Išči

Jezus je rekel svojim učencem: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« Jezus je rekel svojim učencem: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 12. nedeljo med letom

V evangeliju današnje nedelje Gospod sprašuje svoje učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Lk 9,20). Na to vprašanje je apostol Peter takoj odgovoril: »Ti si Kristus, Božji Maziljenec« (prim. Lk 9,20) ter s tem šel onkraj svetnih mnenj, po katerih naj bi bil Jezus eden od prerokov. Sv. Ambrož pravi, da je Peter s to izpovedjo vere »zaobjel obenem vse stvari, saj je izrazil tako Mesijevo naravo kakor tudi ime«.

Zah 12,10-11

Nad Davidovo hišo in nad prebivalce Jeruzalema razlijem duha milosti in prošenj. Ozirali se bodo nanj, ki so ga prebodli, in žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za edincem, in bridko bodo jokali, kakor jočejo za prvorojencem. Tisti dan bo veliko žalovanje v Jeruzalemu, kakor žalovanje za Hadád Rimónom na ravnini Megída.

Gal 3,26-29

Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.

Lk 9,18-24

Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; vprašal jih je in rekel: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« Odgovorili so in rekli: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Rekel jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« On pa jim je zapretil in naročil, naj tega nikomur ne pravijo.

Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti, biti zavržen od starešin ljudstva, vélikih duhovnikov in pismoukov in tretji dan vstati.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Peter je prvi učenec, je prvi človek v evangeliju, ki izpove, da je Jezus Kristus, Božji Sin. Gospod je primoral svoje učence, da so pretresli govorice, ki so krožile med ljudmi. Luč spoznanja pa se je spustila nad Petra, ki je razumel, da je Jezus večji od vseh prerokov, ker je Kristus od Boga in je izpovedal, da je Jezus Kristus, Zveličar vseh.« Sv. Ambrož pravi, da je Peter s to izpovedjo vere »zaobjel obenem vse stvari, saj je izrazil tako Mesijevo naravo kakor tudi ime. Izpovedati Jezusa kot Kristusa je, kakor da bi izpovedal vero, saj je s tem izpovedal Jezusa kot Boga, učlovečenega, križanega in vstalega.« Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je »razpoznavno znamenje moči našega Gospoda Jezusa Kristusa križ, ki ga je nesel na svojih ramah.« Sv. Hieronim pravi, da je »pohujšanje križa prvič omenjeno skupaj s hojo Jezusovih učencev za njim.« Sv. Bazilij iz Cezareje pa pravi: »Nositi križ, pomeni biti pripravljen umreti za Kristusa, čeprav navade življenja to sčasoma onemogočajo. Vsekakor je to stanje tistih, ki so bili krščeni v Kristusovo smrt in vstajenje.«

Misli Benedikta XVI.

V evangeliju današnje nedelje Gospod sprašuje svoje učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Lk 9,20). Na to vprašanje je apostol Peter takoj odgovoril: »Ti si Kristus, Božji Maziljenec« (prim. Lk 9,20) ter s tem šel onkraj svetnih mnenj, po katerih naj bi bil Jezus eden od prerokov. Sv. Ambrož pravi, da je Peter s to izpovedjo vere »zaobjel obenem vse stvari, saj je izrazil tako Mesijevo naravo kakor tudi ime« (Exp. in Lucam VI, 93, CCL 14, 207). Jezus je ob tej izpovedi vere ponovno povabil Petra in druge učence, naj hodijo za njim po zahtevni poti ljubezni vse do križa. Tudi nam, ki lahko spoznavamo Gospoda po veri v njegovo Besedo in zakramente, Jezus predlaga naj vsak dan hodimo za njim ter nas spominja, da je za to, da smo njegovi učenci, potrebno prisvojiti si moč njegovega križa, ki je višek naših dobrin ter venec našega upanja.

Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je »razpoznavno znamenje moči našega Gospoda Jezusa Kristusa križ, ki ga je nesel na svojih ramah« (Ambiguum 32, PG 91, 1284 C). Vsem je namreč rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj!« (Lk 9,23). Vzeti križ, pomeni, prizadevati si premagati greh, ki ovira pot k Bogu, pomeni vsak dan sprejeti Gospodovo voljo ter pomnožiti vero predvsem v času problemov, težav in trpljenja. Sveta karmeličanka Edith Stein je to izpričala v času preganjanja. Tako je leta 1938 pisala iz kölnskega karmela: »Danes razumem... kaj pomeni biti Gospodova nevesta v znamenju križa, čeprav se tega v celoti ne bo dalo nikoli razumeti, ker je pač skrivnost... Bolj ko se dela tema okoli nas, bolj moramo odpreti srce svetlobi, ki prihaja od zgoraj.« Tudi v današnjem času so po svetu številni kristjani, ki iz ljubezni do Boga sprejmejo vsak dan križ vsakdanjih preizkušenj ali pa tudi takih, ki jih povzroča nečloveškost drugih. Za takšne preizkušnje je včasih potreben pogum tudi za skrajno žrtev. Gospod naj podari vsakemu od nas, da bomo vedno polagali svoje trdno upanje vanj, prepričani, da bomo v hoji za Njim, prispeli, noseč svoj križ z Njim, v svetlobo vstajenja.

Današnji evangelij nam tudi predstavlja pomemben trenutek Jezusove poti, na kateri vpraša svoje učence, kaj ljudje mislijo o njem ter kaj pravijo oni sami o njem. Peter je v imenu dvanajsterih odgovoril z izpovedjo vere, ki se bistveno razlikuje od mnenja množice o Jezusu. On namreč zatrdi: »Ti si Kristus, Bog« (prim. Lk 9,20). Od kot prihaja to dejanje vere? Če se vrnemo na začetek evangeljskega odlomka, bomo ugotovili, da je Petrova izpoved vere povezana s trenutkom molitve: »Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je...« (Lk 9,18). Učenci so bili torej vključeni v ta edinstveni trenutek, ko je Jezus bil z Očetom in je govoril z Njim. Na ta način jim je bilo dano videti Učitelja v njegovi intimnosti Sina, jim je bilo dano videti to, kar drugi ne vidijo. Iz 'biti z Njim' v molitvi, izhaja namreč spoznanje, ki gre onkraj mnenj ljudi in pride do globlje Jezusove identitete, do resnice.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 23. junij 2013
»Dragi bratje in sestre! Dober dan. V evangeliju današnje nedelje odmevajo Jezusove najbolj ostre besede: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil« (Lk 9,24). To je povzetek Kristusovega sporočila, izražen z zelo učinkovitim paradoksom ter nam daje razumeti njegov način govorjenja in siicer tako, da skoraj slišimo njegov glas... Toda, kaj pomeni 'izgubiti življenje za Jezusa'?  To se lahko zgodi na dva načina: na očiten način z izpovedajo vere ali posredno z obrambo resnice. Mučenci so skrajni primer 'izgube življenja' za Kristusa. V dvatisoč letih je tako neizmerna množica mož in žena, ki so žrtvovali svoje življenje zato, da so ostali zvesti Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju. Tudi danes so na številnih delih sveta številni, številni, številčnejši kot v prvih stoletjih, številni mučenci, ki dajo svoje življenje za Kristusa, ki jih peljejo v smrt, ker nočejo zanikati Jezusa Kristusa. To je naša Cerkev. Danes imamo več mučencev kot v prvih stoletjih! Obstaja pa tudi vsakodnevno mučeništvo, med katerim se ne umre, ampak vseeno vključuje 'izgubo življenja' za Kristusa, ko svoje dolžnosti izpolnjujemo z ljubeznijo, z Jezusovo logiko, z logiko darovanja, žrtvovanja. Pomislimo, koliko očetov in mam udejanja svojo vero tako, da konkretno darujejo svoje življenje za dobro družine! Pomislimo tudi koliko duhovnikov, redovnikov, redovnic velikodušno opravlja svoje služenje za Božje kraljestvo. Koliko mladih se odpove lastnim interesom, da se lahko posvetijo otrokom, prizadetim, ostarelim... Tudi ti so mučenci! Vsakodnevni mučenci, mučenci vsakdanjosti!

 So pa tudi številne osebe, kristjani in tudi ne kristjani, ki 'izgubijo svoje življenje' zaradi resnice. Kristus je namreč rekel 'jaz sem resnica'; tako torej tisti, ki služi resnici, služi Kristusu. Ena od oseb, ki so dali življenje za resnico, je Janez Krstnik. Jutri, 24. junija je njegov velik praznik, slovesni praznik njegovega rojstva. Janez je bil od Boga izbran, da je pripravil pot pred Jezusom in je pokazal nanj izraelskemu ljudstvu kot na Mesijo, na Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta (prim. Jn 1,29). Janez se je ves posvetil Bogu in njegovemu poslancu, Jezusu. Toda na koncu, kaj se je zgodilo? Umrl je zaradi resnice, ko je grajal prešuštvo kralja Heroda in Herodiade. Koliko oseb drago plača svoje prizadevanje za resnico! Koliko pokončnih oseb gre raje proti toku, kot da bi zatajili glas vesti, glas resnice! Pokončne osebe, ki se ne bojijo iti proti toku! Tudi mi se ne smemo bati. Med vami ste številni mladi. Vam mladi pravim: 'Ne bojte se iti proti toku, ko nam hočejo ukrasti upanje, ko nam predlagajo vrednote, ki so izkrivljene vrednote, vrednote kot pokvarjena jed in ko je jed pokvarjena, nam je slabo, po teh vrednotah nam je slabo'. Toda iti moramo proti toku! Vi mladi ste prvi: 'Pojdite proti toku, bodite ponosni, da greste prav proti toku'. Naprej, bodite pogumni in pojdite proti toku! In bodite ponosni, da to delate!

Dragi prijatelji, z veseljem sprejmimo to Jezusovo besedo. To je pravilo življenja, ki je predlagano vsem. Naj nam Janez Krstnik pomaga, da ga udejanjimo. Na tej poti gre vedno pred nami naša Mati, Sveta Marija. Ona je za Jezusa izgubila svoje življenje vse do križa ter ga je prejela v polnosti z vso svetlobo in lepoto vstajenja. Naj nam Marija pomaga, da bomo vedno bolj osvojili logiko evangelija.

Angel Gospodov, 19. junij 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (Lk 9,18-24) nas vabi, da se ponovno soočimo, če tako rečemo 'iz oči v oči' z Jezusom. Med enim redkih mirnih trenutkov, ko je bil sam s svojimi učenci, jih je vprašal: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« (v. 18). Oni so mu odgovorili: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov« (v. 19). Množica je torej spoštovala Jezusa ter ga imela za velikega preroka, ni pa se še zavedala njegove prave identitete, to, da bi on bil Mesija, Sin Boga, poslan od Očeta za zveličanje vseh.

Tedaj se je Jezus naravnost obrnil na apostole, saj ga je to bolj zanimalo in jih vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je takoj v imenu vseh odgovoril: »Kristus od Boga« (v. 20), kot bi rekel: Ti si Mesija, od Boga maziljen, od njega poslan, da reši ljudstvo, kakor je v zavezi in je obljubljeno. Jezus je ob tem razumel, da so Dvanajsteri in še posebej Peter, prejeli od Očeta dar vere. Zaradi tega jim je začel odprto, tako pravi evangelij, odprto govoriti o tem, kar ga čaka v Jeruzalemu: »Sin človekov mora veliko pretrpeti, biti zavržen od starešin ljudstva, vélikih duhovnikov in pismoukov in tretji dan vstati« (v. 22).

Ista vprašanja so danes postavljena tudi vsakemu od nas: »Kdo je Jezus za ljudi našega časa? Drugo je še bolj pomembno: Kdo je Jezus za vsakega od nas? Zame, zate, zate, za tebe...  Kdo je Jezus za vsakega od nas?«. Poklicani smo k temu, da Petrov odgovor postane naš odgovor in tako z veseljem izpovemo, da je Jezus Božji Sin, večna Očetova Beseda, ki je postala človek, da bi odrešila človeštvo ter izlila nanjo obilje božanskega usmiljenja. Svet bolj kot kdaj koli potrebuje Kristusa, njegovo zveličanje, njegovo usmiljeno ljubezen. Številne osebe opažajo okoli sebe in v sebi praznino, morda kdaj tudi mi, druge živijo v nemiru in negotovosti zaradi nestalnosti in sporov. Vsi potrebujemo ustrezne odgovore za naša najgloblja konkretna vprašanja. V Kristusu, samo v njem je moč najti resničen mir ter izpolnitev kakršnega koli človeškega teženja. Jezus bolj kot kdor koli pozna človekovo srce. Zaradi tega ga lahko ozdravi, mu da življenje in tolažbo.

Jezus se je potem, ko je končal pogovor z apostoli, obrnil na vse rekoč: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (v. 23). Ne gre za nek okrasen ali ideološki križ, temveč gre za križ življenja lastne dolžnosti, da se z ljubeznijo žrtvujemo za druge, da smo pripravljeni biti solidarni z revnimi, da si prizadevamo za pravičnost in mir. Ko prevzamemo to držo, ta križ, se vedno nekaj izgubi, vendar ne smemo nikoli pozabiti, da »kdor izgubi svoje življenje zaradi (Kristusa), ga bo rešil« (v. 24), nekaj izgubimo, da to pridobimo. Spomnimo se tudi vseh naših bratov in sester, ki tudi dandanes uresničujejo te Jezusove besede tako, da mu ponudijo čas, delo, napor in celo življenje, da nikakor ne bi zanikali svoje vere v Kristusa. On nam po svojem Svetem Duhu daje moč, da bomo šli naprej po poti vere in pričevanja, delati to, kar verujemo. Na tej poti pa nam je Marija vedno blizu ter hodi pred nami. Pustimo ji, da nas prime za roko, ko bomo šli skozi naj bolj temne in težke trenutke. Spomnimo se tudi vseh naših bratov in sester, ki tudi dandanes uresničujejo te Jezusove besede tako, da mu ponudijo čas, delo, napor in celo življenje, da nikakor ne bi zanikali svoje vere v Kristusa.

Sobota, 22. junij 2019, 12:05