživlja konkretno bivanje; zagotovilo imamo, da evangelij ni samo sporočilo o stvareh, ki je dobro, da jih vemo, ampak je sporočilo, ki vodi v dejanja in spreminja življenje. Mračna vrata prihodnosti so bila tako odpahnjena. Kdor ima upanje, živi drugače, saj mu je bilo podarjeno novo življenje.

Kakor smo brali pri današnji liturgiji iz pisma Hebrejcem, se je Abraham obrnil z zaupljivim srcem v upanje, ki mu ga je Bog odprl; obljubo dežele in številno potomstvo ter odrinil, ne da bi vedel kam gre, zaupajoč samo Bogu. Pismo predstavlja namreč Abrahama kot romarja, kot nomada, ki živi v šotoru in se je ustavil v tuji deželi. To kar ga vodi je vera. »Po veri« piše sveti avtor,  »je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Njegov pravi cilj je bilo »namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog« (Heb 11,10). Mesta, o katerem govori sveti avtor, ni na tem svetu, ampak je nebeški Jeruzalem, raj. Prvotna krščanska skupnost se je tega zelo dobro zavedala, saj se je tu spodaj imela za 'tujko' ter je svoja bivanjska področja v mestih imenovala 'župnije', kar v grščini pomeni 'kolonije tujcev' (pàroikoi) (prim. 1Pt 2,11). Na ta način so prvi kristjani izražali najpomembnejšo značilnost Cerkve, ki je ravno v usmerjenosti v nebo. Današnje bogoslužje nas hoče torej povabiti k razmišljanju o 'življenju v prihodnjem veku', kakor vsakič v Veroizpovedi izpovemo našo vero. To je povabilo, da naj naše bivanje mineva na moder in previden način, s pozornim pogledom na našo usodo, torej na resničnosti, ki jim pravimo poslednje: smrt, poslednja sodba, pekel in raj. Ravno s tem pa prevzemamo odgovornost za ta svet in tako gradimo boljši svet.

Benedikt XVI. je med nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja na 19. nedeljo med letom še dejal: »Ob tej priložnosti bi vas spomnil na godove svetnikov, ki so zastavili svoje življenje ravno izhajajoč iz Boga in v smeri k Bogu. 8. avgusta smo se spomnili svetega Dominika, ki je v XIII. stoletju ustanovil red dominikancev. Ta svoje poslanstvo uresničuje v poučevanju družbe o resnicah vere, na katero se pripravljajo s študijem in molitvijo. V istem obdobju sv. Klara nadaljuje duhovno pot reda manjših bratov z ustanovitvijo reda klaris. 10. avgusta smo se spomnili svetega diakona Lovrenca, mučenca iz 3. stoletja. Njegove ostanke častijo v Rimu v baziliki svetega Lovrenca zunaj obzidja. Spominjamo pa se tudi dveh mučencev dvajsetega stoletja, ki sta delila isto usodo Auschwitza. 9. avgusta smo se spomnili svete karmeličanke, Terezije Benedikte od križa, Edith Stein in 14. avgusta se bomo spomnili duhovnika reda manjših bratov, svetega Maksimilijana Marijo Kolbeja, ustanovitelja 'Vojske Brezmadežne Marije'. Oba sta šla skozi temačen čas druge svetovne vojne, ne da bi kdaj koli izgubila izpred oči upanje v  Boga življenja in ljubezni.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 11. avgust 2013 (sv. Klara)
Dragi bratje in sestre! Dober dan. Evangelij današnje nedelje (Lk 12,32-48) govori o želji po dokončnem srečanju s Kristusom. To je želja, zaradi katere smo budnega duha in vedno pripravljeni, saj ga pričakujemo iz vsega svojega srca, z vsem, kar smo. To je temeljni vidik življenja. Obstaja želja, ki jo vsi mi, očitno ali zakrito, imamo v srcu. Vsi imamo v srcu to željo.

Tudi to Jezusovo poučevanje je pomembno videti v konkretnem bivanjskem kontekstu, v katerem nam ga je posredoval. V tem primeru nam evangelist Luka prikazuje Jezusa, ki hodi s svojimi učenci proti Jeruzalemu, naproti svoji veliki noči smrti in vstajenja. Na tej poti jih vzgaja tako, da jim zaupno izroča to, kar sam nosi v svojem srcu, torej najgloblje drže svoje duše. Med temi držami je nenavezanost na zemeljske stvari, zaupanje v Očetovo previdnost in seveda notranja budnost, torej dejavno pričakovanje Božjega kraljestva. Za Jezusa je to pričakovanje vrnitve v Očetovo hišo. Za nas je pričakovanje Kristusa samega, ki bo prišel in nas odvedel na praznovanje brez konca, kakor je že storil s svojo presveto Materjo Marijo, ki jo je povedel s seboj v nebo.

Ta evangelij nam želi reči, da je kristjan tisti, ki nosi v sebi veliko željo, globoko željo, tisto, srečati se s svojim Gospodom skupaj s svojimi brati, sopotniki na poti. Vse to pa, kar nam Jezus pravi, je povzeto v znanem Jezusovem izreku: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,24). Srce, ki si želi... Toda, vsi mi imamo kakšno željo? Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom, srečanje ravno z Njim, ki je naše življenje, naše veselje, tisti, ki nas osrečuje.

Postavil vam bom dve vprašanji. Prvo je: vsi vi, imate željno srce, srce, ki si želi? Poskusite odgovoriti v tišini vašega srca. Imaš srce, ki si želi, ali pa imaš zaprto srce, zaspano srce, omrtvičeno srce za stvari življenja? Želja, iti naprej na srečanje z Jezusom... Drugo vprašanje: kje je tvoj zaklad, tisti, ki si ga želiš? Jezus nam je rekel: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« in jaz vas vprašam: »Kje je tvoj zaklad? Katera resničnost je zate najpomembnejša, najbolj dragocena, resničnost, ki kakor magnet privlači moje srce? Kaj privlači tvoje srce? Lahko rečem, da je to Božja ljubezen, ki je hotenje delati dobro drugim, živeti za Gospoda in za naše brate? Lahko to rečem? Vsak naj si v svojem srcu odgovori. Kdo bi mi lahko rekel: 'Oče, jaz sem eden od tistih, ki imamo delo, družino in zame je najpomembnejša resničnost to, da gre naprej z družino, z delom...' Seveda, res je, pomembno je, toda, katera je tista moč, ki drži skupaj družino? Ljubezen je tista, in kdo seje ljubezen v naše srce? Bog. Božja ljubezen. In ravno Božja ljubezen je tista, ki daje smisel majhnim vsakodnevnim prizadevanjem in ki tudi pomaga pri soočanju z velikimi preizkušnjami. Resničen človekov zaklad je to, da gremo naprej v življenju z ljubeznijo, s tisto ljubeznijo, ki jo je Gospod posejal v srce, z Božjo ljubeznijo. In to je resničen zaklad.

Toda Božja ljubezen, kaj je to? Ni nekaj nedoločenega, neko splošno čustvo. Božja ljubezen ima ime in obličje: Jezus Kristus. Božja ljubezen se pokaže v Jezusu, saj mi ne moremo ljubiti zraka... Ljubimo zrak, ljubimo vse? Ne, ne moremo! Ljubimo osebe in oseba, ki jo mi ljubimo, je Jezus, Očetov dar med nami. Je ljubezen, ki da vrednost in lepoto vsemu ostalemu, torej družini, delu, študiju, prijateljstvu, umetnosti, vsaki človeški dejavnosti. Daje pa tudi smisel negativnim izkušnjam, saj nam ta ljubezen omogoči iti preko teh izkušenj, iti preko, da ne ostanemo sužnji zla, omogoča nam iti čez ter nam vedno odpira upanje. Poglejte, Božja ljubezen nas v Jezusu vedno odpira za upanje, za obzorje upanja, za končno obzorje našega romanja. V tem tudi napori in padci najdejo svoj smisel. Tudi naši grehi najdejo smisel v Božji ljubezni, saj nam ta Božja ljubezen v Jezusu Kristusu vedno odpušča. Tako nas ljubi, da nam vedno odpušča.

Dragi bratje in sestre, danes se v Cerkvi spominjamo sv. Klare Asiške, ki je kakor Frančišek pustila vse, da bi se v uboštvu posvetila Kristusu. Sveta Klara zelo lepo pričuje o današnjem evangeliju. Naj nam ona skupaj z Devico Marijo pomaga, da ga bomo lahko tudi mi živeli, vsakdo glede na lastno poklicanost.

Angel Gospodov, 7. avgust 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (Lk 12,32-48) Jezus svojim učencem govori o drži, ki jo morajo imeti glede dokončnega srečanja z Njim. Razloži, kako mora pričakovanje tega srečanja spodbujati k življenju bogatem dobrih del. Med drugim pravi: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda« (v.33). To je povabilo, da damo miloščini pomen dela usmiljenja, in da ne polagamo svojega zaupanja v minljive stvari, temveč da jih uporabljamo brez navezanosti ali sebičnosti, torej po Božji logiki, logiki pozornosti do drugih, po logiki ljubezni. Mi imamo lahko toliko stvari, biti zelo navezani na denar, a na koncu jih ne moremo nesti s seboj. Ne pozabite da potni prt nima žepov.

Dragi bratje in sestre! Dober dan. Evangelij današnje nedelje (Lk 12,32-48) govori o želji po dokončnem srečanju s Kristusom. To je želja, zaradi katere smo budnega duha in vedno pripravljeni, saj ga pričakujemo iz vsega svojega srca, z vsem, kar smo. To je temeljni vidik življenja. Obstaja želja, ki jo vsi mi, očitno ali zakrito, imamo v srcu. Vsi imamo v srcu to željo.

Tudi to Jezusovo poučevanje je pomembno videti v konkretnem bivanjskem kontekstu, v katerem nam ga je posredoval. V tem primeru nam evangelist Luka prikazuje Jezusa, ki hodi s svojimi učenci proti Jeruzalemu, naproti svoji veliki noči smrti in vstajenja. Na tej poti jih vzgaja tako, da jim zaupno izroča to, kar sam nosi v svojem srcu, torej najgloblje drže svoje duše. Med temi držami je nenavezanost na zemeljske stvari, zaupanje v Očetovo previdnost in seveda notranja budnost, torej dejavno pričakovanje Božjega kraljestva. Za Jezusa je to pričakovanje vrnitve v Očetovo hišo. Za nas je pričakovanje Kristusa samega, ki bo prišel in nas odvedel na praznovanje brez konca, kakor je že storil s svojo presveto Materjo Marijo, ki jo je povedel s seboj v nebo.

Ta evangelij nam želi reči, da je kristjan tisti, ki nosi v sebi veliko željo, globoko željo, tisto, srečati se s svojim Gospodom skupaj s svojimi brati, sopotniki na poti. Vse to pa, kar nam Jezus pravi, je povzeto v znanem Jezusovem izreku: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,24). Srce, ki si želi... Toda, vsi mi imamo kakšno željo? Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom, srečanje ravno z Njim, ki je naše življenje, naše veselje, tisti, ki nas osrečuje.

Postavil vam bom dve vprašanji. Prvo je: vsi vi, imate željno srce, srce, ki si želi? Poskusite odgovoriti v tišini vašega srca. Imaš srce, ki si želi, ali pa imaš zaprto srce, zaspano srce, omrtvičeno srce za stvari življenja? Želja, iti naprej na srečanje z Jezusom... Drugo vprašanje: kje je tvoj zaklad, tisti, ki si ga želiš? Jezus nam je rekel: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« in jaz vas vprašam: »Kje je tvoj zaklad? Katera resničnost je zate najpomembnejša, najbolj dragocena, resničnost, ki kakor magnet privlači moje srce? Kaj privlači tvoje srce? Lahko rečem, da je to Božja ljubezen, ki je hotenje delati dobro drugim, živeti za Gospoda in za naše brate? Lahko to rečem? Vsak naj si v svojem srcu odgovori. Kdo bi mi lahko rekel: 'Oče, jaz sem eden od tistih, ki imamo delo, družino in zame je najpomembnejša resničnost to, da gre naprej z družino, z delom...' Seveda, res je, pomemno je, toda, katera je tista moč, ki drži skupaj družino? Ljubezen je tista, in kdo seje ljubezen v naše srce? Bog. Božja ljubezen. In ravno Božja ljubezen je tista, ki daje smisel majhnim vsakodnevnim prizadevanjem in ki tudi pomaga pri soočanju z velikimi preizkušnjami. Resničen človekov zaklad je to, da gremo naprej v življenju z ljubeznijo, s tisto ljubeznijo, ki jo je Gospod posejal v srce, z Božjo ljubeznijo. In to je resničen zaklad.

Toda Božja ljubezen, kaj je to? Ni nekaj nedoločenega, neko splošno čustvo. Božja ljubezen ima ime in obličje: Jezus Kristus. Božja ljubezen se pokaže v Jezusu, saj mi ne moremo ljubiti zraka... Ljubimo zrak, ljubimo vse? Ne, ne moremo! Ljubimo osebe in oseba, ki jo mi ljubimo, je Jezus, Očetov dar med nami. Je ljubezen, ki da vrednost in lepoto vsemu ostalemu, torej družini, delu, študiju, prijateljstvu, umetnosti, vsaki človeški dejavnosti. Daje pa tudi smisel negativnim izkušnjam, saj nam ta ljubezen omogoči iti preko teh izkušenj, iti preko, da ne ostanemo sužnji zla, omogoča nam iti čez ter nam vedno odpira upanje. Poglejte, Božja ljubezen nas v Jezusu vedno odpira za upanje, za obzorje upanja, za končno obzorje našega romanja. V tem tudi napori in padci najdejo svoj smisel. Tudi naši grehi najdejo smisel v Božji ljubezni, saj nam ta Božja ljubezen v Jezusu Kristusu vedno odpušča. Tako nas ljubi, da nam vedno odpušča.

Dragi bratje in sestre, danes se v Cerkvi spominjamo sv. Klare Asiške, ki je kakor Frančišek pustila vse, da bi se v uboštvu posvetila Kristusu. Sveta Klara zelo lepo pričuje o današnjem evangeliju. Naj nam ona skupaj z Devico Marijo pomaga, da ga bomo lahko tudi mi živeli, vsakdo glede na lastno poklicanost.

Sobota, 10. avgust 2019, 10:30