Cerca

Vatican News
Dobri Samarijan, Codex purpureus Rossanensis, sec. VI. Dobri Samarijan, Codex purpureus Rossanensis, sec. VI. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 15. nedeljo med letom

Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha. Jezus je Sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo.

5 Mz 30,10-14

Če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in se držal njegovih zapovedi in zakonov, zapisanih v tej knjigi postave, in se z vsem srcem in vso dušo vrnil h Gospodu, svojemu Bogu. Kajti ta zapoved, ki ti jo danes zapovedujem, ni pretežka zate in ni nekje daleč. Ni na nebu, da bi moral reči: »Kdo se bo za nas povzpel do neba, da nam jo prinese in jo oznani, da jo bomo mogli izpolniti?« Tudi ni onkraj morja, da bi mogel reči: »Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?« Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ.

Kol 1,15-20

(Ljubljeni Sin) je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse. On je tudi glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi: po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.

Lk 10,25-37

Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga skušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je zapisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril in rekel: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Rekel mu je: »Prav si odgovoril; to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Učitelj bi rad ujel Jezusa v zmoti, a medtem ko to počne, dokazuje, da ni razumel skrivnosti učlovečenja, saj (Jezus) ni običajen človek, temveč je Božji Sin.« Sv. Efrem Sirski nadaljuje: »Vprašanje predpostavlja, da je pot Postave, pot življenja. Ves Jezusov nauk lebdi na krilih teh dveh zapovedi.« Sv. Ambrož pravi: »Poznati postavo dejansko pomeni poznati zakrament božanskega učlovečenja, pomeni torej poznati resnico.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezusov odgovor na vprašanje učitelja postave o večnem življenju kaže na to, da mu je plen ušel in njegovo vprašanje Jezusu ne bo obrodilo 'sadove'.« Origen pravi: »Dobri Samarijan je zato njegov bližnji, ker mu je izkazal sočutje.« Sv. Hieronim k temu dodaja: »Vsi so naši bližnji, ne samo naši bratje in sestre ter naši starši, ampak tudi tujci.« Sv. Ambrož podrobneje razlaga: »Jeriha je podoba sveta, v katerega je bil vržen Adam, potem ko je bil izgnan iz raja. Zares presenetljivo je, da je tretji popotnik Samarijan in ta je opisan kot pozitivna osebnost pripovedi, kajti ta Samarijan ni nihče drug kot Kristus sam.« Origen pravi, da »večina cerkvenih očetov alegorično v kristološkem smislu razlaga to priliko o dobrem Samarijanu.« Sv. Avguštin potrjuje prejšnjo Origenovo misel: »Ta razlaga poistoveti dobrega Samarijana z Jezusom, olje in vino z zakramenti ter gostišče s Cerkvijo. To pomeni, da lahko Božje usmiljenje najdemo samo v zakramentih Cerkve.« Sv. Ambrož dodaja: »S tem, da je obvezal človeku rane, je Samarijan dokazal, da ima za zdravljenje dosti zdravil. Naslednji dan, ko bo prišel, je Gospodov dan, dan vstajenja. Dva denarija, ki ju ponudi, sta dve Zavezi za oznanjevanje evangelija, kajti gostilničar je delivec zakramentov.« Sv. Avguštin še pravi: »Učitelji, ki zaslišujejo Jezusa, nič ne napredujejo, ker namreč ne priznajo, da so oni sami tisti napol mrtev človek in da je Jezus tisti bližnji, ki ima sočutje kot bližnji. Saj on želi biti imenovan naš bližnji.« »Sedaj ga imamo radi kot imamo radi našega bližnjega.«

Misli Benedikta XVI.

Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape. Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.

Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč.

Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171). Jezus je Sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.

Prilika o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37) prinaša predvsem dve pomembni pojasnili. Medtem ko se je pojem »bližnji« dotlej bistveno nanašal na člane istega naroda in na tujce, ki so se naselili v izraelski deželi, torej na skupnost, ki je bila solidarna z deželo in ljudstvom, je ta meja zdaj odstranjena: vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem »bližnji« je posplošen, vendar ostane konkreten. Čeprav se razširi na vse ljudi, pa vendar ne ostane izraz neke splošne abstraktne ljubezni, ampak zahteva mojo dejavno zavzetost povsod. Naloga Cerkve je, da vedno znova pojasnjuje povezavo med oddaljenostjo in bližino za praktično življenje svojih članov. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 14. julij 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dober dan! Današnje nedeljsko srečanje ob molitvi Angelovega češčenja preživljamo tukaj v Castel Gandolfu. Pozdravljam prebivalce tega lepega mesta! Želim se vam tudi zahvaliti za molitve. Isto pa velja tudi vam romarjem, ki ste tako množično prišli sem.

Današnji evangelij, smo pri 10. poglavju Lukovega evangelija, je znamenita prilika o dobrem Samarijanu. Kdo je bil ta človek? Bil je eden od tistih, ki so se spuščali iz Jeruzalema v Jeriho po cesti, ki gre tudi skozi judejsko puščavo. Malo pred tem so na tej cesti roparji napadli nekega človeka, ga oropali, pretepli ter ga pustili tam na pol mrtvega. Pred Samarijanom sta prišla mimo duhovnik in levit, torej dve osebi, ki sta opravljala obrede v Gospodovem templju. Videla sta tega reveža, a sta šla mimo, ne da bi se ustavila. Medtem pa, ko je Samarijan videl tega človeka, 'se mu je zasmilil', pravi evangelij. Se mu je zasmilil! (Lk 10,33). Približal se mu je, mu obvezal rane, na katere je prej zlil olja in vina, ga posadil na živinče, ga peljal v gostišče ter plačal zanj prenočišče... Torej, poskrbel je zanj in dal zgled ljubezni do bližnjega. Toda, zakaj je Jezus izbral Samarijana za junaka svoje prilike? Zaradi različnih verskih izročil so namreč Judje zaničevali Samarijane; in vendar je Jezus pokazal, da je srce tega Samarijana dobro in velikodušno ter da za razliko od duhovnika in levita, udejanji voljo Boga, ki hoče usmiljenje bolj kot daritve (prim. Mr 12,33). Bog vedno želi sledeče: usmiljenje in ne, da obsojajoč vse, odidemo, ne! Usmiljeno srce, ker je On usmiljen. On razume našo bedo, naše težave, tudi naše grehe. Vsem nam daje to usmiljeno srce in to, kar dela usmiljeni Samarijan, ki posnema Božje usmiljenje, usmiljenje do tistega, ki jo potrebuje.

Mož, ki je v polnosti živel evangelij usmiljenega Samarijana, je svetnik, ki se ga danes spominjamo: sveti Kamil de Lellis, ustanovitelj reda strežnikov bolnikov (kamilijancev), ki je tudi zavetnik bolnikov ter zdravstvenih delavcev. Sveti Kamil je umrl 14. julija 1614 in ravno danes se začne četrto stoletje od njegove smrti, ki se bo dopolnilo čez eno leto. Iz srca pozdravljam vse duhovne sinove in hčere sv. Kamila, ki živijo njegovo karizmo dejavne ljubezni v vsakodnevnem stiku z bolniki. Bodite tako kot on dobri samarijani! Prav tako pa tudi zdravnikom, bolnikom ter vsem, ki delajo po bolnišnicah in zdraviliščih želim, da bi jih vodil isti duh. Sveti Mariji izročimo v priprošnjo ta namen.

Angel Gospodov, 10. julij 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje nam danes predloži priliko imenovano 'dobri Samarijan', vzeto iz Lukovega evangelija (Lk 10, 25-37). Ta s svojo preprosto ter spodbujajočo pripovedjo kaže na stil življenja, katerega središče nismo mi, temveč drugi s svojimi težavami, ki jih srečujemo na naši poti ter nas nagovarjajo. Drugi nas nagovarjajo. Ko nas drugi ne nagovorijo, nekaj ni v redu. Nekaj v tem srcu ni krščanskega.

Jezus je to priliko uporabil med pogovorom z učiteljem postave o dvojni zapovedi, ki omogoča vstopiti v večno življenje, torej ljubiti Boga z vsem srcem in bližnjega, kakor samega sebe (prim. vv. 25-28). »Da«, je odgovoril učitelj postave, toda reci mi, kdo je moj bližnji? (prim. v. 29). Tudi mi si lahko zastavimo to vprašanje: Kdo je moj bližnji? Koga moram ljubiti kot samega sebe? Svoje sorodnike? Svoje prijatelje? Svoje narodnjake? Te, ki so iste vere? Kdo je moj bližnji.

Jezus je na to odgovoril s to priliko. Nekega človeka so na poti iz Jeruzalema v Jeriho napadli roparji, ga pretepli in pustili samega. Po tej poti sta šla najprej mimo duhovnik in zatem levit, ki se nista, ko sta videla tega človeka ranjenega, ustavila, ampak šla naprej (prim. vv. 31-32). Prišel pa je mimo Samarijan, to je prebivalec Samarije in kot tak zaničevan s strani Judov, ker ni prakticiral prave vere. In ravno on, ko je videl tega nesrečnika, kot pravi evangelij, »se mu je ta zasmilil. Stopil je k njemu… obvezal rane… ga peljal v gostišče in poskrbel zanj« (vv. 33-34). Naslednji dan je gostilničarju zaupal skrb zanj, mu plačal zanj ter mu rekel, da bo ob povratku poravnal ostalo (prim. v. 35)

Na tej točki se je Jezus obrnil k učitelju postave in ga vprašal: Kdo od teh treh, duhovnik, levit, Samarijan, se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike? Oni pa seveda, ker je bil pameten, je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje« (vv. 36-37). Na ta način je Jezus popolnoma preobrnil začetno stališče učitelja postave in tudi našo. Ne smem katalogizirati drugih, da bi se odločil, kdo je moj bližnji in kdo ne. Od mene je odvisno ali sem ali nisem bližnji osebi, odločitev je moja, torej, od mene je odvisno ali sem bližnji ali ne osebi, ki jo srečam in ki potrebuje pomoč, pa četudi je tuj ali sovražen. In Jezus je zaključil: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (v. 37).  Lepa lekcija. To ponavlja vsakemu od nas: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«, postani bližnji bratu in sestri, ki ju vidiš v težavah. »Pojdi in tudi ti tako delaj.« Opravljaj dobra dela, ne izgovarjaj samo besede, ki zginejo z vetrom. Na misel mi prihaja popevka: »Besede, besede, besede.« Ne. Delati. Delati. In preko dobrih del, ki jih vršimo z ljubeznijo ter veseljem do bližnjega, bo naša vera vzklila in prinašala darove. Vprašajmo se. Vsak naj odgovori v lastnem srcu. Vprašajmo se: 'Je naša vera rodovitna? Rodi dobra dela, ali je sterilna in torej bolj mrtva kot živa? Postajam bližnji ali grem mimo? Sem med tistimi, ki razvrščajo ljudi, kot se jim zdi? Ta vprašanja si je dobro postaviti, pogosto si jih postaviti, saj bomo na koncu sojeni po delih usmiljenja. Gospod bo morda rekel: »Torej ti, se spomniš takrat tistega na poti jih Jeruzalema v Jeriho? Tisti na pol mrtev človek sem bil jaz. Se spomniš? Tisti lačen otrok sem bil jaz. Se spomniš? Tisti migrant, ki ga mnogi želijo odgnati stran, sem bil jaz. Tisti osamljeni stari starši zapuščeni v domovih za ostarele, sem bil jaz. Tisti osamljeni bolnik v bolnišnici, ki ga nihče ni obiskal, se bil jaz.'

Naj nam pomaga Marija hoditi po poti velikodušne ljubezni do drugih, po poti dobrega Samarijana. Naj nam pomaga živeti osnovno zapoved, ki nam jo je Kristus zapustil. To je pot, ki vodi v večno življenje.

Sobota, 13. julij 2019, 09:48