Duhovniki iz Afrike in Azije v Ameriko, Evropo in Oceanijo

Andreja Červek – Vatikan

Raziskava Centralnega statističnega urada Cerkve se je omejila na škofijske duhovnike in se nanaša na obdobje od 1978 do 2017. Podatki so pokazali, da se je v tem obdobju zmanjšalo število duhovnikov, ki so se izselili iz Evrope (-56,9 %), Amerike (-55, 8%) in Oceanije (-55,3 %), medtem ko se je povečalo število duhovnikov emigrantov iz afriške (+366,2 %) in azijske (+99,0 %) celine. Evropska celina je sprejela polovico imigriranih škofijskih duhovnikov, Amerika pa 36 odstotkov. Manjši odstotek je zaznan v Afriki (6,6 %), Aziji (5,8 %) in Oceaniji (2,1 %).

V Afriki in Aziji je torej število škofijskih duhovnikov, ki zapustijo obe celini, vedno manjše od števila tistih, ki pridejo. Afriko je leta 1978 zapustilo 282 škofijskih duhovnikov, leta 2017 pa kar 4.514; iz Azije je leta 1978 odšlo 857 duhovnikov, leta 2017 pa 2.189. Podatki kažejo, da migracijsko gibanje škofijskih duhovnikov iz afriških in azijskih držav zapolnjuje primanjkovanje duhovnikov v Evropi in Ameriki, predvsem Severni.

Povečanemu migracijskemu premikanju duhovnikov bi bilo treba slediti z bolj enakomerno teritorialno razporeditvijo ter tudi z večjo integracijo na različnih cerkvenih ravneh, zatrjujejo na Centralnem statističnem uradu Cerkve. Ugotovljeno je tudi, da evropski in ameriški duhovniki spadajo v povprečju v starejšo populacijo. Še pred kratkim bi Azija, predvsem pa Afrika, kjer so kandidati za duhovništvo v porastu, lahko nadomestili primanjkljaj duhovnikov na stari celini in v Severni Ameriki. A kot kaže raziskava, zadeva ni tako preprosta. Ravno na območjih, kjer duhovniški poklici naraščajo, predvsem na afriški celini, se katolicizem vedno bolj širi, zato so vedno večje tudi potrebe po ustrezni pastoralni službi. Kar pomeni, da bi se na teh območjih moralo povečevati tudi število duhovnikov.