Cerca

Vatican News
Gospodov vnebohod 40 dni po veliki noči. Gospodov vnebohod 40 dni po veliki noči.  (© BAV Biblioteca Apostolica Vaticana)

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za Gospodov vnebohod

Praznujemo Gospodov vnebohod, ki se je zgodil štirideset dni po veliki noči. Zrimo Jezusovo skrivnost, medtem ko zapušča naš zemeljski prostor in vstopa v polnost Božje slave in nosi s seboj našo človeškost. Naša človeškost prvič vstopi v nebo. Lukov evangelij nam predstavi odziv učencev pred Gospodom, ki se je »ločil od njih in je bil vzet v nebo.«

Apd 1,1-11

V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«.

Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom.

Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

Lk 24,46-53

Rekel jim je: »Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom, začenši od Jeruzalema. Vi ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.«

Peljal jih je ven, vse do  Betaniji. Povzdignil je svoje roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in je bil vzet v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.

Razlaga cerkvenih očetov

Apd 1,1-11
Luka želi v prvih poglavjih Apostolskih del pokazati, kako tisti, ki verujejo v Jezusa sestavljajo nov Božji rod. Prvo poglavje je torej priprava na Binkošti, novo oblikovanje izkušnje iz katere se bo začela Cerkev. Cerkveni očetje so v odlomku iz Apostolskih del o Jezusovem srečanju z učenci videli, da je osredotočen na tri točke: na razpravo o časih in trenutkih dokončne obnovitve, dar Svetega Duha in iz njega izhajajočo moč za pričevanje ter pripoved o vnebohodu. Očetje so tudi opazili, da samo Luka podrobno navaja datum vnebohoda, ko pravi, da je bil štirideset dni po vstajenju.

Lk 24,46-53
Sv. Avguštin pravi: »Po zadnjem sklicevanju na svoje trpljenje in vstajenje, Jezus govori o Cerkvi, ki se poraja, s  tem, da jim je zapovedal pridigati o kesanju in odpuščanju grehov.« Sv. Beda Častitljivi razlaga: »On je moral vstati od mrtvih, da bi nam nakazal prihodnost, ki nas čaka. Poleg tega pa nam mora sedaj dati po podelitvi zakramentov odpuščanje grehov.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Oznanjevanje evangelija vsem narodom se je začelo na binkoštni dan, ko se je Očetova obljuba izlila na učence. S tem so postali sposobni pridigati v jezikih številnih narodov.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Jezus jim je dal svojega Duha. Tako je lahko Janezov krst dosegel polnost.«

Misli Benedikta XVI.

»'Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?'(Apd 1,11). Odgovor na to vprašanje vsebuje temeljno resnico o življenju in človekovi usodi. Vprašanje vsebuje dve drži, ki sta povezani z dvema resničnostnima, v kateri je vpeto človekovo življenje; torej v zemeljsko in nebeško resničnost. Najprej zemeljska resničnost: 'Kaj stojite?'. Na vprašanje zakaj ste na zemlji, bi odgovorili, da smo na zemlji zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Vsemogočni Bog je v skladu z svojim neizrekljivim načrtom ljubezni, iz nič ustvaril vesolje. Potem, ko je to naredil, je v bivanje poklical človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti (prim. 1Mz 1,26-27). Dal mu je dostojanstvo Božjega sina in nesmrtnost. Toda vemo, da se je človek zgubil, zlorabil je dar svobode in Bogu rekel 'ne'. S tem je sebe obsodil na bivanje, v katerega vstopijo zlo, greh, trpljenje in smrt. Vemo pa tudi, da Bog ni obupal nad tem stanjem in je neposredno vstopil v človekovo zgodovino in ta je postala zgodovina zveličanja. Smo tukaj na zemlji, smo zakoreninjeni v njej, iz nje rastemo. Tukaj delamo dobro na obširnih področjih vsakodnevnega bivanja, tako na materialnem kakor tudi na duhovnem področju; v medsebojnih odnosih, v izgrajevanju človeške skupnosti ter v kulturi. Tukaj okušamo napor popotnikov na poti proti cilju na pogosto prekrižanih poteh, med obotavljanji, napetostmi, negotovostmi, pa tudi s trdno zavestjo, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmišljanje: Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, naša končna usoda?

Ob tem pa je dobro preiti na drugi del vprašanja, ki se nahaja na prvi strani Apostolskih del: 'Kaj gledate v nebo?' Pred tem namreč beremo, da ko so apostoli skušali pritegniti pozornost Vstalega z vprašanjem o obnovitvi zemeljskega Izraelovega kraljestva, se je On 'vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom'. Oni pa so 'po njegovem odhodu strmeli v nebo' (Apd 1,9-10). Strmeli so torej v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, ki se je dvignil v višave. Ne vemo, če so se v tistem trenutku zavedali, da se je ravno pred njimi odpiralo čudovito in neskončno obzorje, končni cilj človekovega zemeljskega romanja. Morda so to šele razumeli razsvetljeni od Svetega Duha na binkoštni dan. Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, dokaj razumljiv. Poklicani smo, ostajajoč na zemlji, da strmimo v nebo in usmerimo pozornost, misel in srce v smeri neizrekljive Božje skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri božjih resničnosti, h katerim je človek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokončni smisel našega življenja.

Slišali pa smo tudi Jezusove besede: 'Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta' (Apd 1,8). Te besede so in ostajajo izziv vsem tistim, ki pripadajo Kristusu in je to za njih v življenju najpomembnejše. Moramo biti priče Jezusa, ki živi v Cerkvi in v srcih ljudi. On nam je dal to poslanstvo. Na dan svojega vnebohoda je namreč rekel apostolom: 'Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!... Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala' (Mr 16,15.20).«

S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.

»Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). S temi besedami se je Jezus poslovil od apostolov, kakor je opisano na začetku Apostolskih del. Takoj zatem pa sveti pisatelj doda: »Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,9). To je skrivnost Vnebohoda, ki ga danes slovesno obhajamo. Toda kaj nam hočeta sporočiti Sveto pismo in liturgija, ko pravita, da se je Jezus»vzdignil«? Smisel tega bomo razumeli, če bomo pozorno prisluhnili, ne samo temu tekstu ali Novi zavezi, temveč celotnemu Svetemu pismu. Izvor glagola»vzdigniti« je pravzaprav starozavezni in se nanaša na kraljevsko ustoličenje. Kristusov vnebohod torej naprej pomeni ustoličenje križanega in vstalega Sina človekovega v kraljevanje Boga nad svetom.

Je pa še globlji pomen, ki ni takoj zaznan. V apostolskih delih je naprej zapisano, da se je Jezus vzdignil (prim Apd 1,9), nato pa je dodano, da je »bil vzet v nebo«. Dogodek torej ni opisan, kot potovanje v višave, temveč kot delovanje Božje moči, ki uvede Jezusa v prostor Božje bližine. Navzočnost oblaka, ki je »zastrl njihov pogled« prikliče v spomin starodavno podobo starozavezne teologije, ter tako postavi pripoved Vnebohoda v zgodovino Boga z Izraelom, od oblaka na Sinaju, nad šotorom zaveze v puščavi, do svetlega oblaka na gori spremenjenja. Predstaviti Gospoda obdanega z oblakom izrazi z podobo isto kar bi rekli z besedami: »sedeti na Božji desnici«. S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.

Misli papeža Frančiška

Praznujemo Gospodov vnebohod, ki se je zgodil štirideset dni po veliki noči. Zrimo Jezusovo skrivnost, medtem ko zapušča naš zemeljski prostor in vstopa v polnost Božje slave in nosi s seboj našo človeškost. Naša človeškost prvič vstopi v nebo.

Lukov evangelij nam predstavi odziv učencev pred Gospodom, ki se je »ločil od njih in je bil vzet v nebo.« V njih ni bilo bolečini in zbeganosti, temveč so se »mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.« To je vrnitev tistega, ki se več ne boji mesta, ki je zavrnilo Učitelja, ki je videlo Judovo izdajstvo, Petrovo zatajitev, razkropitev učencev in nasilje oblasti, ki se je čutilo ogroženo.

Od tistega dne so apostoli in vsak Kristusov učenec lahko bivali v Jeruzalemu in v vseh mestih sveta, tudi v tistih, ki so jih najbolj pretresala krivičnost in nasilje, saj je nad vsakim mestom sveta isto nebo in vsak prebivalec lahko z upanjem povzdigne pogled proti njemu. Jezus je s svojim resničnim telesom v nebesih. To je naše upanje. Naše upanje je tako trdno, ko gledamo v nebo. V tem nebu prebiva tisti Bog, ki se je razodel tako bližnjega nam, da je prevzel obličje človeka, Jezusa iz Nazareta. On ostane za vedno Bog z nami (Emanuel) in nas ne pušča samih! Lahko gledamo v višavo, da prepoznamo pred seboj svojo prihodnost. V vnebohodu Jezusa, Vstalega Križanega, je obljuba naše soudeleženosti pri polnosti življenja pri Bogu.

Preden se je ločil od svojih prijateljev, jim je Jezus, nanašajoč se na dogodek svoje smrt in vstajenja, rekel: »Vi ste priče teh reči« (v. 48). In dejansko so potem, ko so videli svojega Gospoda iti v nebo, so se učenci vrnili v mesto kot priče, ki z veseljem oznanjajo vsem novo življenje, ki prihaja od Vstalega Križanega in »v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom« (v. 47). To pa je pričevanje, ki naj bi ne samo z besedami temveč z vsakdanjim življenjem, vsako nedeljo prišlo iz naših cerkva in za ves teden vstopilo v domove, pisarne, šole, v prostore za srečanja ali zabavo, v bolnišnice, zapore, v domove za ostarele, v kraje kjer so migranti, v obrobja mest… To pričevanje moramo vsak teden prinašati, da je Kristus z nami, on, ki je šel v nebo je živ.

Jezus pa nam je zagotovil, da bomo v tem oznanilu ter v tem pričevanju »odeti v moč z višave« (v. 49), torej z močjo Svetega Duha. V tem je namreč skrivnost tega poslanstva, saj navzočnost vstalega Gospoda med nam, ki je dar Svetega Duha, še naprej odpira naš razum in naše srce za oznanilo njegove ljubezni ter njegovega usmiljenja tudi v najbolj neodzivnih predelih naših mest. Sveti Duh pa je tisti pravi tvorec raznovrstnih pričevanj, ki jih Cerkev in vsak krščeni dajejo svetu. Zaradi tega ne smemo nikoli zanemarjati trenutke zbranosti v molitvi za hvaljenje Boga in za prošnjo daru Svetega Duha. V tednu, ki nas vodi k prazniku binkošti, duhovno ostanimo skupaj z Devico Marijo v dvorani zadnje večerje, da sprejmemo Svetega Duha.

Sreda, 29. maj 2019, 12:30