Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 16. nedeljo med letom

1 Mz 18,1-10

Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je od vhoda v šotor tekel naproti in se jim priklonil do tal. Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! Naj prinesejo, prosim, malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Prinesem tudi grižljaj kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste dalje. Saj ste zato prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!«

Abraham je nato pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice moke, bele moke, zamesi in speci podpepelnike!« Potem je Abraham tekel h govedu. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu, ki ga je hitro pripravil. Vzel je maslo in mleko ter tele, ki ga je dal pripraviti, in vse to postavil prednje. Potem je stal pri njih pod drevesom, ko so jedli.

Tedaj so mu rekli: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« Potem je rekel: »Gotovo se vrnem k temi čez leto ob tem času, in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim.

Kol 1,24-28

Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter po svoje dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. Postal sem njen služabnik po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave. Kajti njega oznanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu.

Lk 10,38-42

Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena po imenu Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela z obilno strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril in rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin pravi: »Marta je z velikodušno gostoljubnostjo sprejela Kristusa v svojo hišo. To je res veliko delo, saj je pripravljala obed za Svetega nad svetimi in za njegove učence. Marija pa se je hranila s pravičnostjo in resnico Jezusa, ki je kruh življenja.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Kristusovo telo potrebuje poslušalce in delavce Božje besede.« Sv. Efrem Sirski razlaga: »Lahko bi sklepali, da je bila Martina ljubezen bolj goreča kot Marijina, saj je bila pripravljena streči mu, še preden je prišel in je bila ona, ki mu je prva tekla naproti, ko je prišel obudit Lazarja od mrtvih.« Sv. Janez Kasijan pravi: »S tem, ko je Jezus pohvalil Marijo, ni kritiziral Marto, temveč je samo pojasnil, da je služenje telesu le prehodno, medtem ko je poslušanje Božje besede večno.« Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720).

Misli Benedikta XVI.

Na severni polovici zemeljske oble smo že skoraj sredi poletja. To je obdobje, ko ni šole in ima večina počitnice. Manj je tudi pastoralnih dejavnosti po župnijah. Torej je resnično ugoden čas, da postavimo na prvo mesto to, kar je v življenju resnično pomembno, prisluhniti Gospodovi Besedi. Na to nas spominja evangelij današnje nedelje preko znamenitega dogodka, ki ga pripoveduje sveti Luka (Lk 10,38-42), ko je Jezus obiskal hišo Marte in Marije.

Marta in Marija sta sestri, ki imata tudi brata Lazarja, vendar ta v tem dogodku ni omenjen. Jezus je šel skozi vas, pravi besedilo, in Marta ga je sprejela v svojo hišo (prim Lk 10,38). Iz te podrobnosti lahko razberemo, da je Marta starejša in da ona v hiši gospoduje. Kajti, ko se je Jezus usedel, je Marija sedla k njegovim nogam ter ga poslušala, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo, sicer potrebno za takšnega izrednega Gosta. Kot da bi imeli ta prizor pred očmi: ena sestra se prezaposlena suče okoli, druga pa je kot zamaknjena od Učiteljeve prisotnosti ter njegovih besed. Marta čez nekaj časa, očitno užaljena, ne zdrži več in protestira, si dovoli kritizirati Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Marta celo želi poučiti Učitelja samega! Jezus pa ji popolnoma miren odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,41-42). Kristusova beseda je zelo jasna. Nikakor ne omalovažuje dejavnega življenja, tudi ne velikodušne gostoljubnosti, pač pa samo jasno poudari, da je eno, ki je resnično potrebno in to je, poslušati Gospodovo Besedo, saj je ravno v tem trenutku Gospod tam, navzoč v Osebi Jezusa Kristusa! Vse drugo bo minilo in nam bo odvzeto, le Božja Beseda je večna in daje smisel našemu vsakodnevnemu delovanju.

Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720). Svetniki so torej imeli globoko življensko izkušnjo povezanosti med molitvijo in delovanjem, med popolno ljubeznijo do Boga ter ljubeznijo do bratov in sester. Sveti Bernard, ki je zgled usklajenosti med kontemplacijo in delavnostjo, je v knjigi De consideratione, naslovljeni na papeža Evgenija III., v kateri mu je ponudil nekaj razmišljanj o njegovi službi, vztrajal pri nujnosti notranje zbranosti, molitve, da bi se s tem lahko ubranil pred nevarnostmi pretiranega aktivizma, ne glede na stanje v katerem se znajde in ne glede na to kakšno nalogo opravlja. Sveti Bernard zatrjuje, da pretirana zaposlenost, neustavljivi ritem življenja, pogosto vodi v otrditev srca in otežuje duha (prim. De consideratione II., 3).

To je tudi za nas danes dragocen opomin, saj smo navajeni vrednotiti vse z merili produktivnosti in učinkovitosti. Brez zveste vsakodnevne molitve se naše delovanje izprazni, izgubi dušo, se skrči na preprost aktivizem, ki nas na koncu pusti nezadovoljne. V krščanskem izročilu obstaja lepa molitev, ki se jo moli pred vsakim dejanjem in se glasi takole: »Actiones nostras, quæsumus, Domine, aspirando præveni et adiuvando prosequere, ut cuncta nostra oratio et operatio a te semper incipiat, et per te coepta finiatur«, in v prevodu: »Navdihuj naša dejanja, Gospod, in jih spremljaj s svojo pomočjo, da bo tako, imelo vse naše govorjenje in delovanje vedno v tebi svoj začetek in v tebi svojo dopolnitev«. Vsak korak v našem življenju, vsako dejanje, tudi dejanje Cerkve, je potrebno storiti pred Bogom, v luči njegove Besede.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2013
Današnji odlomek je o Marti in Mariji. Kdo sta ti dve ženi? Marta in Marija sta Lazarjevi sestri, Gospodovi sorodnici in njegovi zvesti učenki, ki prebivata v Betaniji. Sveti Luka to takole opisuje: Marija je ob Gospodovih nogah poslušala 'njegovo besedo', medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo (prim. Lk 10, 39-40). Obe sta sprejeli Gospoda, ki je šel mimo, a vsaka na drugačen način. Marija je sedla k Jezusovim nogam in ga poslušala, medtem ko je Marto popolnoma prevzela priprava, da se je vsa obremenjena obrnila na Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Jezus pa jo blago pograja: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. t« (Lk 10,40-41).

Kaj želi reči Jezus s tem? Kaj je tisto le eno, ki je potrebno? Najprej je potrebno razumeti, da ne gre za nasprotje dveh drž, to je poslušanja Gospodove besede, kontemplacije in konkretnega služenja bližnjemu. To nista nasprotujoči si drži, temveč nasprotno, sta dva vidika, oba bistvena za naše krščansko življenje. Vidika, ki ju ne smemo nikoli ločiti, ampak živeti v globoki povezanosti in skladnosti. Zakaj je bila torej Marta, čeprav blago, pa vendar pograjana. Zato, ker je imela za bistveno samo to, kar je počela, preveč jo je jo prevzelo in zaposlilo to, kar mora 'storiti'. Pri kristjanu dela služenja in dejavne ljubezni niso nikoli ločena od glavnega vira našega delovanja, torej od poslušanja Gospodove Besede, 'biti' kot Marija, v drži učenca ob Jezusovih nogah. Zaradi tega je bila Marta pograjana.

Tudi v našem krščanskem življenju, dragi bratje in sestre, sta molitev in delovanje globoko povezana. Molitev, ki ne vodi h konkretnemu dejanju do revnega, bolnega, pomoči potrebnega brata, brata, ki je v težavah, je nerodovitna ter nepopolna. Prav tako pa tudi v cerkenem delovanju, če je pozornost usmerjena le na 'delati' in je težišče na stvareh, opravilih, strukturah in se pozabi na Kristusa, kot središče vsega ter ni časa za pogovor z njim v molitvi, obstaja veliko tveganje, da služimo samim sebi in ne Bogu, ki je nazvoč v pomoči potrebnem bratu. Sveti Benedikt je povzel stil življenja, ki ga je nakazal svojim menihom, z dvema besedama: 'ora et labora', 'moli in delaj'. Iz kontemplacije, iz močnega prijateljskega odnosa z Gospodom se poraja sposobnost živeti in prinašati Božjo ljubezen, njegovo usmiljenje in nežnost drugim. Tudi naše delo, ki ga opravljamo pomoči potrebnemu bratu, naše delo dejavne ljubezni, ko opravljamo dela usmiljenja, nas vodijo h Gospodu, saj namreč gledamo v pomoči potrebnem bratu in sestri Gospoda samega.

Prosimo Devico Marijo, ki je Mati poslušanja ter služenja, naj nas uči premišljevati v našem srcu Besedo njenega Sina ter zvesto moliti, da bomo vedno bolj pozorni na potrebe bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 17. julij 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka opisuje o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem vstopil v neko vas ter bil sprejet v hišo dveh sester: Marte in Marije (prim. Lk 10,38-42). Obe sta sprejeli Gospoda, a vsaka na svoj način. Marija se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo (prim. v. 39), medtem ko je bila Marta zasedena s pripravo stvari in je v nekem trenutku rekla Jezusu: 'Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!' (v. 40). Jezus ji je odgovoril: 'Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet' (vv. 41-42.

S svojim prevelikim prizadevanjem ter s čezmernimi opravki, Marta tvega in tu je problem, da pozabi na to, kar je najpomembnejše in to je navzočnost gosta, v tem primeru Jezusa. Za gosta ni dovolj, da mu samo postrežemo, nahranimo ali kakorkoli poskrbimo zanj. Gostu je potrebno predvsem prisluhniti, dobro si zapomnite to besedo, prisluhniti, ga sprejeti kot osebo z vso njegovo zgodovino, s njegovim srcem bogatim z občutki in mislimi, torej tako, da se bo res počutil doma. Toda če ga sprejmeš v svojo hišo, ga posediš tja, ti pa delaš naprej, on je tam kot kamen. Gost mora biti sprejet. Gotovo, Jezusov odgovor Marti, ko ji reče, da je le eno potrebno, dobi poln pomen v povezavi s poslušanjem besede Jezusa samega, besede, ki razsvetljuje in podpira vse to, kar smo in vse to, kar počnemo. Če gremo molit pred križ, govorimo, govorimo, govorimo…, ne slišimo Jezusa. Poslušati, prisluhniti. Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus, kot Gospod in Učitelj tudi v hiši Marte in Marije najprej romar in gost. Njegov odgovor ima torej ta prvi in bolj neposreden pomen: »Marta, Marta, zakaj si daš toliko opraviti za gosta, da celo pozabiš na njegovo navzočnost?« Gost kot kamen. Da bi ga sprejeli ni potrebno veliko stvari, še več, potrebno je eno: poslušati ga, beseda, poslušati ga, izkazati mu bratsko držo na način, da bo opazil, da je v družini in ne v začasnem zavetišču.«

Če jo tako razumemo, postane gostoljubnost kot delo usmiljenja resnično človeška in krščanska krepost, krepost, ki v današnjem svetu tvega, da je zanemarjena. Dejansko je vedno več zavetišč in gostišč, vendar pa se ne vedno v teh okoljih udejanja tista prava gostoljubnost. Ustanavljamo razne inštitucije, ki poskrbijo za različne vrste bolezni, osamljenosti, obrobnosti, vendar pa je vedno manj možnosti, da tujec, tisti, ki je obroben ali izključen, najde nekoga, ki bi ga bil pripravljen poslušati, ker je tujec, begunec, migrant, poslušati njegovo bolečo pripoved. Celo v lastni hiši, med domačimi se zgodi, da je lažje najti vsake vrste usluge ali postrežbo, kot pa poslušanje in sprejem. Danes smo tako zasedeni s tolikimi problemi, nekaterimi nepomembnimi, da nimamo časa poslušati. Postavil bi vam rad vprašanje. Vsak naj odgovori v svojem srcu: »Ti mož, imaš čas prisluhniti ženi? In ti žena, imaš čas prisluhniti možu? Starši, imate čas, čas, da ga zapravite, da prisluhniti vašim otrokom, starim staršem, ostarelim.« »Stari starši vedno govorijo iste stvari, dolgočasni so!« »Toda potrebujejo, da jim kdo prisluhne!« Poslušati. Prosim vas, naučite se poslušati ter posvetite jim več časa. V sposobnosti poslušanja je korenina miru.

Devica Marija, Mati poslušanja ter nagle postrežbe, naj nas pouči, da bomo sprejemali in bili gostoljubni do naših bratov in sester.