Cerca

Vatican News
Sveta Peter in Pavel. Sveta Peter in Pavel.  (© Vatican News)

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik sv. apostolov Petra in Pavla

Danes rimska Cerkev obhaja praznik dveh svojih korenin, apostolov Petra in Pavla. Njuni relikviji hranita dve baziliki njima posvečeni, ki sta v okras celotnemu Mestu, ljubemu tako romarjem kot njegovim prebivalcem. V berilih dnevne maše beremo Petrovo izpoved vere o Jezusu: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga' (Mt 16,16). Ta njegova izjava ni sad premisleka, temveč je Očetovo razodetje preprostemu galilejskemu ribiču, kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: 'Kajti tega ti nista razodela meso in kri' (Mt 16,17).

2Tim 4,6-8.17-18

Jaz se namreč že darujem in napočil je čas, da odrinem. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan podelil Gospod, pravični sodnik; pa ne samo meni, marveč vsem, ki ljubijo njegov prihod. Gospod pa je stopil k meni in mi dal moč, da bi se oznanilo po meni dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi: in rešen sem bil iz levjega žrela. Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in me rešil za svoje nebeško kraljestvo: njemu slava na veke vekov! Amen.

Mt 16,13-19

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence in rekel: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Nekateri, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je odgovoril in rekel: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«

Razlaga cerkvenih očetov

Epifan Latinec pravi: »Jezus sprašuje svoje učence o svoji identiteti in sicer prvič na ozemlju poganov ter na način, da bi pogani po Petru lahko videli to, kar kri in meso še nista odkrila. Ta vidik Jezusovega pridiganja se uresniči v Kornelijevem spreobrnjenju, prvem med pogani, ki je veroval vanj.« Teodor iz Erakleje to bolj teološko razloži: »Preko naziva 'Sin človekov' pokaže, da to On ni samo pojavno, temveč nespremenljivo človek, ne da bi prenehal biti pravi Bog.« Sveti Janez Krizostom nadaljuje teološko razlago: »On je tudi hotel, da se odprto razglasi trinitarična ekonomija, ko pravi: 'Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?' saj to jasno kaže na njegovo pravo božanskost.« Sveti Hilarij iz Poitiersa dodaja: »Jezus postavlja vprašanje glede skrivnosti, v katero bo morala vera tistega, ki veruje, prodreti.« Teodor iz Mopsuestie o Petrovem primatu pravi: »Peter je skala in na njegovi veroizpovedi bo zgrajena Cerkev.«

Misli Benedikta XVI.

»Danes rimska Cerkev obhaja praznik dveh svojih korenin, apostolov Petra in Pavla. Njuni relikviji hranita dve baziliki njima posvečeni, ki sta v okras celotnemu Mestu, ljubemu tako romarjem kot njegovim prebivalcem. V berilih dnevne maše beremo Petrovo izpoved vere o Jezusu: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga' (Mt 16,16). Ta njegova izjava ni sad premisleka, temveč je Očetovo razodetje preprostemu galilejskemu ribiču, kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: 'Kajti tega ti nista razodela meso in kri' (Mt 16,17). Simon Peter je tako zelo blizu Gospodu, da je postal skala vere in ljubezni, na kateri je Jezus zgradil svojo Cerkev, da je postala, kakor pravi sv. Janez Zlatousti, 'močnejša kot nebo' (Hom. in Matthæum 54, 2: PG 58,535).«

»Na Jezusovo vprašanje: 'Kaj pa vi pravite, kdo sem?' odgovori Peter: 'Ti si Mesija, Sin živega Boga!' (Mt 16, 15-16). Kot odgovor na to izreče Jezus slovesno izjavo, ki enkrat za vselej določi Petrovo vlogo v Cerkvi: 'Jaz pa ti povem: Ti si Peter; Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev... Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih' (Mt 16,18-19). Tri prispodobe, ki jih Jezus uporabi, so v sebi zelo razločne: Peter bo 'skalnati temelj', na katerem bo stala zgradba Cerkve; imel bo 'ključe' nebeškega kraljestva, da ga bo za ljudi odpiral ali zaklepal, tako kot misli, da je prav za vsakogar; končno bo mogel 'zavezovati' in 'razvezovati', torej določati ali prepovedovati, kar bo ocenil kot nujno potrebno za življenje Cerkve, ki je in ostaja Kristusova Cerkev. Cerkev je vedno Kristusova in ne Petrova. Tako je v zelo nazornih podobah opisano to, kar bo v poznejšem teološkem premisleku označeno s pojmom 'jurisdikcijsko prvenstvo'.«

»Sveti Pavel pa je s pomočjo božje milosti širil evangelij in sejal Besedo resnice in zveličanja med poganskimi ljudstvi. Pavel je kot posebno nujno občutil vprašanje dostopa poganov k Bogu, ki v križanem in vstalem Jezusu Kristusu ponuja zveličanje vsem ljudem brez izjeme. Od prvega trenutka je razumel, da je bila to resničnost, ki ni zadevala le Jude ali določeno skupino oseb, marveč da je imela vesoljni pomen in je zadevala vse, ker je Bog Bog vseh. Izhodišče za njegova potovanja je bila občina v Antiohiji v Siriji, kjer je bil prvikrat evangelij oznanjen Grkom in kjer je nastalo tudi ime 'kristjani' (prim. Apd 11,20.26). S tem so mišljeni tisti, ki verujejo v Kristusa. Od tam se je Pavel odpravil najprej na Ciper in je potem večkrat potoval v pokrajine Male Azije in pozneje v Evropo. Najpomembnejša mesta, ki jih je obiskal so bila Efez, Filipi, Solun, Korint, da ne pozabimo Berojo, Atene in Milet.«

»Pavlovemu apostolatu ni bilo prizaneseno s težavami, ki jih je pogumno sprejemal nase. Sam omenja, da je 'prenašal napore..., bil v ječi..., bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti: trikrat sem bil prebičan, enkrat kamenjan, trikrat prestal brodolom...' (prim. 2Kor 11,23-28). Jasno je, da mu ne bi bilo mogoče 'spopadati se' s tako težavnimi in mnogokrat obupnimi položaji, če ne bi bilo temelja popolne vrednosti, spričo katerega je imel vse meje za premagljive. Za Pavla je ta temelj, kakor vemo, Jezus Kristus, o katerem piše: 'Kajti priganja nas Kristusova ljubezen..., zato da živeči ne bi več živeli zase, marveč za Njega, ki je zanje' za nas, za vse, 'umrl in bil obujen' (2Kor 5,14-15).«

»Dva sveta zavetnika mesta Rima, čeprav sta prijela od Boga različni karizmi ter različni poslanstvi, sta oba temelja Cerkve, ki je ena, sveta, katoliška in apostolska, za vedno odprta za misijonsko in ekumensko dinamiko, saj je poslana v svet oznanjat in pričevat, udejanjat ter širit skrivnost občestva, ki je njeno ustanovno počelo«.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 29. junij 2013
Danes je še na poseben način praznik Cerkve v Rimu, ki je utemeljena na mučeništvu teh dveh apostolov. Prav tako pa je tudi velik praznik za vesoljno Cerkev, saj vse Božje ljudstvo dolguje njima dar vere. Peter je namreč prvi izpovedal, da je Jezus, Kristus, Božji Sin. Pavel pa je razširil to oznanilo po takratnem grško rimskem svetu. Po Božji previdnosti pa sta oba prišla sem v Rim in za vero prelila kri. Zaradi tega je Cerkev v Rimu takoj in spontano postala oporna točka za vse Cerkve razširjene po vsem svetu, ne zaradi moči imperija, temveč v moči mučeništva, zaradi pričevanja za Kristusa. Dejansko je vedno in samo Kristusova ljubezen, ki poraja vero in ki daje, da gre Cerkev naprej. To velja tudi za Petra. Ko je namreč izpovedal svojo vero v Kristusa, tega ni storil zaradi svojih človeških sposobnosti, temveč, ker ga je osvojila milost, ki jo je Jezus izžareval; ker ga je osvojila ljubezen, ki jo je čutil v njegovih besedah ter videl v njegovih dejanjih. Jezus je bil poosebljena Božja ljubezen!

Isto, čeprav na drugačen način, se je zgodilo tudi Pavlu. Pavel je bil od svoje mladosti sovražen do kristjanov, a se je, ko ga je Kristus poklical na poti v Damask, njegovo življenje povsem spremenilo. Razumel je, da Kristus ni mrtev, temveč živ in tudi to, da ga ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Poglejte, to je izkušnja usmiljenja, Božjega odpuščanja v Jezusu Kristusu. To je vesela novica, evangelij, ki sta ga Peter in Pavel okusila na sebi in za katerega sta dala življenje. Usmiljenje, odpuščanje; Gospod nam vedno odpušča. Gospod ima usmiljenje, je usmiljen, ima usmiljeno srce, ki nas vedno čaka.

Dragi bratje, kakšno veselje je verovati v Boga, ki je ves ljubezen, ves milost! To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa ter jo posredovala naprej Cerkvi. Hvalímo Gospoda za ti dve slavni priči ter se pustimo osvojiti Kristusu, njegovemu usmiljenju.

Spomnimo tudi, da je Simon Peter imel brata Andreja. Ta je z njim podelil izkušnjo vere v Jezusa, saj je Andrej pred Simonom srečal Jezusa. Takoj je o tem pripovedoval svojemu bratu in ga tudi pripeljal k Jezusu. To sem hotel omeniti zato, ker je danes v Rimu, po zelo lepem izročilu, navzoča delegacija carigrajskega patriarhata, katerega zavetnik je ravno apostol Andrej. Vsi skupaj pošljimo prisrčen pozdrav patriarhu Bartolomeju I. ter molimo zanj in za to Cerkev. Vabim vas, da vsi skupaj zmolimo Zdravamarijo za patriarha Bartolomeja I., vsi skupaj: Zdrava Marija...

Molimo tudi za nadškofe metropolite različnih Cerkva sveta, katerim sem malo prej izročil palij kot znamenje občestva in edinosti. Naša ljubljena Mati, Sveta Marija, naj nas spremlja in vsem pomaga.

Angel Gospodov, 29. junij 2014
Vse od antičnih časov obhaja Cerkev v Rimu apostola Petra in Pavla z enim samim praznikom na isti dan, torej 29. junija. Po veri v Jezusa Kristusa sta postala brata in po mučeništvu sta postala eno. Sveti Peter in sveti Pavel, tako različna po človeški plati, sta bila osebno izbrana od Gospoda Jezusa in sta odgovorila na klic z darovanjem vsega njunega življenja. V obema je Gospodova milost naredila velike reči, ju je preoblikovala. In še kako ju je preoblikovala! Simon je Jezusa v dramatičnem trenutku trpljenja zatajil, Savel pa je z vso močjo preganjal kristjane. Toda oba sta sprejela Božjo ljubezen in sta se pustila preoblikovati njegovi milosti. Tako sta postala Kristusova prijatelja in apostola. Zaradi tega še naprej nagovarjata Cerkev in še danes kažeta pot zveličanja. Tudi nas, če bi morda padli v najtežje grehe in v najtemnejšo noč, je Bog sposoben preoblikovati, kakor je preoblikoval Petra in Pavla. Sposoben nam je preoblikovati srce in odpustiti nam vse ter tako preoblikovati našo temo greha v zarjo luči. Bog je takšen: preoblikuje nas, vedno nam odpušča, kakor je storil s Petrom, kakor je storil s Pavlom.

Knjiga Apostolskih del nam predstavi številne poteze njunega pričevanja. Peter nas naprimer uči gledati na revne s pogledom vere ter jim dati to, kar je za nas najbolj dragoceno: moč imena Jezusa Kristusa. S hromim je storil tako, da mu je dal vse, kar je imel od Jezusa.

O Pavlu pa je v knjigi trikrat pripoved o dogodku klica na poti v Damask, ki pomeni obrat njegovega življenja in je jasno zaznamoval to, kar je bilo prej in kar je potem. Prej je bil Pavel smrtni sovražnik Cerkve. Potem je vse svoje bivanje dal v službo evangeliju. Tudi za nas je srečanje z Kristusovo Besedo sposobno popolnoma spremeniti naše življenje. Nemogoče je poslušati to Besedo in ostati na mestu, ostati zaprti v lastne navade. Spodbuja nas premagati sebičnost, ki jo nosimo v srcu, da bi odločno hodili za Učiteljem, ki je dal življenje za svoje prijatelje. On je, ki nas s svojo Besedo spreminja. On je, ki nas preoblikuje. On je, ki nam vse odpušča, če mu odpremo srce in ga prosimo odpuščanja.

Dragi bratje in sestre, ta praznik prebuja v nas veliko veselje, saj nas postavlja pred delovanje Božjega usmiljenja v srcih teh dveh mož. To je delo Božjega usmiljenja v teh dveh možeh, ki sta bila velika grešnika. Bog pa hoče tudi nas, kakor je to storil s Petrom in Pavlom, napolniti s svojo milostjo. Naj nam Devica Marija pomaga sprejeti jo z odprtim srcem, da je ne bomo zaman prejeli. Naj nas podpira v uri preizkušnje, da bomo pričevali za Jezusa in njegov evangelij. Danes jo še posebej prosimo za nadškofe metropolite, ki so bili imenovani v preteklem letu in so z mano danes dopoldne obhajali evharistijo v baziliki sv. Petra. Prisrčno jih vse pozdravimo, kakor tudi njihove vernike in domače in molimo za njih.

Angel Gospodov, 29. junij 2018
Danes gre Cerkev, romarica v Rimu in po vsem svetu, h koreninam svoje vere in praznuje apostola Petra in Pavla. Njuni posmrtni ostanki, katere hranita baziliki, ki sta jima posvečeni, so zelo dragi Rimljanom in številnim romarjem, ki z vseh koncev prihajajo, da bi jih počastili.

Želel bi se zaustaviti ob evangeliju (prim. Mt 16,13-19), ki nam ga bogoslužje predlaga na ta praznik. V njem je pripoved o dogodku, ki je temeljnega pomena za našo pot vere. Gre za dialog, v katerem Jezus svojim učencem zastavi vprašanje glede svoje identitete. Najprej vpraša: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13) In nato vpraša neposredno njih: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v. 15) Zdi se, da s tema dvema vprašanjema želi reči, da je ena stvar slediti splošno razširjenemu mnenju, druga pa srečati Njega ter se odpreti njegovi skrivnosti: tam se odkrije resnica. Splošno mnenje vsebuje odgovor, ki je resničen, vendar pa je delen; Peter, in z njim Cerkev včeraj, danes ter vedno odgovarja, po Božji milosti, to, kar je resnica: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (v. 16).

Preko stoletij je svet Jezusa opisoval na različne načine: je velik prerok pravičnosti in ljubezni; je moder učitelj življenja; je revolucionar; je sanjač Božjih sanj in tako dalje. Mnoge lepe stvari. V zmešnjavi teh ter drugih domnev še danes izstopa preprosta in jasna izpoved Simona, imenovanega Peter, ponižnega moža, polnega vere: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (v. 16). Jezus je Sin Boga: zato je večno živ On, tako kot je večno živ njegov Oče. To je novost, ki jo milost prižge v srcu tistega, ki se odpre Jezusovi skrivnosti: gotovost, ki ni matematična, ampak še močnejša, notranja, da smo srečali izvir Življenja, Življenje sámo, ki je postalo meso, vidno in otipljivo med nami. To je kristjanova izkušnja in ni njegova zasluga, ampak prihaja od Boga, je Božja milost. Oče, Sin in Sveti Duh. Vse to v kali vsebuje Petrov odgovor: "Ti si Kristus, Sin živega Boga."    

Jezusov odgovor je poln luči: "Ti si Peter; Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala" (v. 18). Jezus prvič izgovori besedo "Cerkev": in to stori tako, da izrazi vso svojo ljubezen do nje – opredeli jo kot "moja Cerkev". Gre za novo skupnost Zaveze, ki ne temelji več na potomstvu in postavi, ampak na veri Vanj, v Jezusa, v Obličje Boga. Na veri, ki jo je blaženi Pavel VI., ko je bil še milanski nadškof, izrazil s to čudovito molitvijo:
"O Kristus, naš edini posrednik, potrebujemo Te:
da bi živeli v občestvu z Bogom Očetom;
da bi postali s teboj, ki si edini Sin in naš Gospod,
njegovi posinovljeni otroci;
da bi bili prerojeni v Svetem Duhu." (Pastoralno pismo, 1955) 

Na priprošnjo Device Marije, kraljice apostolov, naj Gospod dá Cerkvi, v Rimu ter po vsem svetu, da bo vedno zvesta evangeliju, čigar službi sta sv. Peter in Pavel posvetila svoje življenje.

Petek, 28. junij 2019, 10:06