Cerca

Vatican News
Dvorana zadnje večerje v Jeruzalemu. Dvorana zadnje večerje v Jeruzalemu. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 6. velikonočno nedeljo

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nas ponovno popelje v dvorano zadnje večerje, ko je Jezus med zadnjo večerjo, preden se je soočil s trpljenjem in smrtjo na križu, apostolom obljubil dar Svetega Duha, ki bo imel nalogo učiti in spomniti na njegove besede skupnost učencev. Jezus sam pravi: 'Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal' (Jn 14, 26). Učiti in spomniti je to, kar dela Sveti Duh v naših srcih.

Apd 15,1-2.22-29

Prišli pa so nekateri iz Judeje in učili brate: »Če se ne daste obrezati po Mojzesovi uredbi, se ne morete odrešíti.« Pavel in Barnaba sta se jim odločno postavila po robu in z njimi o tem nemalo razpravljala; sklenili so, naj Pavel in Barnaba in še nekaj drugih od njih odpotujejo k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razjasnili to sporno vprašanje.

Tedaj so apostoli in starešine z vso Cerkvijo sklenili, da izberejo iz svojih vrst dva moža in ju s Pavlom in Barnabom pošljejo v Antiohijo; to sta bila Juda s priimkom Bársaba in Sila, moža, ki sta uživala ugled med brati. Po njiju so poslali tole pismo: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz vrst poganov v Antiohiji, Siriji in Kilikiji! Slišali smo, da so vas nekateri od naših, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaše duše. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam nekaj mož skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. In poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo žrtvovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!«

Raz 21,10-14.22-23

Nato me je angel v duhu odnesel na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga in je imelo Božje veličastvo. Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, kamnu, kakor je kristalni jaspis. Mesto je imelo veliko in visoko obzidje, v njem je bilo dvanajst vrat, na vratih je bilo dvanajst angelov in na njem so bila napisana imena, ki so imena dvanajstih rodov Izraelovih sinov. Troje vrat je gledalo proti vzhodu, troje vrat proti severu, troje vrat proti jugu in troje vrat proti zahodu. Obzidje mesta je slonelo na dvanajstih temeljnih kamnih, na njih pa je bilo dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov. Svetišča nisem videl v njem, kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje. Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje.

Jn 14,23-29

Jezus je odgovoril in mu (Judu, ne Iškarjotu) rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.

Misli cerkvenih očetov

Apd 15,1-2.22-29
Sv. Janez Krizostom pravi: »Osrednje vprašanje Lukove pripovedi in tudi Pavlovega pridiganja je vprašanje obreze poganov. Pavel namreč že od vsega začetka zagovarja stališče, da obreza ni več potrebna. Zato se jim je zdelo, da Pavel ni vreden vere, saj so verjeli bolj tistim, ki so bili v Jeruzalemu. Pavel se je torej odpravil na pot v to mesto, a ne zato da bi zvedel tisto, kar morda še ni vedel, temveč da bi prepričal tiste, ki so mu nasprotovali, da se tudi tisti, ki so v Jeruzalemu strinjajo z njim.« Sv. Janez Krizostom ob razlagi apostolskega pisma bratom v Antiohijo pokaže na veliko vrednost izročila ter nauka prejetega od očetov. »Ti so namreč preprečili, da bi se nauk naše vere izrodil v herezijo. Pavel ni bil poslan sam ali z Barnabo temveč skupaj z drugimi člani Cerkve zato, da ne bi bilo dvomov glede tega.« Sv. Beda Častitljivi razlaga: »Voljo apostolov spremlja navzočnost Svetega Duha, ki jih navdihuje, kako naj govorijo in delujejo pred vernim ljudstvom.« Sv. Ciril Jeruzalemski dodaja: »Tako so brez dvoumnosti izjavili, čeprav so besede napisali ljudje torej apostoli, je ta predpis dal Sveti Duh.« Origen o tem še pravi: »Predpisi dani kristjanom so namreč pravično merilo morale in postave, kateri je bil dodan predpis samo glede tistih stvari, o katerih se človeška zakonodaja še ni izrekla, a za katere se zdi, da so v soglasju z vero.«

Misli Benedikta XVI.

Prvo berilo iz Apostolskih del se nanaša na tako imenovani 'jeruzalemski koncil', na katerem so se soočili z vprašanjem ali je potrebno poganom, ki so postali kristjani, naložiti izpolnjevanje Mojzesove postave. V današnjem berilu, v katerem je izpuščena razprava 'med apostoli in starešinami', je samo končna odločitev, ki so jo zapisali v obliki pisma in so jo izročili dvema poslancema, ki sta ga odnesla v Antiohijo (prim Apd 15,22-29). To besedilo iz Apostolskih del je zelo primerno za nas, ki smo se zbrali k cerkvenemu srečanju, saj nam pove o pomenu skupnostnega razločevanja glede velikih problematik, ki jih Cerkev sreča na svoji poti in so jih razčistili 'apostoli' in 'starešine' z lučjo Svetega Duha, ki bo, kakor pravi današnji evangelij, spomnil vsega, kar je Jezus Kristus učil (prim Jn, 14,26) ter tako pomagal krščanski skupnosti hoditi v krščanski ljubezni k polni resnici (prim Jn 16,13). Cerkveni voditelji razpravljajo in se soočijo med seboj, vendar vedno z versko držo poslušanja Kristusove Besede v Svetem Duhu. Zato lahko na koncu rečemo: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim...« (Apd 15,28). To metodo uporablja Cerkev tako pri manjših kot pri večjih srečanjih. Ni samo stvar procedure, temveč je odsev same narave Cerkve, ki je skrivnost občestva s Kristusom v Svetem Duhu.

Sveti Duh in mi z njim.... To je namreč Cerkev: mi, skupnost verujočih, Božje ljudstvo skupaj s svojimi pastirji, smo poklicani hoditi po poti in sicer skupaj s Svetim Duhom, ki ga je Oče poslal v imenu Sina Jezusa, Duha Njega, ki 'večji od vseh' in ki nam je bil dan po Kristusu, ki je postal 'majhen' zaradi nas. Sveti Duh Paraklit, Advokat, torej Zagovornik in Tolažnik. Po njem živimo v Božji navzočnosti, v poslušanju njegove Besede, varni vsakega nemira in strahu, saj imamo v srcu mir, ki nam ga je zapustil Jezus in ki nam ga svet ne more dati (prim Jn 14,26-27). Sveti Duh spremlja Cerkev na poti, ki se razteza med prvim in drugim Kristusovim prihodom: »Odhajam in pridem k vam« (Jn 14,28), kakor je rekel Jezus svojim apostolom. Med Kristusovim 'odhodom' in njegovo 'vrnitvijo' je čas Cerkve, Njegovega telesa.

Nova zaveza nam predstavlja Kristusa, kot Očetovega poslanca. Jezus, še posebej v Janezovem evangeliju, večkrat govori o sebi v odnosu z Očetom, ki ga je poslal na svet. Tako tudi v današnjem besedilu Jezus pravi: »in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal« (Jn 14,24). Dragi prijatelji, v tem trenutku smo povabljeni, usmeriti pogled na Njega, saj poslanstvo Cerkve obstaja samo kot nadaljevanje Kristusovega poslanstva: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). Evangelist zelo jasno prestavi, da se ta izročitev poslanstva zgodi v Svetem Duhu: »In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20,22). Jezusovo poslanstvo se je dopolnilo v ljubezni. On je namreč prižgal na svetu ogenj Božje ljubezni (prim. Lk 12,49).

Misli papeža Frančiška

Homilija med sveto mašo za cerkvene bratovščine, 3. maj 2013
»Vesel sem, da na poti Leta vere, obhajam to evharistijo, še posebej posvečeno bratovščinam, tradicionalnim resničnostim v Cerkvi, ki so v novejšem obdobju doživele prenovo in ponovno odkritje«. Tako je dejal papež Frančišek na začetku homilije med dopoldansko sveto mašo na Trgu sv. Petra okoli šestdeset tisoč romarjem, predvsem članom različnih cerkvenih bratovščin z vsega sveta.

Izhajajoč iz današnjega odlomka Janezovega evangelija je sveti oče dejal: »Kdor ljubi Gospoda Jezusa, sprejme vase Njega in Očeta, sprejme po Svetem Duhu v svoje srce evangelij. S tem je nakazano središče iz katerega mora izhajati in k kateremu mora vse voditi: ljubiti Boga, biti Kristusovi učenci tako, da se živi evangelij. Ko vas je nagovoril Benedikt XVI. je uporabil besedo: evangeljskost... Vedno zajemajte pri Kristusu, neusahljivemu izviru, krepite vašo vero, tako da skrbite da duhovno formacijo. osebno in skupno molitev ter bogoslužje.«

Sveti oče je nadalje na primeru prvega jeruzalemskega koncila, kot je opisan v današnjem prvem berilu iz Apostolskih del, dejal, da je bilo potrebno v porajajoči se Cerkvi z razločevanjem priti do tega, kaj je bistveno za biti kristjani. »To je bila previdnostna priložnost, da so bolje razumeli, kaj je bistveno, torej verovati v Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal zaradi naših grehov ter ljubiti se, kakor nas je On ljubil. Toda zapomnite si, težav niso reševali zunaj Cerkve, temveč znotraj Cerkve. Tukaj je drugi element, ki bi ga vam rad navedel, kakor je to storil Benedikt XVI.:  to je cerkvenost. Ljudska pobožnost je pot, ki vodi k bistvenemu, seveda, če je živeta v Cerkvi in v globoki povezanosti z vašimi pastirji. Dragi bratje in sestre, Cerkev vas ima rada. Ste namreč kot žive celice, kot živi kamni, v njeni skupnosti dejavna navzočnost.«

»Hočem dodati še tretjo besedo, ki mora biti prav tako značilna za vas: misijonskost.« Potem ko je sveti oče opisal to značilnost bratovščin, kakor je opisana v konstituciji Lumen gentium, 53 (Luč ljudstvom) in v dokumentu iz Aparecide (264. poglavje), je dodal: »Ko greste v romarsko svetišče in gre z vami vsa družina, vaši otroci, s tem vršite evangelizacijo. Potrebno je, da to še naprej delate. Tudi vi ste evangelizatorji... Bodite misijonarji Božje ljubezni in nežnosti! Bodite misijonarji usmiljenja Boga, ki nam vedno odpušča, nas vedno čaka, nas tako zelo ljubi!«

Papež Frančišek je na koncu homilije zbral skupaj vse tri značilnosti in jim jih izročil kot popotnico: »Evangeljskost, cerkvenost, misijonskost. Tri besede! Ne pozabite jih. Evangeljskost, cerkvenost, misijonskost.«

Raduj se, Kraljica nebeška, 1. maj 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nas ponovno popelje v dvorano zadnje večerje, ko je Jezus med zadnjo večerjo, preden se je soočil s trpljenjem in smrtjo na križu, apostolom obljubil dar Svetega Duha, ki bo imel nalogo učiti in spomniti na njegove besede skupnost učencev. Jezus sam pravi: 'Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal' (Jn 14, 26). Učiti in spomniti je to, kar dela Sveti Duh v naših srcih.

V trenutku ko se je začel vračati k Očetu, Jezus napove prihod Duha, ki bo učence predvsem učil v polnosti razumeti pomen evangelija, ga sprejeti v svoje bivanje in ga napraviti preko pričevanja živega ter delujočega. Medtem ko ravno izroča 'apostolom', kar pravzaprav pomeni 'poslanim', poslanstvo ponesti oznanilo evangelija vsemu svetu, Jezus obljubi, da ne bodo ostali sami. Z njimi bo Sveti Duh, Tolažnik, ki bo ob njih, še več, bo v njih, da jih bo branil in podpiral. Jezus se vrača Očetu, toda nadaljuje s spremljanjem in poučevanjem svojih učencev preko daru Duha.

Drugi vidik poslanstva Svetega Duha je v pomoči apostolom, da se spominjajo Jezusovih besed. Sveti Duh ima nalogo, da prebudi spomin, spomni na Jezusove besede. Božanski Učitelj je že sporočil vse tisto, kar je nameraval zaupati apostolom, saj je z Njim, učlovečeno Besedo, razodetje dopolnjeno. Sveti Duh bo spominjal na Jezusovo poučevanje sredi različnih konkretnih okoliščin življenja, da jih bo mogoče udejanjiti. In ravno to se dogaja v Cerkvi še danes, ko jo vodi luč in moč Svetega Duha, da lahko prinaša vsem dar zveličanja, torej Božjo ljubezen in usmiljenje. Na primer, ko vi vsak dan berete, kot sem vam priporočal, vsak dan odlomek evangelija, nas Sveti Duh vodi, da si zapomnim in da razumem.

Mi nismo sami. Jezus je blizu nas, je sredi med nami, je v nas! Njegova nova navzočnost v zgodovini se dogaja po daru Svetega Duha, preko katerega je mogoče vzpostaviti živ odnos z Njim, Vstalim Križanim. Sveti Duh, vlit v nas po zakramentih krsta in birme, deluje v našem življenju. Vodi nas preko načina razmišljanja, delovanja, razločevanja, kaj je dobro in kaj je zlo. Pomaga nam udejanjati Jezusovo karitativno ljubezen, Njegovo podaritev za druge, še posebej za tiste najbolj potrebne.

Nismo sami! Znamenje navzočnosti Svetega Duha je tudi mir, ki ga Jezus podarja svojim učencem: »Svoj mir vam dam« (v. 27). Ta je drugačen od tistega, ki si ga ljudje voščimo in skušamo uresničiti. Jezusov mir izvira iz zmage nad grehom, sebičnostjo, ki nam onemogočata ljubiti se kot bratje. Božji dar je tudi znamenje njegove navzočnosti. Vsak učenec, ki je danes poklican hoditi za Jezusom tako, da nosi križ, prejme vase mir Vstalega Križanega v gotovosti njegove zmage in pričakovanju njegove dokončne vrnitve.

Naj nam Devica Marija pomaga učljivo sprejeti Svetega Duha kot notranjega Učitelja in kot živi spomin Kristusa na vsakodnevni poti.

Sobota, 25. maj 2019, 12:18