Cerca

Vatican News
Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za slovesni praznik binkošti

Pri slovesnem obhajanju Binkošti smo povabljeni izpovedati našo vero v navzočnost in delovanje Svetega Duha ter klicati njegovo izlitje na nas, na Cerkev in na ves svet. Zato še posebej z vso zavzetostjo vzklikajmo skupaj z Cerkvijo: Veni, Sancte Spiritus, Pridi Sveti Duh.

Apd 2,1-11

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko je zaradi tega nastal hrup, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: 'Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!

Rim 8,8-17

Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.

Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.

Jn 14,15-16.23-26

»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.« Jezus je odgovoril (Judu, ne Iškarijotu) in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed. In beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Razlaga cerkvenih očetov

Odlomka iz Apd 2
V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzočih narodov in čudenje množice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslušalcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odrešenih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teološki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izročitev nove sinajske postave na binkošti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so prišla v Jeruzalem, torej se novi Izrael v moči Svetega Duha obrne na stari Izrael. Cerkveni očetje zaznavajo pri Luku teologijo, ki namiguje na novi Sinaj, ko poudarjajo pomen petdesetih dni, nekateri opozarjajo na besedo 'začetek evangelija', kar bi pomenilo začetek novega ljudstva. Sv. Janez Krizostom, sv. Ciril Jeruzalemski in Arator pa povežejo krst kristjanov s krstom v Svetem Duhu. Bedi Častitljivemu in Cirilu Jeruzalemskemu je iz dejstva Lukovega omenjanja daru jezikov jasno, da nakazuje na propad Babilona, ter na to, da prisotnost tega daru kaže na univerzalnost (vesoljnost) Cerkve. K temu pritrjujejo še sv. Avguštin, sv. Leon Veliki ter sv. Kasiodor. »Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

Razlaga sv. Avguština odlomka Jn 14,15-16.23-26
Kdor ljubi, je znamenje, da ima Svetega Duha, in kolikor bolj bo ljubil, toliko bolj ga bo imel, da bo lahko vedno bolj ljubil. Kristus je apostolom obljubil Duha Paraklita (Tolažnika), vendar je pomembno, s katerimi besedami jim ga je obljubil: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« in dodal: »jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice.« Brez dvoma gre tu za Svetega Duha, eno izmed oseb Svete Trojice, ki ga katoliška Cerkev prepozna kot enega bistva in večnega z Očetom in Sinom.

»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed.« Poglejte, tukaj je pojasnjen razlog, zakaj se Jezus razodeva svojim in ne drugim, ki jih imenuje 'svet'. Razlog je torej, da ga eni ljubijo, drugi pa ne. Bog Trojica, Oče in Sin in Sveti Duh, prihajajo k nam, kadar mi gremo k njim. Prihajajo nam na pomoč, da lahko gremo k njim in izpolnimo njihovo voljo. Prihajajo k nam in nas razsvetlijo, da gremo k njim in jih zremo. Prihajajo k nam in nas napolnijo, da gremo k njim in jih sprejmemo.

Misli Benedikta XVI.

Pri današnjem slovesnem obhajanju Binkošti smo povabljeni izpovedati našo vero v navzočnost in delovanje Svetega Duha ter klicati njegovo izlitje na nas, na Cerkev in na ves svet. Zato še posebej z vso zavzetostjo vzklikajmo skupaj z Cerkvijo: Veni, Sancte Spiritus, Pridi Sveti Duh. Ta tako preprost in neposreden vzklik, a hkrati tako izjemno globok, je najprej prevrel iz Kristusovega srca. Sveti Duh je namreč dar, za katerega je Jezus prosil in nenehno prosi Očeta za svoje prijatelje, torej prvi in osnovni dar, ki ga je za nas pridobil s svojim vstajenjem in vnebohodom.

O tej Jezusovi molitvi pripoveduje današnji evangeljski odlomek, ki je postavljen v dogajanje znotraj zadnje večerje. Gospod Jezus je rekel svojim učencem: 'Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Paraklita (Tolažnika, Pomočnika, Zagovornika, Posrednika, Prijatelja) da bo ostal pri vas vekomaj'. V tem se je razkrilo Jezusovo sinovsko in bratsko srce, ki je v nenehni molitvi. Ta molitev doseže svoj višek in dopolnitev na križu, kjer Kristusov vzklik postane eno s popolno podaritvijo samega sebe. S tem njegova molitev postane, če tako rečemo, pečat njegove podaritve iz popolne ljubezni do Očeta in človeštva. Klicanje in podaritev Svetega Duha se tako srečata, se združita in postaneta ena sama resničnost. 'Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Paraklita, da bo ostal pri vas vekomaj'. V resnici Jezusova molitev, tako ta pri zadnji večerji, kakor ona na križu, ostane za vedno tudi v nebesih, kjer Kristus sedi na Očetovi desnici. Jezus namreč živi za vedno svojo duhovniško priprošnjo za Božje ljudstvo ter za človeštvo in torej moli tudi za vse nas ter prosi Očeta za dar Svetega Duha.

Ob praznovanju današnjega slovesnega praznika binkošti v bogoslužju ponovno podoživimo rojstvo Cerkve, o katerem pripoveduje sv. Luka v knjigi Apostolskih del (Apd 2,1-13). Petdeset dni po veliki noči se je namreč Sveti Duh spustil na skupnost učencev, ki so enodušno vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo in z dvanajsterimi apostoli (Apd 1,14; 2,1). Lahko rečemo, da je s prihodom Svetega Duha pravzaprav slovesni začetek Cerkve. V tem nenavadnem dogodku najdemo bistvene in opredeljujoče značilnosti Cerkve. Cerkev je ena, kot skupnost na Binkošti, ki je bila 'enodušno' zbrana v molitvi, bila je namreč 'kakor eno srce in ena duša' (Apd 4, 32). Cerkev je sveta, ne zaradi svojih članov, temveč ker jo poživlja Sveti Duh, ki stalno usmerja pogled na Kristusa, da se tako upodablja po Njem in po njegovi ljubezni. Cerkev je katoliška, saj je evangelij namenjen vsem ljudstvom in zato je Sveti Duh storil, da je že na začetku govorila vse jezike. Cerkev je apostolska, saj zgrajena na temelju apostolov zvesto varuje njihov nauk skozi nepretrgano verigo škofovskega nasledstva. Cerkev je pa tudi misijonarska, saj je od binkoštnega dne naprej Sveti Duh, ne preneha priganjati na poti sveta vse do skrajnih meja zemlje in vse do poslednjih časov.

Misli papeža Frančiška

Homilija med mašo za cerkvena gibanja, 19. maja 2013
Današnje bogoslužje je ena sama molitev, ki jo Cerkev skupaj z Jezusom dviga k Očetu, da bi obnovil izlitje Svetega Duha. Vsak od nas, vsaka skupina, vsako gibanje, ki je v soglasju s Cerkvijo, se obrača na Očeta in prosi ta dar. Cerkev tudi danes, kakor ob svojem rojstvu, skupaj z Marijo kliče: 'Veni Sancte Spiritus! – Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni'

Novosti se vedno malo bojimo, saj se počutimo bolj varne, če imamo vse pod kontrolo, če smo mi, ki ustvarjamo... Podobno je tudi z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejmemo, a le do neke mere... Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas resnično uresničuje, to kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro. Vprašajmo se, smo odprti Božjim presenečenjem? Ali pa se zaradi strahu zapremo novosti Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki so izgubile sposobnost sprejemanja?

Druga misel: na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je pod njegovim delovanjem vse to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti (harmoniji).« Učinek delovanja Svetega Duha pa se pozna, seveda pod pogojem, če se mu pustimo voditi, saj v primeru, ko hočemo isti učinek sami, hitro zapademo ali v spore in razdeljenost ali pa v uniformiranost. Če pa se pustimo voditi Svetemu Duhu, bogastvo karizem, raznolikost in različnost nikoli ne vodijo v spor, saj nas On spodbuja živeti različnost v občestvu s Cerkvijo. Hoditi skupaj v Cerkvi pod vodstvom pastirjev, je znamenje Svetega Duha. Cerkvenost je temeljna značilnost vsakega kristjana, skupnosti, gibanja. Sem odprt za skladnost Svetega Duha in tako preraščam vsak ekskluziven? Se Mu pustim voditi tako, da živim v Cerkvi in s Cerkvijo?

Še zadnja točka. Antični teologi so rekli: duša je neke vrste jadrnica, Sveti Duh je veter, ki piha v jadro, da pluje. Sunki, moč vetra pa so darovi Svetega Duha. Brez njegove spodbude, brez njegove milosti, ne moremo iti naprej... Sveti Duh je namreč duša poslanstva... daje nam pogum, da gremo na poti sveta, da tja prinašamo evangelij. Sveti Duh nam odpira obzorja in nas vodi na bivanjska obrobja zato, da bi oznanjali življenje po Jezusu Kristusu. Vprašajmo se ali imamo težnjo zapirati se vase, v skupino ali pa pustimo, da nas Sveti Duh odpre za poslanstvo.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 15. maj 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo velik praznik binkošti, ki je višek in izpolnitev velikonočnega časa, petdeset dni po Kristusovem vstajenju. Bogoslužje nas vabi, da odpremo svoj razum in svoje srce daru Svetega Duha, ki ga je Jezus večkrat obljubil svojim učencem. To je prvi in osnovni dar, ki ga nam je On dosegel svojim vstajenjem. Ta dar je Jezus sam izprosil od Očeta, kakor to potrjuje današnji evangelij, ki se dogaja med zadnjo večerjo. Jezus pravi svojim učencem: 'Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Paraklita, da bo ostal pri vas vekomaj' (Jn 14,15-16.

Te besede nas predvsem spominjajo, da se ljubezen do neke osebe in tudi do Gospoda, ne pokaže z besedami ampak z dejanji. Tudi 'držati se zapovedi' je potrebno razumeti v bivanjskem pomenu, torej na način, da je v to vključeno vse življenje. Saj biti kristjani, ne pomeni predvsem pripadati neki kulturi ali nekemu nauku, temveč predvsem vezati svoje življenje v vsakem njegovem vidiku na Jezusa in po Njem na Očeta. Za ta namen pa Jezus obljubi izlitje Svetega Duha na svoje učence. Ravno po zaslugi Svetega Duha, Ljubezni, ki povezuje Očeta in Sina ter iz njiju izhaja, lahko živimo isto Jezusovo življenje. Duh nas namreč uči vsako stvar, oziroma edino potrebno stvar, torej ljubiti kot ljubi Bog.

Ko Jezus obljublja Svetega Duha, ga imenuje 'drugega Paraklita' (v. 16), kar pomeni Tolažnika, Zagovornika, Priprošnjika, torej tistega, ki nam pomaga, nas brani, je ob nas na poti življenja ter med bojem za dobro in proti zlemu. Jezus pravi 'drugi Paraklit', kajti prvi je On sam, ki je postal meso, da bi nase vzel našo človeško pogojenost in jo osvobodil suženjstva greha.

Nadaljnje opravilo Svetega Duha je poučevanje in spominjanje. To je rekel Jezus sam: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal« (v. 26). Sveti Duh ne prinaša drugačnega nauka, temveč oživlja in udejanja Jezusov nauk, da se skozi čas ne bi izginil ali oslabel. Sveti Duh namreč vcepi ta nauk v naše srce, pomaga nam ga ponotranjiti, da postane del nas, meso našega mesa. Istočasno pa pripravlja naše srce, da bo res sposobno sprejeti Gospodove besede in njegove zglede. Vsakič, ko je Jezusova beseda z veseljem sprejeta v naše srce, je to delo Svetega Duha.

Skupaj sedaj molimo Raduj se Kraljica nebeška, letos zadnjikrat, in prosimo za materinsko priprošnjo Devico Marijo. Naj nam izprosi milost, da bomo močno poživljeni s Svetim Duhom pričevali za Kristusa z evangeljsko odkritosrčnostjo in se vedno bolj odprli za polnost njegove ljubezni.

Homilija med sveto mašo na binkoštno nedeljo, 15. maja 2016
»Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Jezusovo poslanstvo, ki je prišlo do vrhunca v daru Svetega Duha, je imelo ta bistven namen: ponovno navezati naš odnos z Očetom, ki je bil z grehom uničen; odvzeti nam stanje sirot in nam povrniti stanje sinov.

Apostol Pavel je kristjanom v Rimu pisal: »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče'« (Rim 8,14-15). Tu vidimo ponovno navezan odnos: Božje očetovstvo je v nas obnovljeno zahvaljujoč Kristusovemu odrešenjskemu delu in daru Svetega Duha. Duha nam da Oče in Duh nas vodi k Očetu. Celotno delo zveličanja je delo obnovitve, v kateri nas Božje očetovstvo preko darov Sina in Duha osvobaja osirotelosti, v katero smo padli.

Tudi v našem času naletimo na razna znamenja tega našega stanja sirot: tista notranja osamljenost, ki jo čutimo tudi sredi množice in ki včasih lahko postane eksistencialna žalost; tista domnevna neodvisnost od Boga, ki jo spremlja neka določena nostalgija po njegovi bližini; tista razširjena duhovna nepismenost, zaradi katere smo nezmožni moliti; tista težava, da bi večno življenje občutili kot resnično, kot polnost občestva, ki kali tukaj in se razcveti onstran smrti; tisti napor, da bi drugega prepoznali kot brata, ker je sin istega Očeta; in druga podobna znamenja.

Vsemu temu se zoperstavlja stanje sinov, ki je naša prvotna poklicanost, je tisto, zaradi česar smo ustvarjeni, naš najgloblji 'DNK', ki pa je bil uničen, in da bi bil ponovno vzpostavljen, je bila potrebna žrtev Edinorojenega Sina. Iz neizmernega daru ljubezni, ki je Jezusova smrt na križu, je kot ogromen slap milosti za celotno človeštvo privrel izliv Svetega Duha. Kdor se v to skrivnost obnovitve potopi z vero, se ponovno rodi za polnost sinovskega življenja.

Ne bom vas zapustil sirot. Te Jezusove besede nas danes, na praznik binkošti, spomnijo tudi na materinsko prisotnost Marije v dvorani zadnje večerje. Jezusova Mati je sredi skupnosti učencev, zbranih pri molitvi: je živ spomin Sina in živa prošnja k Svetemu Duhu. Je Mati Cerkve. Njeni priprošnji na poseben način izročimo vse kristjane, družine in skupnosti, ki v tem trenutku najbolj potrebujejo moč Duha Paraklita, Zagovornika in Tolažnika, Duha resnice, svobode in miru.

Duh, kot še zatrjuje sveti Pavel, omogoči, da pripadamo Kristusu: »In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Ko krepimo naš odnos pripadnosti Gospodu Jezusu, nam da Duh vstopiti v novo dinamiko bratstva. Preko vesoljnega Brata, ki je Jezus, lahko v odnose z drugimi vstopamo na nov način, ne več kot sirote, ampak kot sinovi istega, dobrega in usmiljenega Očeta: In to spremeni vse! Lahko se gledamo kot bratje, naše razlike ne morejo drugega kot da množijo veselje in čudenje, ker pripadamo temu edinstvenemu očetovstvu in bratstvu.

Sobota, 8. junij 2019, 12:41