Cerca

Vatican News
Papež Frančišek z Najsvetejšim na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Papež Frančišek z Najsvetejšim na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi

Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah.

1Mz 14,18-20

Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Boga Najvišjega. Blagoslovil ga je in rekel:
»Blagoslovljen bodi Abram od Boga Najvišjega,
Stvarnika nebes in zemlje.
In slavljen bodi Bog Najvišji,
ki je izročil sovražnike v tvoje roke!«
Potem mu je Abram dal desetino od vsega.

1Kor 11,23-26

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil, da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki je za vas; to delajte v moj spomin.« Prav tako tudi kelih po večerji in je rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; kolikokrat pijete, delajte to v moj spomin.« Kolikokrat namreč jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Lk 9,11-17

Ko so množice to izvedele, so šle za njim. Sprejel jih je in jim govoril o Božjem kraljestvu ter ozdravljal tiste, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« Rekel jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tisoč mož. Rekel je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so z njimi postregli množici. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, dvanajst košar koščkov.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Beda Častitljivi pravi: »Samo evangelist Luka omenja poučevanje o Božjem kraljestvu, ki uvaja v čudež pomnožitve z besedami: 'Pridigati Božje kraljestvo in ozdravljati bolnike'.« Sv. Ambrož o Božjem kraljestvu pravi, da »pride takrat, ko Mesija poučuje, ozdravlja in hrani svoje ljudstvo, kakor so to obljubljali starodavni preroki.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Nahranitev 5000 oseb se je že zgodilo tudi v Stari zavezi. Jezus je namreč prerok kakor Mojzes, ki je hranil ljudstvo v puščavi.« Sv. Avguštin k tej povezavi doda še eno: »So pa tudi nekateri alegorični vidiki v čudežni pomnožitvi kruha, ki jo povežejo s Staro zavezo. Eden med njimi je ta, da pet hlebov predstavlja 5 Mojzesovih knjig.« Sv. Ambrož pa dodaja, da lahko »pet hlebov predstavlja pet čutov, saj sedem hlebov, s katerimi je nasitil štiri tisoč oseb, predstavlja sveti kruh počitka, ki pa napoveduje osem hlebov vstajenja. Ta kruh je Božja Beseda, ki mistično raste na način, da voda postane vino med svatbo v Kani. Čudežna hrana petih hlebov in dveh rib za tisoče, pa odpira pot za še močnejšo Kristusovo hrano, njegovo telo in njegovo kri. Ta čudež nahranitve je napoved zadovoljitve Cerkve ob Gospodovi mizi ter ob nebeški gostiji.« Prudencij pa pravi, da »z nahranitvijo pet tisoč oseb, Stvarnik preko Mesija da v obilju potrebno hrano svojemu stvarstvu za večno življenje. Ta obilnost pa prihaja z nebeške mize.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pojasni: »To, da je bilo za vse, opogumlja tiste, ki nimajo veliko za ponudit, ko nudijo gostoljubje tujcem, da bo Gospod preskrbel potrebno.«

Misli Benedikta XVI.

Sam papež Urban IV. je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik Svetega Rešnjega Telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«

Kateheza o sv. Julijani Kornilonski, 10. november 2010
Duhovne misli za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Kornilonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu.

Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Kornilonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje, ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega. V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala življenje Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika, v katerem bi lahko verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zadoščevali za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena, naj si učinkovito prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem.

Prav lieški škof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Rešnjega telesa v svoji škofiji. Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih, ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi.

Za praznik sv. Rešnjega telesa se je navdušil tudi Jakob Pantaleon, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na četrtek po binkoštih slovesni praznik sv. Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev.

Sam papež Urban IV. je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik Svetega Rešnjega Telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslužje tega velikega praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava živo in resnično navzočnost Jezusa, njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša spravo z Očetom in nam daje odrešenje.

Čeprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika Svetega Rešnjega Telesa omejilo, ga je papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal in je še vedno zelo cenjen med krščanskim ljudstvom.

Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah.

Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju z evharističnim Kristusom pri nedeljski sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z darom Božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik Svetega Rešnjega Telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«

Misli papeža Frančiška

Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Ta večer smo mi tista množica iz evangelija, ko Jezus nasiti pet tisoč glavo množico. Tudi mi želimo hoditi za Jezusom, ga poslušati, vstopiti v občestvo z njim v evharistiji, da bi ga tako spremljali in bi nas on spremljal. Jezus govori v tišini skrivnosti evharistije in nas vsako krat spominja, da hoditi za njim pomeni izstopiti iz nas samih in iz našega življenja narediti dar njemu in drugim in ne našo posest. Velika množica ljudi je sledila Jezusu in ga poslušala, kajti govoril in deloval je na nek nov način. Ko se je zvečerilo, so učenci ljudi hoteli odpustiti. To je bila njihova rešitev za množico, ki se je nahajala na pustem kraju: Vsak naj poskrbi zase, odide v bližnje vasi in si najde prenočišče in hrano.

Tudi kristjani smo velikokrat v tej skušnjavi, ko se ne zavzamemo za stiske drugega, ampak ga raje odslovimo z besedami: »Naj ti Bog pomaga!« A Jezusov odziv gre onkraj takšne drže, s katero preseneti učence: »Vi sami jim dajte jesti«. Učenci ljudi na Jezusovo prošnjo posedejo po skupinah, Jezus blagoslovi pet hlebov kruha in dve ribi, razdelijo jih med množico in vsi se nasitijo. In v tem gre za trenutek globokega občestva: množica, žejna Gospodove besede, je sedaj nahranjena z njegovim kruhom življenja. S poslušanjem Jezusove besede in hranjenjem z njegovim telesom in krvjo, množica postane skupnost, anonimnost postane občestvo. Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Vprašati se moramo, kako živimo evharistijo, na anonimen način ali kot resnično občestvo z Gospodom in tudi vsemi brati in sestrami.

Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: »Vi sami jim dajte«. Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove, saj je beseda solidarnost nepriljubljena pri svetnem duhu. Ta večer nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo Telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta večer daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.

Sreda, 19. junij 2019, 12:35