Cerca

Vatican News
Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 13. nedeljo med letom

Evangelist Luka v današnjem odlomku predstavlja Jezusa, ki medtem, ko hodi po poti namenjen v Jeruzalem, sreča nekaj mož, verjetno mladih, ki mu obljubljajo, da bodo hodili za njim, kamorkoli bo šel. Do njih pa je zelo zahteven, saj jih opozarja, da 'Sin človekov' torej On, Mesija, nima, kamor bi 'glavo' položil, ali drugače rečeno, nima svojega lastnega stalnega bivališča in še, kdor izbere, da bo delal z Njim na Božji njivi, se ne more umakniti nazaj (prim. Lk 9,57-58. 61-62).

1 Kr 19,16.19-21

Gospod je naročil Eliju naj) Nimšíjevega sina Jehúja mazili za kralja nad Izraelom, Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle pa mazili za preroka namesto sebe! Ko je šel od ondod, je našel Šafátovega sina Elizeja, ko je oral. Pred njim je bilo dvanajst parov volov in sam je bil pri dvanajstem. Ko je Elija šel mimo njega, je vrgel nanj svoj plašč. In zapustil je vole, stekel za Elijem in rekel: »Rad bi še poljubil očeta in mater, potem grem za teboj.« Rekel mu je: »Pojdi, vrni se, kaj sem ti vendar storil?« In šel je od njega spet nazaj, vzel par volov in ju zaklal. Z volovskim jarmom je skuhal njuno meso in ga dal ljudem jesti. Nato je vstal, šel za Elijem in mu stregel.

Gal 5,1.13-18

Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bi bila pretveza za meso, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate. Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.

Lk 9,51-62

Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je potoval v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« On pa se je obrnil in jim zapretil. Nato so odpotovali v drugo vas.

Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Še drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski o prvem stavku današnjega evangeljskega odlomka pravi, da  »predstavlja v Lukovem evangeliju obrat, saj Jezus začne svojo pot  v Jeruzalem. To, da bo vzet iz sveta, se nanaša na vse tisto, kar počne za naše odrešenje: smrt, vstajenje in vnebohod.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje z razlago odlomka, ki sledi temu obratu: »Jezus je pred seboj poslal učence, da so ti lahko izkusili zavrnitev in bili zatem deležni Jezusove graje. Vse to pa je v dobro njim, saj je vključeno v vzgojo, da se bodo lahko soočili s tem, kar bo sledilo. Učenci bodo namreč imeli čast pridigati evangelij, a bodo tudi zavrnjeni, zato se morajo naučiti sprejemati to s potrpežljivostjo ter krotkostjo, brez kakršnega koli maščevanja.« Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Učenec začetnik, ki razglaša, da bo sledil Jezusu povsod, kamor bo šel, je preprosto domišljav. Lisice simbolično predstavljajo tiste kristjane, ki izpovedo Gospoda s svojimi usti, zanikajo pa ga v dejanjih.« Sv. Bazilij iz Cezareje pojasnjuje, da »se morajo učenci naučiti dajati prednost božjemu pred človeškim ter da človeške zahteve ne smejo zavirati učenčeve poti.« Sv. Ciril Aleksandrijski ponovno pravi: »Poklicani smo ljubiti Boga bolj kot očeta in mater.«

Misli Benedikta XVI.

Evangelist Luka v današnjem odlomku predstavlja Jezusa, ki medtem, ko hodi po poti namenjen v Jeruzalem, sreča nekaj mož, verjetno mladih, ki mu obljubljajo, da bodo hodili za njim, kamorkoli bo šel. Do njih pa je zelo zahteven, saj jih opozarja, da 'Sin človekov' torej On, Mesija, nima, kamor bi 'glavo' položil, ali drugače rečeno, nima svojega lastnega stalnega bivališča in še, kdor izbere, da bo delal z Njim na Božji njivi, se ne more umakniti nazaj (prim. Lk 9,57-58. 61-62). Nekomu drugemu pa sam Kristus pravi: 'Hodi za menoj' in od njega zahteva, da popolnoma pretrga družinske vezi (prim. Lk 9,59-60). Te zahteve se zdijo morda preveč trde, vendar v resnici izražajo novost in popolno prednost za Božje kraljestvo, ki je postalo navzoče v osebi Jezusa Kristusa. Pravzaprav gre za tisto radikalnost, ki smo jo 'dolžni' ljubezni Boga, kateremu je Jezus prvi pokoren. Kdor se odpove vsemu, celo sebi, da bi hodil za Jezusom, vstopi v novo razsežnost svobode, ki jo sveti Pavel opredeli kot 'hojo v Duhu' (prim. Gal 5,16). »Kristus nas je osvobodil za svobodo«, piše apostol in razloži novo obliko svobode, ki nam jo je zadobil Kristus in ki je v »služenju drug drugemu v ljubezni« (Gal 5, 1.13). Svoboda in ljubezen sovpadata, medtem ko poslušnost lastni sebičnosti vodi v rivalstvo in spore.

Svetopisemska berila pri maši današnje nedelje nas vabijo k razmišljanju o zelo privlačni temi, ki jo lahko takole povzamemo: svoboda in hoja za Kristusom. Evangelist Luka namreč pripoveduje, da se je Jezus, »ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem« (Lk 9,51). V izrazu 'trdno odločil' lahko zaznamo Kristusovo svobodo. On namreč ve, da ga v Jeruzalemu čaka smrt na križu, toda iz ljubezni v pokorščini Očetovi volji ponudi samega sebe. Jezus namreč ravno v tej pokorščini Očetu v zavestni izbiri, ki jo vodi ljubezen, uresniči svojo svobodo. Kdo je pravzaprav bolj svoboden kot je On, ki je Vsemogočen? Vsekakor je On ni živel kot samovoljo ali kot nadvlado. Živel jo je kot služenje. Na ta način je z vsebino 'napolnil' svobodo, ki bi drugače ostala kot 'prazna' možnost, delati nekaj ali pa ne delati. Kakor človekovo življenje, tako tudi svoboda dobi smisel v ljubezni. Kdo je bolj svoboden? Tisti, ki ohrani vse možnosti iz strahu, da bi jih izgubil ali tisti, ki se trdno odločen použiva v služenju in tako ponovno najde polnost življenja, ki ga je iz ljubezni podaril ali prejel?

Apostol Pavel piše kristjanom v Galacijo, kjer je današnja Turčija: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,1). Živeti po mesu pomeni, slediti sebični težnji človeške narave. Živeti po Duhu pa pomeni, pustiti se voditi namenom in delom Božje ljubezni, ki nam jo je Kristus podaril. Krščanska svoboda je nekaj povsem drugega kot samovoljnost, je namreč hoja za Kristusom, ki je daroval sebe vse do žrtvovanja na križu. »Resnica vas bo osvobodila«. Kdor namreč pripada resnici, ne bo nikoli suženj oblasti, ampak bo vedno znal svobodno biti služabnik bratom.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 30. junij 2013
Dragi bratje in sestre. Dober dan. Evangelij te nedelje (Lk 9,51-62) nam predstavi zelo pomemben prehod v Kristusovem življenju. To je trenutek, kakor piše sv. Luka, ko se je Jezus 'trdno odločil iti v Jeruzalem' (Lk 9,51). Jeruzalem je poslednji cilj, kjer bo Jezus med svojo zadnjo veliko nočjo moral umreti in vstati ter tako dopolniti svoje zveličavno poslanstvo.

Od trenutka 'trdne odločitve', gre Jezus naravnost proti cilju in tudi osebam, ki jih sreča in ga prosijo, da bi hodili za njim, jasno pove, kakšni so pogoji: biti brez stalnega bivališča, znati se ločiti od človeške ljubezni, ne sme se popustiti nostalgiji po preteklosti. Jezus pa pravi tudi svojim učencem, ki jim je naročil, naj gredo pred njim po poti v Jeruzalem in naznanijo njegov prehod, naj nič ne vsiljujejo. Če ni pripravljenosti za njegov sprejem, naj gredo mimo, gredo naprej. Jezus nič ne vsiljuje, Jezus je ponižen, Jezus vabi: 'Če hočeš, pridi'. Takšna je Jezusova ponižnost. On nas vedno vabi, ne vsiljuje.

Vse to nam da misliti. Pove nam naprimer, kakšen pomen je imela tudi za Jezusa vest, torej poslušati v svojem srcu glas Očeta in mu slediti. Jezus namreč v svojem zemeljskem bivanju ni bil, če tako rečemo 'daljinsko voden'. Bil je Beseda, ki je meso postala, Božji Sin, ki je postal človek in ki je v določenem trenutku sprejel trdno odločitev zadnjič iti v Jeruzalem. Odločitev, ki jo je sprejel v svoji vesti; toda ne sam, skupaj z Očetom, v popolni povezanosti z Njim! Odločil se je v pokorščini Očetu, v zbranem poslušanju, v globini svoje volje. Odločitev je bila trdna zato, ker je bila sprejeta skupaj z Očetom. Jezus namreč najde v Očetu moč in luč za svojo pot. Jezus je bil svoboden. Ta odločitev je bila svobodna. Jezus želi, da smo mi kristjani svobodni, kot je bil On in sicer s svobodno, ki prihaja iz pogovora z Očetom, iz pogovora z Bogom. Jezus ne želi sebičnih kristjanov, ki hodijo za lastnim jazom in ne govorijo z Bogom, niti slabotnih kristjanov, brezvoljnih kristjanov, 'daljinsko vodenih' kristjanov, ki niso ustvarjalni, ki se vedno skušajo navezati na voljo drugega in niso svobodni. Jezus nas hoče svobodne. Kako se pride do te svobode? V pogovoru z Bogom v svoji vesti. Če kristjan ne zna govoriti z Bogom, ne zna poslušati Boga v svoji vesti, ni svoboden. Ni svoboden.

Zato se moramo naučiti bolj prisluhniti svoji vesti. Toda pozor! To nikakor ne pomeni slediti lastnemu jazu, početi to, kar me zanima, kar mi je prav ali mi je všeč... Ni to to! Vest je notranji prostor, v katerem prisluhnemo resnici, dobremu, prisluhnemo Bogu. Je notranji prostor mojega odnosa z Njim, ki govori mojemu srcu in mi pomaga razločevati, razumeti pot, ki jo moram prehoditi. In ko enkrat pade odločitev, se gre naprej in se ostane temu zvest.

Dan nam je bil čudovit zgled o tem odnosu z Bogom v svoji vesti, še svež, čudovit zgled. Papež Benedikt nam je dal ta zgled, ko mu je Gospod v molitvi dal razumeti, kakšen korak bo moral storiti. Z velikim čutom za razločevanje v svoji vesti je šel za tem, za voljo Boga, ki je govoril v njegovem srcu. In ta zgled našega Očeta dene dobro vsem nam, kot zgled, ki ga je vredno posnemati.

Marija je z veliko preprostostjo poslušala ter premišljevala v globini svoje notranjosti Božjo Besedo in tudi to, kar se je dogajalo z Jezusom. Z globokim prepričanjem in trdnim upanjem je hodila za svojim Sinom. Naj nam Marija pomaga, da bomo vedno bolj postali možje in žene vesti, svobodni v vesti, saj v vesti poteka pogovor z Bogom, torej možje in žene, sposobni poslušati Božji glas in trdno odločeni hoditi za njim. Sposobni poslušati Božji glas in trdno odločeni hoditi za njim.

Sobota, 29. junij 2019, 10:00