Cerca

Vatican News
Plakat za letošnje praznovanje 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Plakat za letošnje praznovanje 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. 

Skupaj čez zlati most: 100-letnica združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

Tudi Slovenski program Radia Vatikan se pridružuje praznovanju 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom tako, da bomo v prihodnjih dneh objavljali na spletni strani, na Facebooku in v oddaji pripravo na ta jubilej: Skupaj čez zlati most; Skupaj čez sedem zlatih mostov, ki jo je v imenu škofije Murska Sobota pripravil Lojze Kozar ml.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Uvod

V uvodu v pripravo je Lojze Kozar ml.  zapisal: »Cerkev na Slovenskem obhaja 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. To je predvsem priložnost za zahvaljevanje Bogu za vse prejete darove. Obenem je priložnost za utrjevanje vsega, kar narod ohranja pri življenju. Med te vrednote spada tudi vera. To je priložnost za utrditev temeljev: verskih, kulturnih, narodnih. Je priložnost za gradnjo Cerkve, Škofije Murska Sobota. Je priložnost za gradnjo našega skupnega doma - domovine, države Slovenije.

V grbu Škofije Murska Sobota je upodobljen zlati most, ki se pne čez Muro in povezuje Prlekijo in Prekmurje. Ta most je obenem oltar, saj je na njem postavljeno znamenje križa, na desni in levi strani pa so že pripravljeni darovi za evharistijo: klasje za kruh in grozd za vino. Naša pot temelji na Kristusovi daritvi na križu, zajema moč iz njegove evharistične daritve. Čez ta zlati most so stopali ljudje že v davni preteklosti, skupaj so stopali pred sto leti in povabljeni smo, da tudi danes skupaj stopamo čez zlati most, da se krepimo s sveto evharistijo in se povezujemo med seboj.

Iti čez zlati most pomeni krepiti in živeti vero, upanje in ljubezen. Pomeni prizadevati si za mir in sožitje z vsemi ljudmi tukaj in s sosednjimi narodi. Pomeni krepiti vrednote, ki pomagajo preživeti posamezniku in narodu. Pomeni prizadevati si za svetost, stopati preko tega sveta v večni dom.«

Prisluhni uvodu v Skupaj čez zlati most

Skupaj čez prvi zlati most: Petišovci - Mursko Središče

Most, ki se pne čez reko Muro pri Petišovcih, povezuje Slovenijo in Hrvaško, povezuje Slovence, Hrvate in Madžare. Od cerkve Svete Trojice v Lendavskih goricah je lep razgled proti Muri in na drugo stran, kjer se rahlo dvigajo medžimurski griči. Pokrajina ob Muri je ena, njive se razprostirajo med vasmi na eni in na drugi strani reke. Ljudje na tej in na drugi strani Mure se ozirajo na križ, se zbirajo v cerkvah, nekateri pa se temu tudi izogibajo.

Ljudi z desnega in levega brega Mure danes povezujejo tovarne in razne ustanove, ki ponujajo delovna mesta, ljudi povezujejo zdravilni mineralni vrelci, ljudi povezujejo tudi sorodstvene in prijateljske vezi. Vezi so že stare, nekatere zelo stare.

Zagrebška škofija je od ustanovitve leta 1094 do ustanovitve sombotelske škofije leta 1777 zajemala tudi ozemlje sedanje lendavske dekanije. Tako so vero med našimi predniki utrjevali tudi duhovniki Hrvati, duhovniki s slovenskega ozemlja pa so delovali tudi na Hrvaškem. Tako je kultura enega naroda bogatila kulturo drugega naroda.

Kakor smo v preteklosti skupaj stopali čez zlati most povezovanja, sodelovanja, medsebojnega spoštovanja, tako smo k temu poklicani tudi danes. Božji služabnik Alojzij Kozar, ki je med drugo svetovno vojno sicer živel v drugačnem okolju, pa je vendar spoznal pomembno resnico, ki velja tudi danes: Vsi smo ljudje, vsi smo bratje, vsi smo Božji otroci, kakor je zapisal v knjigi V Porabju doma. In to je njegova popotnica nam, ki danes živimo, ki bi naj danes delali za Božje kraljestvo: Biti najprej človek, biti blizu vsakemu človeku, zavedati se, da je Bog naš Oče in da smo zato vsi ljudje bratje med seboj.

Zlati most v grbu Škofije Murska Sobota nas je danes popeljal k prvemu mostu na reki Muri, ki povezuje Petišovce in Mursko Središče. Zlati most nas vabi, da se trudimo biti najprej človek, da se vsi skupaj oziramo v Kristusov križ in tako krepimo v sebi zavest, da smo kot Božji otroci bratje in sestre med seboj.

Na tem zlatem mostu stoji tudi duhovnik Boltižar Vugrinčič, ki je bil več kot trideset let župnik v Črensovcih. Rojen je bil pri Svetem Juraju na Bregu v Medžimurju. 25. junija 1908 je krstil Danijela Halasa, kasnejšega župnika v Veliki Polani, sedaj Božjega služabnika, kandidata za priznanje mučeništva in svetosti. S svojim službovanjem in z dejanjem krsta je pripomogel, da ima sedaj naša škofija Božjega služabnika.

Na tem zlatem mostu stojijo slovenski redovniki in redovnice, ki so službovali na Hrvaškem: v Čakovcu, v Varaždinu, v Osijeku in v drugih krajih ter s svojo vero krepili vero tamkajšnjih ljudi.

Na tem zlatem mostu stojijo verniki, ki so nekoč romali in še danes radi romajo k Mariji Bistrici, v Ludbreg in v druge kraje na Hrvaškem.

Na tem zlatem mostu stojijo vladarji in preprosti ljudje, ki so romali k Mariji pod logom v Turnišče in kjer še danes mnogi poklekajo pred Vnebovzeto in njenim sinom Jezusom.

In kdaj mi stojimo na tem zlatem mostu Takrat, ko smo najprej ljudje, dobri, pravični do vsakega. Ko se zavedamo, da je Bog naš Oče in se zato trudimo biti bratje in sestre med seboj.

Na zlatem mostu stojimo, ko priznavamo, da je Jezus ljubljeni Sin nebeškega Očeta, ko ga poslušamo in v vsakdanjem življenju hodimo za njim. Nebeški Oče je ob Jezusovem krstu povedal, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, nad katerim ima veselje. Ko tako živimo, da ima nebeški Oče veselje tudi nad nami, takrat smo zares na zlatem mostu, ki nas vodi ne le k bratom in sestram, temveč tudi v večno domovino, v nebesa.

Prisluhni: Skupaj čez prvi zlati most

Skupaj čez drugi zlati most: Hotiza - Martin na Muri

Drugi most, ki povezuje dva murska bregova, ko potujemo ob toku navzgor, povezuje Hotizo z Martinom na Muri, pa seveda tudi širšo okolico. Ta most je zgrajen na koncu poti, po kateri je Božji služabnik Danijel Halas stopal proti reki Muri v smrt. Stoji v bližini parka življenja, kjer je postavljen kamen smrti in kamen življenja, ki označuje kraj mučeniške smrti Božjega služabnika Danijela Halasa.

Ta most nas spomni na drugi zlati most, po katerem lahko ljudje vstopamo v večnost. Ta most se imenuje svetost. Vsi smo poklicani, da po tem mostu stopamo v večno življenje. Številni ljudje: duhovniki, redovniki, redovnice, očetje, matere, tete in drugi so v preteklosti to nalogo vzeli zelo zares in si prizadevali za svetost. Če bi na svet in na ljudi gledali z Jezusovimi očmi, bi se veselili številnih naših vzornikov in priprošnjikov.

Na tem zlatem mostu stoji najprej Božji služabnik Danijel Halas, ki je v bližini sedanjega mosta tik pred smrtjo zaklical tri sveta imena: Jezus, Marija, Jožef! Ta imena so bila v njegovem srcu vse življenje. Živel je za Jezusa, častil je Marijo, spoštoval je sv. Jožefa. Zato si je kot kaplan v Ljutomeru in v Lendavi, predvsem pa kot župnik v Veliki Polani z vso močjo prizadeval, da bi vernike usmerjal k zlatemu mostu, k vsemu, kar nam je Jezus dal za našo srečno pot v večnost. Zavzeto je oznanjal evangelij, delil zakramente, molil in vernike spodbujal k dobremu.

Do mosta vodi križev pot. Štirinajst različno oblikovanih križev nam govori, da v življenje vodi le napor, vztrajno prizadevanje, trpljenje, ki ga žlahtni ljubezen do Boga in bližnjega. Božji služabnik Danijel Halas je zmogel iti po tej poti. Zdaj stoji na zlatem mostu in nas vabi, da mu sledimo.

Na zlatem mostu stoji tudi blaženi Alojzije Stepinac. Zagrebški nadškof in kardinal, ki je po drugi svetovni vojni dolga leta preživel v zaporu in priporu, prestal veliko raznovrstnega trpljenja, a je zaupal v Boga in njemu izročal svoj križ. Že prej je med drugo svetovno vojno kot zagrebški nadškof sprejel številne slovenske duhovnike, ki so bili izgnani na Hrvaško, in jih namestil po različnih župnijah ter jih s tem rešil trpljenja in smrti.

Na zlatem mostu svetništva stojijo blažene drinske mučenke: dve Slovenki, ena Hrvatica, ena Avstrijka in ena Madžarka, ki so delovale v Bosni in ob reki Drini darovale svoja zemeljska življenja.

Na zlatem mostu svetništva srečamo še druge: blaženega škofa Slomška, blaženega dijaka Grozdeta, sveta Leopolda Mandića in Marka Križevčana, blažene Avguština Kažotića, Ivana Merza, Miroslava Bulešića ter številne druge predstavnike slovenskega in hrvaškega naroda.

Na zlatem mostu svetništva stoji Božji služabnik Vendelin Vošnjak, Slovenec iz Konovega pri Velenju, ki pa je deloval na Hrvaškem, dolgo let kot provincial. Družbo mu dela Božji služabnik Anton Mahnič, tudi Slovenec, ki je bil škof na otoku Krku.

Vsi ti in še mnogi drugi so izpolnjevali Jezusovo zapoved ljubezni. Živeli so v različnih časih, v različnih okoljih, opravljali so različna dela. Nekateri so pripadali slovenskemu narodu, nekateri hrvaškemu, nekateri drugim narodom. A zdaj, ko so na zlatem mostu svetništva, so vsi naši. Vsi so nam blizu.

Drug za drugim so Bogu odgovarjali kakor nekoč prerok Izaija: Tukaj sem, pošlji mene! Nihče ni vedel, kaj ga na tej poti čaka. Toda vsak je spoznal, da je Jezusa vredno poslušati. Kljub različnim neuspehom je ponavljal: Na tvojo besedo bom vrgel mrežo. Že v mladosti so pustili vse in šli za njim.

Mi danes hodimo po poti, ki so jo oni pripravili in posvetili. Nihče danes ne bi molil križevega pota na Hotizi, če te poti prej ne bi prehodil Božji služabnik Danijel Halas. Tudi za to, da danes živimo v Sloveniji, so se v daljni in bližnji preteklosti trudili številni ljudje. Vsem, ki so gradili naš dom, ki so nas usmerjali na zlati most svetosti, smo neizmerno hvaležni. A prava hvaležnost se pokaže v tem, da stopamo na zlati most svetosti.

Prisluhni: Skupaj čez drugi zlati most

Skupaj čez tretji zlati most: Bistrica – Razkrižje

Tretji most na Muri je postavljen med Bistrico in Razkrižjem. Povezuje Slovence med seboj, saj na obeh bregovih Mure živijo Slovenci. Na Razkrižju in v okolici so se Slovenci morali dolgo časa boriti za svoje pravice. Le pokončnost in vztrajnost mnogih ljudi je pripeljala do tega, da živijo danes v okviru slovenske države in da imajo bogoslužje v slovenščini.

Tretji most čez Muro nas spominja na tretji zlati most, ki je domoljubje, domača kultura, zakoreninjenost v očetna izročila.

Na tretjem zlatem mostu stojijo številni ljudje na obeh bregovih Mure, ki so si že v davni preteklosti na tem ozemlju postavili svoja bivališča, ki so se sporazumevali v slovenskem jeziku, peli slovenske pesmi, obenem pa spoštovali tudi sosede, ki so govorili in peli drugače. Na tem mostu stojijo ljudje, ki so se zavedali, da človek ne živi samo od kruha; ki so se trudili, da bi služili samo Bogu in ne skušnjavcu; ki niso delali za zemeljsko slavo, temveč so zaupali v Boga in se od njega niso odmaknili.

Te vrednote vere, ljubezni do jezika, kulture, do pripadnosti svojemu ljudstvu so jim krepili številni ljudje, ki jih zdaj vidimo na tretjem zlatem mostu.

Dr. Franc Ivanocy, župnik in dekan na Tišini, si je prizadeval za rabo slovenskega jezika pri verouku in pri drugih oblikah zbiranja kristjanov. Začel je izdajati tudi Kalendar Srca Jezušovega in ljudi spominjal, da so Slovenci. Zato so na njegov nagrobnik zapisali besede, ki so povzetek njegovega dela in življenja: Budil in branil je narod svoj.

Njegovo delo so povzeli in nadaljevali Jožef Klekl st. z verskim tiskom, z vsem verskim, narodnostnim in tudi političnim delom, pa Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Baša in drugi.

Na zlati most so njihova dela popeljala ljudi z desnega brega Mure. Tam zdaj vidimo dr. Franca Kovačiča in dr. Matija Slaviča, ki sta poudarjala, da je Prekmurje sestavni del slovenskega etničnega ozemlja. S svojim strokovnim delom sta veliko pripomogla k odločitvi pariške mirovne konference, da se prekmurski Slovenci združijo z matičnim narodom.

Na zlatem mostu vidimo še druge prleške duhovnike: Antona Krempla, ki je bil tudi nabožni pisatelj in narodni buditelj, Petra Dajnka, ki se je ukvarjal tudi s slovnico, Antona Trstenjaka st., ki je ob koncu 19. stoletja obiskal Slovence ob Rabi in o njih pisal, dr. Antona Korošca, teologa in politika ter vrsto drugih.

Smo tudi mi povabljeni na ta tretji zlati most, na most domoljubja, ohranjanja slovenskega (materinega) jezika in kulture, na most človeških in krščanskih vrednot?

V peti Mojzesovi knjigi beremo o blodečem Aramejcu, iz katerega je Bog naredil velik in številen narod. Tudi mi bi bili ?blodeč Aramejec, človek brez domovine in svoje kulture, če bi zavrgli to, kar nam je Bog dal: svojo domovino, svoj jezik, svoje pesmi, svojo kulturo. Svoj temelj moramo varovati in ohranjati, svoje verske in narodne korenine moramo čuvati, saj nam zagotavljajo preživetje. Obenem pa spoštujemo domovino naših sosedov, spoštujemo njihov jezik, njihovo kulturo.

Duhovnik, narodni buditelj in pesnik Jožef Klekl st. je zapisal: Materni jezik, kinč predragi, ki so te nam mati dali. Z ljubeznijo je opeval dragoceno dediščino, jezik, v katerem sta že sveta brata Ciril in Metod oznanjala evangelij. Obenem izraža željo, da ohranimo ta dar v vseh časih. Kajti narod živi iz svojih korenin. Ena glavnih korenin je ravno jezik.

V časih, ko prevladuje angleščina, je nevarnost, da jeziki posameznih narodov izgubljajo svojo moč, da postopoma izginjajo. Če narod izgubi svoj jezik, izgubi svojo identiteto in izgubi tudi vrednote, ki ga ohranjajo. Zato nas tretji zlati most vabi, da ohranjamo vsak svoj materni jezik in s tem ostanemo to, kar smo: Slovenci, Hrvati, Madžari, predvsem pa kristjani.

Prisluhni: Skupaj čez tretji zlati most

Skupaj čez četrti zlati most: Dokležovje – Veržej

Četrti most na Muri je zgrajen med Dokležovjem in Veržejem. Povezuje Prekmurje in Prlekijo. Vodi naše korake od enih pšeničnih polj do drugih. Na prekmurski ravnini srečujemo delavne ljudi, ki skrbijo za preživetje nas vseh, in ravno tako srečujemo na murskem polju zavzete in skrbne ljudi, ki delajo, ki skrbijo za obdelana polja, za zlato zrnje, da imamo vsi dovolj vsakdanjega kruha.

Nedaleč od mostu na prleški strani že več kot sto let stoji Marijanišče, zavod, v katerem so že nekdaj duhovniki salezijanci skrbeli za obdelana polja naših duš. Tam so se duhovno oblikovali številni ljudje z obeh bregov Mure, tam so se vzgajali tudi številni duhovni poklici.

Druga pomembna hiša za versko rast, za rast duhovnih poklicev je stala v Murski Soboti. To je bil zavod Martinišče, ki so ga prav tako vodili duhovniki salezijanci. Martinišče je zraslo šele po prvi svetovni vojni, a je vendar pripomoglo k številnim duhovnim poklicem. Brez Martinišča verjetno ne bi imeli Božjega služabnika Danijela Halasa, gotovo ne Božjega služabnika Alojzija Kozarja, saj sta ravno po zaslugi tega zavoda oba prišla do duhovništva.

Tako danes na četrtem zlatem mostu gledamo predvsem duhovne poklice: duhovnike, redovnike, redovnice, misijonarje. Samo župnija Beltinci je dala Cerkvi sedemdeset duhovnikov in približno toliko redovnic. Z duhovnimi poklici je Cerkev obilno obogatila tudi župnija Bogojina. »Duhovni poklici so barometer naše vernosti,« je zapisal Božji služabnik Alojzij Kozar. Vemo, da je vsak duhovni poklic Božji dar. Vemo pa tudi, da k temu daru prispevamo tudi mi. Pomembna je molitev in žrtev vsakega posameznika, pomembna je molitev in življenje skupnosti, družine, župnije. Pomanjkanje duhovnih poklicev je preizkus naše vere, je klic, da spremenimo svoje življenje, da resno vzamem besede apostola Pavla iz pisma Filipljanom: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda.« Flp 3,8 Je Kristus na prvem mestu v mojem življenju? Sem zanj pripravljen kaj storiti, kaj darovati, se čemu svojemu odpovedati?

Na četrtem zlatem mostu gledamo številne duhovne poklice z obeh bregov Mure. Med njimi posebej prepoznavamo prvega prekmurskega katoliškega pisca Mikloša Küzmiča z njegovimi sedmimi knjigami za šolo, dom in cerkev. Vidim etnologa in zgodovinarja Jožefa Košiča, prekmurskega Slomška dr. Franca Ivanocyja, graditelja bogojanske cerkve Ivana Baša, graditelja nove turniške cerkve Jožefa Sakoviča, misijonarja na Kitajskem Jožefa Kereca, sestro Anico Žitek, ustanoviteljico Šolskih sester sv. Frančiška s. Magdaleno Puhar, kardinala Jakoba Missio, bogoslovne profesorje dr. Franca Kovačiča, dr. Matija Slaviča, dr. Antona Trstenjaka, pa seveda oba Božja služabnika Halasa in Kozarja.

Ni mogoče niti našteti vseh, ki so med nami ali kje daleč v svetu oznanjali evangelij, gradili Cerkev in zanjo izgorevali. Je pa ta četrti most vabilo vsakemu izmed nas, da stopi bliže in spozna duhovne poklice iz svojega kraja, tiste iz davne preteklosti ter tiste, ki so nam časovno in sicer bližji. Četrti most z množico duhovnih poklicev je vabilo, da tudi danes cenimo duhovnike, redovnice, da si jih želimo, da zanje molimo, da jih podpiramo, da na različne načine delamo za to, da naše župnije ne bi ostale brez dušnih pastirjev, da bi se tudi danes fantje in dekleta zmogli odzvati Gospodovemu klicu.

Pri tem našem prizadevanju naj nas vodijo besede Božjega služabnika duhovnika Danijela Halasa: »Duhovniki so poslani od Boga.« To ne pomeni, da so brez napak, pomeni le, da jim Bog daje posebno poslanstvo. In v čem je poslanstvo duhovnika, je zapisal Božji služabnik Alojzij Kozar: »Duhovnik je poslan in posvečen, da služi.« Služenje Bogu, služenje ljudem, to mora biti vodilna misel vsakega duhovnika, redovnika, redovnice. Pa končno tudi vodilna misel vsakega kristjana.

In če srečujem duhovnika, ki ni popoln, ki ne dela vse, kar bi moral, skušam posnemati Jezusa, ki je grešni ženi rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.« Razumevanje in vsestranska podpora duhovnikom in redovnicam bo pripomogla, da se bo izsušena žitnica duhovnih poklicev spet obnovila.

Prisluhni: Skupaj čez četrti zlati most

Skupaj čez peti zlati most: Bakovci - Vučja vas

Danes bomo švignili čez peti most. To je avtocestni most med Bakovci in Vučjo vasjo. Ali med Mursko Soboto in Mariborom, saj po avtocesti skoraj v hipu in z lahkoto premagamo velike razdalje. In običajno je avtocesta speljana tako, da ne vidimo lepot in značilnosti krajev, skozi katere potujemo.

Danes želimo imeti odpre oči. Želimo opaziti, kaj vse je postavljeno na peti zlati most. Ko se peljemo čez avtocestni most, skoraj ne opazimo, da pod nami ni zemlje, da cesta sloni na betonskih stebrih. Vidimo le drevesa levo in desno, ki rastejo iz večjih globin, kakor smo običajno vajeni. Ne vidimo, da smo dvignjeni nad zemljo, da široka in v lahnem loku speljana cesta sloni na betonskih stebrih.

Podobno velja za naše življenjsko potovanje. Ne vidimo vsega. Ne vidimo svojih temeljev. Ne vidimo, kdo vse in kaj vse nam omogoča življenje. Zato je primerno, da se kdaj tudi zaustavimo, na primer na počivališču pri Murski Soboti ali pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Primerno je tudi, da se kdaj pa kdaj zaustavimo v drugačnih počivališčih, v tistih, ki so jih naši predniki zgradili pred več sto leti ali kasneje in jim pravimo cerkve.

Oddih, duhovno okrepčilo nam ponuja cerkev Marije Vnebovzete v Turnišču, kjer že 750 let Marija govori, da je pri svojem Sinu Jezusu v nebesih, pa vendar je blizu tudi nam. Enako nam Marija že več stoletij govori v Apačah in pri Gradu. Duhovno okrepčilo nam že nekaj stoletij ponujata cerkvi pri Nedeli v Gornjih Petrovcih in pri Mali Nedelji, krajši čas pa tudi v Odrancih, kjer nam Bog govori kot Oče, kot Sin in kot Sveti Duh. Duhovno okrepčilo nam ponuja starodavna cerkev svetega Martina v Martjancih s svojo upodobljeno zgodbo o velikem dobrotniku svetem Martinu. Svoja vrata za naše duhovno okrepčilo odpirajo cerkve svetega Janeza Krstnika v Ljutomeru, svetega Nikolaja v Murski Soboti, svete Katarine Aleksandrijske v Lendavi, svete Marije Magdalene na Kapeli, … in seveda tudi naša cerkev.

Te in še druge cerkve v krajih naše škofije so znamenja, da je Bog med nami. So znamenje, da cesta našega življenja nekam pelje. Ne v smrt, temveč v življenje. To nam zagotavlja Jezus Kristus, ki je rekel o svojih ovcah, torej o nas: »Dajem jim večno življenje.« Jn 10,38

To je popotnica, to je duhovno okrepčilo, ki ga prejemamo v naših cerkvah, ki so ga delili oznanjevalci pred nami. Čez peti zlati most je razpet transparent z napisom: »Dajem vam večno življenje.« In na petem zlatem mostu stojijo ljudje, ki so to resnico oznanjali, zanjo živeli in so je zdaj tudi deležni.

»Bog vsakega človeka neizmerno ljubi. Vsakega človeka brez razlike bi rad zveličal, bi ga rad pripeljal v nebesa. Zato ga je ustvaril. To je človekov končni cilj.« Teh besed Božji služabnik Danijel Halas ni samo oznanjal, po njih je tudi usmerjal svoje življenje, v smer nebes je vedno hodil, tudi tisti zadnji dan svojega zemeljskega življenja na Hotizi, ko je dokončno spoznal Božjo ljubezen.

Božji služabnik Alojzij Kozar pa nas sprašuje: »Kaj vse bi človek storil, če bi mogel življenje podaljšati na 5000 let! In kaj storimo zdaj, ko si ga lahko podaljšamo za vso večnost?«

Vožnja čez avtocestni most nam omogoča hitro potovanje po domovini in v svet. Po treh urah vožnje smo pri slovenskem morju. Dodamo še nekaj ur vožnje, pa lahko prispemo v Nemčijo, v Francijo, v Grčijo ali drugam. Poti v svet so odprte, potrebna pa je naša odločitev, potreben je napor, da sedimo v avtomobilu ali avtobusu.

Tudi za potovanje v večnost je potrebna odločitev in je potreben napor. Prvo odločitev so sprejeli naši starši, ko so nas dali krstiti. A to še ni dovolj. Vedno znova moramo potrjevati to odločitev, delati potrebne korake v smer večnosti.

Pomembne odločitve so pred sto leti naredili tudi naši narodni in verski voditelji: dr. Franc Ivanocy, Jožef Klekl st., dr. Franc Kovačič, dr. Matija Slavič in številni drugi. Brez njihove trdne zasidranosti v zemljo slovenstva in v krščanske vrednote ne bi imeli današnje domovine Slovenije in vprašljiva bi bila tudi naša vera. Hvaležni smo Bogu za te in številne druge ljudi, ki zaradi svoje vere v večno življenje trdno stojijo na petem zlatem mostu in nas vabijo, da jim sledimo, da spoštujemo in ljubimo svojo domovino, da ohranjamo vero v Jezusa Kristusa. Če tudi mi stopamo na zlati most vere in ljubezni do domovine, nam Jezus zagotavlja: »Nihče vas ne bo iztrgal iz moje roke.«

Prisluhni: Skupaj čez peti zlati most

Skupaj čez šesti zlati most: Petanjci – Radenci

Šesti most na Muri je postavljen med Petanjci in Radenci. Povezuje dve pokrajini, ki sta zaznamovani tudi z zdravilnimi vrelci. V Prekmurju in v Prlekiji vre iz globin zemlje voda, ki je obogatena z minerali in jo pijemo kot Radensko ali pa obogatena z različnimi zdravilnimi primesmi vroča privre na dan, da si v njej lahko lajšamo zdravstvene težave in skrbimo za dobro počutje. Ta voda iz globin, ki nas osveži in pomaga k zdravju, je znamenje dobrin, ki so na šestem zlatem mostu.

Tudi na zlati oltar naše škofije je Bog položil svoje darove. Dal nam je Sveto pismo, ki sta ga v domačem jeziku že pred 1150 leti oznanjala sveta brata Ciril in Metod, kasneje pa so za nove prevode poskrbeli slovenski prevajalci, med njimi tudi bedenički plebanoš Mikloš Küzmič. Tako nam je Sveto pismo že veliko let dragocen vrelec Božje milosti, saj iz njega spoznavamo Boga in njegovo skrb za nas, spoznavamo sebe, svojo nalogo, smisel svojega življenja in svoj končni cilj.

Na zlati oltar naše škofije je Bog položil svoj drugi dar - zakrament svete spovedi. Spovednice po naših cerkvah pričajo o Božjem usmiljenju, ki ga Bog po duhovnikih - spovednikih izkazuje našemu ljudstvu. O tem daru govorijo tudi velike spovedi, običaji, ki so se zasidrali predvsem v prekmurskih župnijah, ko pred božičem in pred veliko nočjo vsaka župnija organizira dan spovedovanja, ko je na voljo več spovednikov in nas že dogajanje samo prebuja in vabi, da v ponižnem kesanju pokleknemo in Boga prosimo za odpuščanje svojih grehov.

Predvsem pa je Bog na naš zlati oltar postavil sebe, sveto evharistijo. Vsaka župnijska cerkev je Božje prebivališče, kjer je dan in noč pod podobo kruha, posvečene hostije, živo navzoč Bog sam, Jezus Kristus, ki se nam daje v hrano. Po naših cerkvah se dan za dnem obhajajo svete maše, ko Kristus znova in znova prihaja med nas, da bi bili močni in pogumni, krepki in duhovno zdravi.

Na zlati most stopamo tudi mi, ko skrbimo za zdravje telesa in duha, ko zajemamo iz izvirov žive vode. Na zlati most stopamo, ko beremo ali poslušamo Sveto pismo, ko se v molitvi srečujemo z Bogom, ga hvalimo, častimo, se mu zahvaljujemo in ga tudi prosimo. Na zlati most stopamo, ko se s skesanim srcem bližamo spovednici in pred Bogom priznavamo, da nas je naš greh naredil bolne ter Večnega zdravnika prosimo dušnega zdravja. Na zlati most stopamo, ko se ob nedeljah in praznikih ali morda tudi ob delavnikih zbiramo ob Gospodovem oltarju pri sveti maši. Na zlati most stopamo tudi takrat, ko delamo kar koli dobrega, ko z ljubeznijo skrbimo za svoje bližnje, za otroke, za bolne in ostarele.

O dragocenih izvirih Božje milosti je pisal Božji služabnik Danijel Halas. Med drugim je zapisal: »Jezus v svetem Rešnjem Telesu nam je vsa tolažba in olajšanje v vseh vsakdanjih neprijetnostih. Poživljeni, okrepljeni gremo naprej proti cilju.« Vabi nas, da se srečujemo z Jezusom pri sveti maši in pri svetem obhajilu, da bi bili zdravi in močni.

O izviru milosti, o Kristusu, je zapisal tudi Božji služabnik Alojzij Kozar: »Brez njega smo odrezane mladike, žarnica brez toka, radio brez antene.«

Odrezana mladika se posuši, žarnica brez toka nam nič ne koristi, radio brez antene ne igra. Če se ločimo od Kristusa, smo tudi odrezani od izvira življenja, od vira darov in postanemo mrtvi in nekoristni.

Na zlati most nas vabi sam Jezus, ko pravi: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« Ljubiti Boga pomeni izpolnjevati njegove zapovedi, delati tisto, kar Bog od nas želi. Za to si prizadevamo ne samo takrat, ko smo v cerkvi, ali ko smo pri verouku. Izpolnjevati Božje zapovedi želimo sredi vsakdanjega življenja. To je pot na zlati most. To je pot do dobrine, ki jo je Jezus prinesel apostolom in jo vedno znova prinaša tudi nam. »Mir vam bodi!«

Na ta zlati most so pred sto leti stopili naši narodni in verski voditelji, ko so si prizadevali za združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta zlati most so stopili tudi naši ljudje, očetje in matere, mladi in stari, ki so zajemali iz izvirov Božjih darov, se z njimi krepili in na oltar polagali svoje delo, molitve in trpljenje.

Naj nam ti izviri nikoli ne presahnejo. Naj nikoli ne nehamo zajemati iz teh izvirov. Naj se nikoli ne naveličamo potapljati v globine Jezusovega in Marijinega Srca. Naj se nikoli ne naveličamo razvajati v valovih Božje milosti.

Prisluhni: Skupaj čez šesti zlati most

Skupaj čez sedmi zlati most: Gornja Radgona – Radkersburg

Sedmi most na Muri je zgrajen med dvema državama, povezuje najprej Gornjo Radgono z Radkersburgom ali Nemško Radgono in s tem povezuje tudi Slovenijo in Avstrijo. Ta most lahko imenujemo most prijateljstva, ali most obljub, ali še bolje most želja, saj so že v preteklosti mnogi želeli vstopiti v lepše, boljše življenje, ki jim ga je ponujala sosednja Avstrija. Tudi danes Avstrija mnogim Slovencem omogoča lepše življenje.

Vez prekmurskih in štajerskih Slovencev z Avstrijo je bila močna že v preteklosti. Štajerski Slovenci so stoletja politično in cerkveno pripadali Avstriji, po prvi svetovni vojni pa so v Avstriji ostali Slovenci v Radgonskem kotu, kjer v posameznih vaseh živijo še danes. Tako so tudi ti Slovenci vez med državama.

Ta radgonski most je znamenje za sedmi zlati most, na katerega lahko postavimo knjige ali kulturo nasploh ter ljudi, ki so kulturo gojili in s tem pomagali ljudem k izobrazbi in omiki.

Kultura med našimi predniki je najprej živela v pesmih, ljudskih in cerkvenih, pa v pripovedkah, v vsakdanjem pogovornem jeziku, v stavbarstvu, v raznih šegah in običajih. Potem so med ljudi začele prihajati knjige. Tiskali so jih najprej v Nemčiji (Halle), na Madžarskem (Šopron, Budimpešta, Sombotel, Körmend), na Hrvaškem (Varaždin) in v Avstriji (Gradec). Tem krajem se je leta 1813 pridružila Radgona, kjer je Alojz Weitzinger poskrbel za natis Knige molitvene Mikloša Küzmiča.

Slovenske knjige so postopoma začele nastajati tudi v naši sredini. Najprej je zanje poskrbela tiskarna v Lendavi, kasneje pa še v Murski Soboti. Knjige je bilo potrebno natisniti in zvezati. To je bil nekoč dolg in drag postopek. A knjige je bilo potrebno najprej napisati. Za to so poskrbeli posamezni protestantski in katoliški pisci.

Na naš sedmi zlati most so se povzpeli Franc Temlin s prvo prekmursko tiskano knjigo (Mali katekizem, 1715), Števan Küzmič (prevod Nove zaveze, 1771) in drugi protestanti. Na sedmi zlati most so stopili Mikloš Küzmič, ki je leta 1780 izdal prvo slovensko (prekmursko) katoliško knjigo (katekizem – Kratka suma velikoga katekizmusa) in nato še šest drugih. Na tem zlatem mostu slovenske kulture vidimo še več zavzetih Slovencev naše preteklosti: Jožefa Košiča, Jožefa Borovnjaka, dr. Franca Ivanocyja, Antona Krempla, Petra Dajnka, Davorina Trstenjaka in druge.

Na ta zlati most so se po združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom vzpenjali še mnogi, ki so ustvarjali na temeljih vere in katoliških vrednot: Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml., Ivan Baša, Jožef Sakovič, Matija Balažic, Ivan Camplin, Danijel Halas, Jožef Gjuran, dr. Franc Kovačič, dr. Matija Slavič, Edvard Kocbek, dr. Anton Trstenjak in drugi. Najvišje na tem zlatem mostu pa je gotovo stopil Lojze Kozar s svojimi knjigami, z zgodbami, pesmimi in drugimi zapisi v Stopinjah, Mohorjevem koledarju in drugod.

Če je nekoč bila slovenska beseda daleč in je bilo težko priti do nje, pa nam je danes ta beseda blizu, na dosegu roke. Pa vendar je tudi danes slovenska beseda ogrožena. Predvsem zaradi tujih vplivov, zaradi vsega, kar prihaja čez razne mostove v naše kraje, v naše domove in v naša srca. Zato je toliko bolj potrebno prisluhniti večni Besedi. In o tej besedi pravi Sveto pismo v 1. Mojzesovi knjigi: »Prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ.« 5 Mz 30,14

V svojem srcu je nosil Besedo in besede tudi pisatelj Lojze Kozar in jih podarjal bralcem. V knjigi V Porabju doma beremo: »Ti pa, fara seniška … ostani slovenska in ohrani svojo lepo slovensko porabsko govorico.«

Te besede Božjega služabnika Alojzija Kozarja lahko priredimo za naš čas in za vse nas, ki obhajamo stoletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom: »Ti pa, soboška škofija, ostani slovenska in ohrani svojo lepo slovensko govorico.« In dodajamo: »Ti pa, soboška škofija, ostani del vesoljne Kristusove Cerkve, ohrani vero svojih prednikov, vztrajaj v upanju in izgorevaj v ljubezni do Boga in bližnjega. Naj iz tvoje srede spet prihajajo duhovniki, redovniki in redovnice. In neutrudno si prizadevaj za svetost, da dosežeš večno srečo, ki ti je pripravljena na drugi strani zlatega mostu.« 

Prisluhni: Skupaj čez sedmi zlati most
Torek, 16. julij 2019, 16:50