Cerca

Vatican News
Sv. Ciril Aleksandrijski. Sv. Ciril Aleksandrijski. 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Cirila Aleksandrijskega

Nekaj let kasneje, leta 417 ali 418, se je aleksandrijski škof Ciril pokazal kot realist pri vnovični vzpostavitvi prelomljenega občestva s Carigradom – ta prelom je bil boleče dejstvo od leta 406, od odstavitve Krizostoma. Stari spor s carigrajskim sedežem pa je znova vzplamtel kakih deset let kasneje, ko je bil leta 428 za novega carigrajskega škofa izvoljen Nestorij, ugleden in strog menih iz antiohijske šole.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Tudi danes bomo, ko nadaljujemo svojo pot po stopinjah cerkvenih očetov, srečali veliko osebnost, Cirila Aleksandrijskega. Povezan je s kristološkim sporom, ki je privedel do efeškega koncila leta 431, in je zadnji vidnejši predstavnik aleksandrijskega izročila. Na grškem Vzhodu so ga kasneje označili za “varuha točnosti” – v smislu varuha prave vere – in celo “pečat očetov”. Ta starodavna izraza dobro kažeta na dejstvo, ki zaznamuje Cirila, in to je nenehno sklicevanje tega aleksandrijskega škofa na cerkvene pisce pred njim (med njimi zlasti na Atanazija) z namenom, da pokaže povezanost lastne teologije z izročilom. Namenoma in izrecno vstopa v izročilo Cerkve, v katerem prepoznava zagotovilo povezanosti z apostoli in samim Kristusom. Kot svetnika častijo sv. Cirila tako na Vzhodu kot na Zahodu, leta 1882 pa ga je papež Leon XIII. razglasili še za cerkvenega učitelja in obenem podelil isti naziv še enemu pomembnemu predstavniku grške patristike, sv. Cirilu Jeruzalemskemu. Tako sta se pokazali pozornost in ljubezen tega papeža do vzhodnih krščanskih izročil, saj je kasneje za cerkvenega učitelja razglasil še sv. Janeza Damaščana in tako tudi na ta način pokazal svoje prepričanje glede pomembnosti teh izročil za izražanje nauka edine Kristusove Cerkve.

O Cirilovem življenju pred izvolitvijo na pomemben aleksandrijski sedež imamo zelo malo podatkov. Bil je nečak Teofila, ki je od 385 kot škof s trdo roko in veliko veljavo vodil aleksandrijsko škofijo. Rodil se je verjetno prav v egiptovski prestolnici med letoma 370 in 380. Že zgodaj se je usmeril v cerkveno življenje in bil deležen dobre splošne in teološke izobrazbe. Leta 403 je bil v Carigradu v spremstvu svojega mogočnega strica in se tam udeležil tako imenovane sinode pod hrastom, ki je odstavila tamkajšnjega škofa Janeza (kasneje imenovanega Krizostom) in tako slavila zmagoslavje aleksandrijskega sedeža nad carigrajskim, kjer je bival cesar. Ob smrti strica Teofila je bil še mladi Ciril leta 412 izvoljen za škofa vplivne Cerkve v Aleksandriji, ki jo je vodil z veliko silovitostjo dvaintrideset let, ob tem pa vedno težil k uveljavljanju primata nad celotnim Vzhodom, pri čemer se je opiral tudi na tradicionalne zveze z Rimom.

Nekaj let kasneje, leta 417 ali 418, se je aleksandrijski škof pokazal kot realist pri vnovični vzpostavitvi prelomljenega občestva s Carigradom – ta prelom je bil boleče dejstvo od leta 406, od odstavitve Krizostoma. Stari spor s carigrajskim sedežem pa je znova vzplamtel kakih deset let kasneje, ko je bil leta 428 za novega carigrajskega škofa izvoljen Nestorij, ugleden in strog menih iz antiohijske šole. Novi carigrajski škof je namreč hitro zbudil odpor, ker je v svojem pridiganju za Marijo raje uporabljal izraz “Kristorodica” (Christotokos) namesto izraza “Bogorodica” (Theotokos), ki se je že zelo priljubil ljudski pobožnosti. Razlog za to odločitev škofa Nestorija je bila njegova privrženost kristologiji antiohijskega tipa, ki je zato, da bi ohranila pomembnost Kristusove človeškosti, slednjič le-to ločevala od njegove božanskosti. Tako v Kristusu ni bilo več resničnega zedinjenja med Bogom in človekom in potemtakem seveda ni bilo mogoče več govoriti o “Bogorodici”.

Odziv Cirila – tedaj največjega predstavnika aleksandrijske kristologije, ki pa je hotela nasprotno močno poudarjati enotnost Kristusove osebe – je bila skoraj takojšnja. Že od leta 429 je uporabil vsa sredstva, z nekaj pismi se je obrnil celo na samega Nestorija. V drugem, ki mu ga je Ciril napisal februarja 430, beremo jasno trditev o dolžnosti pastirjev, da ohranijo vero božjega ljudstva. To je bilo njegovo merilo, ki sicer velja še danes: vera božjega ljudstva je izraz izročila, je zagotovilo zdravega nauka. Takole piše Nestoriju: “Ljudstvu je treba podajati nauk in razlagati vero kar najbolj neoporečno in se spominjati, da bo, kdor pohujša enega samega teh malih, ki verujejo v Kristusa, podvržen neznosni kazni.”

V istem pismu Nestoriju – pismu, ki ga je kasneje, leta 451, potrdil kalcedonski koncil, četrti ekumenski, Ciril jasno opiše svojo kristološko vero: “Tako trdimo, da sta različni naravi, ki sta se združili v resnično enost, vendar pa iz obeh izhaja en sam Kristus in Sin, ne zato, ker bi bila zaradi enosti odpravljena različnost dveh narav, ampak prej zato, ker sta nam božanskost in človeškost, združeni v neizrekljivi in nedopovedljivi edinosti, dali enega samega Gospoda in Kristusa in Sina.” In to je pomembno: prava človeškost in prava božanskost se resnično zedinita v eni sami osebi, našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, nadaljuje aleksandrijski škof, “izpovedujemo enega samega Kristusa in Gospoda, ne kakor da bi častili človeka skupaj z Logosom, da ne bi namigovali na ločenost, ko rečemo ‘skupaj’, ampak v smislu, da častimo enega samega in istega, ker Logosu ni tuje njegovo telo, v katerem sedi celo ob svojem Očetu, ne kakor da bi sedela ob njem dva sinova, ampak en sam, združen z lastnim mesom.”

 Aleksandrijski škof je po zaslugi iznajdljivih zavezništev hitro dosegel, da so Nestorija vedno znova obsodili: rimski sedež, potem vrsta dvanajstih anatematizmov, ki jih je sam sestavil, in slednjič koncil, ki je bil v Efezu leta 431, tretji ekumenski. Zborovanje, ki se je odvijalo med negotovimi in bučnimi dogodki, se je končalo s prvim velikim zmagoslavjem marijanske pobožnosti in izgonom carigrajskega škofa, ki Devici zaradi zgrešene kristologije, ki je prinašala ločenost v samega Kristusa, ni hotel priznati naziva “Bogorodica”. Ko je tako Ciril premagal tekmeca in njegov nauk, je znal leta 433 priti tudi do teološke formule sprave z Antiohijci. Tudi to je pomenljivo: po eni strani je tu jasen verski nauk, po drugi pa tudi močno iskanje edinosti in sprave. V naslednjih letih, vse do smrti, ki ga je doletela 27. junija 444, je na vse načine branil in pojasnjeval svoje teološko stališče.

Cirilovi spisi – resnično zelo številni in široko razprostranjeni tudi v raznih latinskih in vzhodnih prevodih že za časa njegovega življenja, kar priča o njihovem takojšnjem uspehu – so prvenstvenega pomena za zgodovino krščanstva. Pomembni so njegovi številni komentarji številnih SZ in NZ knjig, med njimi celotnga Pentatevha, Izaija, Psalmov ter Lukovega in Janezovega evangelija. Izstopajo tudi mnoga dela glede nauka, v katerih se vedno znova ponavlja obramba trinitarične vere proti arijanskim in Nestorijevim tezam. Temelj Cirilovega poučevanja je cerkveno izročilo, še posebej, kot sem že nakazal, spisi Atanazija, njegovega velikega prednika na aleksandrijskem sedežu. Med drugimi Cirilovimi spisi je treba omeniti knjige Proti Julijanu, zadnji veliki odgovor na protikrščanske polemike, ki jih je aleksandrijski škof verjetno narekoval v zadnjih letih svojega življenja, da bi odgovoril na delo Proti Galilejcem, ki ga je dosti pred tem, leta 363, sestavil cesar, imenovani Odpadnik, ker je zapustil krščanstvo, v katerem je bil vzgojen.

Krščanska vera je predvsem srečanje z Jezusom, “osebo, ki daje življenju novo obzorje” (okr. Deus caritas est, 1). Sv. Ciril Aleksandrijski je bil neutruden in odločen pričevalec za Jezusa Kristusa, učlovečeno Božjo Besedo; predvsem je poudarjal edinost, kakor je ponavljal leta 433 v prvem pismu škofu Sukcenzu: “En sam je Sin, en sam Gospod Jezus Kristus, tako pred učlovečenjem kot po njem. Ni bil namreč en Sin Logos, ki se je rodil iz Boga Očeta; in drug tisti, ki se je rodil iz svete Device; verujemo pa, da je prav on, ki se je rodil pred vsemi časi, rodil tudi po mesu iz žene.” Ta trditev onstran svojega doktrinalnega pomena kaže, da je vera v Jezusa Logos, ki se je rodil iz Očeta, tudi dobro ukoreninjena v zgodovini, ker je, kakor trdi sv. Ciril, ta isti Jezus prišel v času z rojstvom iz Marije, Theotokos, in bo po svoji obljubi vedno z nami. In to je pomembno: Bog je večen, rodil se je iz žene in ostaja z nami vsak dan. V tem zaupanju živimo,v tem zaupanju najdemo pot svojega življenja. 
Prevedel br. Miran Špelič OFM

Prisluhni mislim Benedikta XVI.
Sreda, 26. junij 2019, 10:00