Išči

Vatican News
In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno (Jn 17,21). In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno (Jn 17,21). 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 7. velikonočno nedeljo

»In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval«. Ta podaritev Boga samega v Kristusu ni preteklost: 'in jim ga bom še razodeval'. Bog se v Kristusu nenehno približuje ljudem, da bi se oni mogli približati njemu. Razodevati Kristusa, pomeni razodevati Boga. Po srečanju s Kristusom se nam Bog približuje, nas priteguje k sebi (prim. Jn 12,32), da bi nas tako rekoč izpeljal onkraj nas samih v neskončno prostranost svoje veličine in svoje ljubezni.

Apd 7,55-60

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.

Raz 22,12-14.16-17.20

Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu. Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec.  Blagor njim, ki perejo svoja oblačila, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto.

Jaz, Jezus, sem poslal svojega angela, da bi vam pričeval o tem glede Cerkvá. Jaz sem Davidova korenina in rod, bleščeča jutranja zvezda.« In Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!«

Jn 17,20-26

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno, da bo svet spoznal, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si mene ljubil. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred stvarjenjem sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

Razlaga cerkvenih očetov

Razlaga Apd 7,55-60
Sv. Teodoret iz Kira in sv. Beda Častitljivi pravita: »Štefan vidi Kristusa, ki v svojem telesu stoji na Božji desnici«, »in sicer kot spodbudo in kot znamenje nagrade za njegovo zvestobo«, pa dodaja Arator. Sv. Ambrož in sv. Beda Častitljivi razlagata: »Kristus stoji tam kot tisti, ki se bojuje in ponuja svojo pomoč.« Sv. Avguštin dodaja, da »to videnje ne nasprotuje veri«, kar spet dopolnita sv. Ambrož in sv. Beda Častitljivi: »saj sedi kot nekdo, ki sodi.« Sv. Irenej Lyonski razlaga: »Štefanovo posnemanje tistega, ki je odprl pot vstajenja, ni toliko fizično posnemanje temveč duhovno«, »saj nas poučuje, kaj je življenje z vsemi svojimi nasprotji«, dodaja Arator, sv. Janez Krizostom in sv. Avguštin pa to misel dopolnita: »in kako moramo pokazati duha odpuščanja in žrtvovanja nasproti tistim, ki nas želijo ubiti.« Arator in sv. Janez Krizostom prideta do zaključka, da »tukaj smrt ni konec, temveč je začetek nečesa večjega.«

Razlaga sv. Avguština odlomka Jn 17,20-26
Gospod Jezus je pred svojim bližnjim trpljenjem, potem ko je s svojimi učenci pojedel zadnjo večerjo, dolgo molil za svoje učence, ki jih je imenoval tudi apostoli. K tem pa je tudi dodal druge, ki bodo po njihovih besedah verovali vanj. S temi besedami je Jezus hotel objeti vse svoje, ne samo tiste, ki so bili že tedaj, ampak tudi tiste, ki bodo prišli pozneje. Vse tiste namreč, ki bodo brez vsakršnega dvoma po besedah apostolov verovali vanj, dokler se ne bo vrnil.

Oče nas ljubi v Sinu, ker nas je v njem izbral pred stvarjenjem sveta. Tisti pa, ki ljubi Edinorojenega, prav tako ljubi njegove, ki jih je posvojil Zanj in po Njem. Potem ko je Jezus rekel: »da bi bili tudi oni v naju eno« je dodal: »da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). Kaj pravzaprav to pomeni? Morda to, da bo svet veroval samo tedaj, ko bomo vsi eno v Očetu in v Sinu? Eno bomo, ne zato, da bi lahko verovali, ampak ker smo verovali. To pa bo res tudi že v tem življenju, da bomo v moči skupne vere tisti, ki verujemo v edinega Zveličarja eno, kakor je zatrdil Apostol: »Vi vsi pa ste eno v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28).

Misli Benedikta XVI.

»In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih.«(Jn 17,26). Jasno je, da se Jezus s temi besedami predstavlja kot novi Mojzes, ki pripelje do konca to, kar se je začelo z Mojzesom pri gorečem grmu. Bog je Mojzesu razodel svoje 'ime'. To 'ime' je več kakor beseda. Pomenilo je, da se je Bog dal poklicati, da bi vstopil v občestvo z Izraelom. Tako je v teku zgodovine Izraelove vere postajalo vedno očitneje, da je bila z 'Božjim imenom' mišljena njegova 'imanenca': njegova navzočnost sredi med ljudmi, v kateri je Bog docela tu in vendar neskončno presega vse človeško in svetno.

»Božje ime« pomeni: Bog, ki je navzoč med ljudmi. Tako je o jeruzalemskem templju rečeno, da Bog daje, da tam »prebiva njegovo ime' (5Mz, 12,11). Izrael si ni nikoli upal kar naravnost reči: tu prebiva Bog. Izrael je vedel, da je Bog neskončno velik, da presega in obsega ves svet. In vendar je Bog resnično tu: On sam. To je mišljeno, kakor je rečeno: 'Bog daje, da tam prebiva njegovo ime'. Bog je resnično navzoč in vendar vedno znova ostaja neskončno večji in nedoumljiv. 'Božje ime' je Bog sam, ki se nam podarja. Pri vsej gotovosti njegove bližine in ob vsem veselju nad tem Bog vedno ostaja neskončno večji.

Jezus govori iz tega razumevanja Božjega imena. Ko reče, da je razodel Božje ime in ga bo še razodeval, tedaj s tem ne misli kakšne nove besede, ki bi jo sporočil ljudem kot posebej primerno poimenovanje za Boga. Razodetje imena je nov način navzočnosti Boga med ljudmi, popolnoma nov način, kako je Bog navzoč pri ljudeh. Bog se v Jezusu popolnoma izroča v svet ljudi: kdor vidi Jezusa, vidi Očeta (prim. Jn 14,9).

Če smemo reči, da se je Bog v Stari zavezi s svojo imanenco podarjal v besedi in bogoslužnem srečanju, je ta imanenca zdaj postala ontološka, bitnostna in osebnostna: v Jezusu je Bog postal človek. Bog je vstopil v naše bitje sámo. V Jezusu je Bog resnično 'Bog z nami'. Z inkarnacijo, učlovečenjem, je Bog resnično postal človek. Ta novi način njegovega bivanja pa z Jezusovo daritvijo postane dogodek za vse človeštvo. Kot Vstali prihaja na novo, da bi vse ljudi naredil za svoje telo, za nov tempelj. 'Razodetje imena' meri na to, 'da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih' (Jn 17,26). Meri na preobrazbo vesolja, ki naj v edinosti s Kristusom čisto na novo postane pravo bivališče Boga.

»In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval«. Ta podaritev Boga samega v Kristusu ni preteklost: 'in jim ga bom še razodeval'. Bog se v Kristusu nenehno približuje ljudem, da bi se oni mogli približati njemu. Razodevati Kristusa, pomeni razodevati Boga. Po srečanju s Kristusom se nam Bog približuje, nas priteguje k sebi (prim. Jn 12,32), da bi nas tako rekoč izpeljal onkraj nas samih v neskončno prostranost svoje veličine in svoje ljubezni.

Misli papeža Frančiška

Homilija med sveto mašo s kanonizacijo, 12. maja 2013
»Na to 7. velikonočno nedeljo smo se zbrali, da bi z veseljem obhajali praznik svetosti. Zahvalimo se Bogu, ki je storil, da je zasvetila njegova slava, slava Ljubezni nad otrantskimi mučenci, nad redovno sestro Lauro Montoya in nad redovno sestro Marijo Guadalupe Garcia Zavala. Pozdravljam vse, ki ste prišli na to praznovanje iz Italije, Kolumbije, Mehike in iz drugih dežel ter se vam zahvaljujem.

»Nove svetnike želimo sedaj videti v luči pravkar oznanjene Božje Besede. To je Beseda, ki nas je povabila k zvestobi Kristusu vse do mučeništva, spomnila nas je na nujnost in lepoto, da ponesemo vsem Kristusa in njegov evangelij, spregovorila pa nam je tudi o pričevanju brezpogojne ljubezni, brez katere tudi mučeništvo in poslanstvo izgubita krščanski okus.«

Najprej je sveti oče v luči Štefanovega mučeništva, ki je bil poln Svetega Duha in je zaradi tega lahko hodil za Kristusom v popolni zvestobi vse do darovanja samega sebe, predstavil zgled otrantskih mučencev in njihovo zvestobo Kristusu ter namenil vernikom zbranim na trgu sv. Petra sledeče besede: »Dragi prijatelji, ohranimo vero, ki smo jo prijeli in je naš resnični zaklad. Obnovimo svojo zvestobo Gospodu, pa čeprav sredi ovir in nerazumevanja, saj nam bo Bog vedno dal moč in vedrino. Ko častimo otrantske mučence, prosimo Boga, naj podpira številne kristjane, ki ravno sedaj, v teh časih in v številnih krajih sveta, še vedno trpijo zaradi nasilja, naj jim dá pogum biti zvesti in tudi, da odgovorijo na zlo z dobroto.«

Papež Frančišek je na podlagi Jezusove molitve iz današnjega evangelija: »Prosim te za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,20-21) predstavil Lauro Montoya, prvo kolumbijsko svetnico. Ta nas »uči, naj bomo velikodušni do Boga in naj ne živimo vere sami, temveč jo posredujmo naprej, da bomo prinašali veselje evangelija z besedami in pričevanjem življenja v vsako okolje,  v katerem se nahajamo.«

Pri tretji misli je sveti oče prav tako izhajal iz Jezusovih besed današnjega evangelija: »In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih.« (Jn 17,26), ko je predstavil sveto Marijo Guadalupe Garcia Zavala. »Ta nova mehiška svetnica nas vabi ljubiti, kakor nas je Jezus ljubil, kar pa pomeni, da se ne zapremo sami vase, v svoje težave, v lastne ideje, v lastne interese, ki nam povzročajo toliko škode, temveč naj gremo iz tega ven ter stopimo naproti tistemu, ki potrebuje našo pozornost, razumevanje, pomoč, da bomo tako z obzirnimi, iskreno naklonjenimi ter ljubečimi dejanji, prinesli prisrčno bližino Božje ljubezni.«

Papež Frančišek je homilijo zaključil z besedami: »Zvestoba Kristusu in njegovemu evangeliju, oznanjevati ga z besedo in življenjem ter s tem pričevati o Božji ljubezni z našo ljubeznijo, z našo brezpogojno ljubeznijo do vseh, so svetli zgledi nauka, ki nam ga ponujajo danes razglašeni svetniki in ki hkrati prebujajo vprašanje o našem krščanskem življenju: Kako sem jaz zvest Kristusu? Ponesimo s seboj to vprašanje ter ga čez dan premišljujmo: kako sem jaz zvest Kristusu? Sem sposoben spoštljivo, a tudi pogumno pokazati svojo vero? Sem pozoren do drugih, opazim, če je kdo v stiski, imam pred očmi, da je potrebno imeti rad vse brate in sestre?«

Sobota, 1. junij 2019, 12:58