Cerca

Vatican News
Slika je iz župnije sv. Filipa in Jakoba v Cerchiate v Italiji. Slika je iz župnije sv. Filipa in Jakoba v Cerchiate v Italiji. 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Filipa in Jakoba Mlajšega

V seznamu dvanajsterih je Filip vedno na petem mestu (tako pri Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14; Apd 1,13), torej v bistvu med prvimi. Čeprav je bil Filip judovskega porekla, je njegovo ime grško, kakor Andrejevo. Poleg lika Jakoba »Starejšega«, Zebedejevega sina, o katerem smo govorili prejšnjo sredo, nastopa v evangelijih še en Jakob, ki se imenuje »Mlajši«. Tudi on je v seznamih dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus osebno izbral in je vedno označen kot »Alfejev sin« (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13).

Filip

Dragi bratje in sestre!
Nadaljevali bomo z opisovanjem osebnosti apostolov, kakor to delamo že nekaj tednov. Danes srečamo Filipa. V seznamu dvanajsterih je vedno na petem mestu (tako pri Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14; Apd 1,13), torej v bistvu med prvimi. Čeprav je bil Filip judovskega porekla, je njegovo ime grško, kakor Andrejevo. To je majhno znamenje kulturne odprtosti, ki ga ne bi smeli podcenjevati. Poročila, ki jih imamo o njem, nam daje Janezov evangelij. Filip je izhajal iz istega domačega kraja kakor Peter in Andrej, namreč iz Betsaide (prim. Jn 1,44), majhnega mesta, ki je spadalo h četrtni oblasti enega od sinov Heroda Velikega, ki se je prav tako imenoval Filip (prim. Lk 3,1).

Četrti evangelij poroča, da je Filip potem, ko ga je Jezus poklical, srečal Natanaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina« (Jn 1,45). Na ta bolj skeptičen Natanaelov odgovor (»Iz Nazareta? Ali more od tam priti kaj dobrega?«) Filip ne popusti in odvrne odločno: »Pridi in poglej!« (Jn 1,46). V tem suhem, a jasnem odgovoru pokaže Filip lastnosti pravega pričevalca: ne zadovolji se s tem, da oznani sporočilo kot teorijo, marveč se neposredno obrne na svojega sogovornika in mu predlaga, naj osebno izkusi to, kar mu je bilo oznanjeno. Ista glagola uporabi tudi Jezus sam, ko se mu bližata dva učenca Janeza Krstnika, da bi ga vprašala, kje stanuje: »Pridita in poglejta« (prim. Jn 1,38-39).

Smemo domnevati, da se Filip obrača tudi na nas s tema dvema glagoloma, ki kažeta na osebno vključenost. Tudi nam reče, kar je dejal Natanaelu: »Pridi in poglej.« Apostol nas obvezuje, da Jezusa spoznamo od blizu. Prijateljstvo, pravo spoznavanje drugega, dejansko potrebuje bližino, še več, delno celo živi od nje. V ostalem ne smemo pozabiti, da je – po Markovih besedah – Jezus izbral dvanajstere zlasti z namenom, da jih hoče »imeti pri sebi« (Mr 3,14); dvanajsteri naj torej delijo svoje življenje z njim in naj se neposredno od njega naučijo ne le načina njegovega ravnanja, marveč predvsem, kdo je on v resnici. Kajti samo tako, z deležnostjo pri njegovem življenju, so ga mogli spoznati in nato oznanjati. Kasneje bomo v Pavlovem pismu Efežanom brali, da je vse odvisno od tega, ali »se učimo Kristusa« (prim. Ef 4,20). Torej ni bistveno samo in ne v prvi vrsti to, da slišimo njegov nauk, njegove besede, marveč veliko bolj to, da ga spoznavamo osebno, se pravi njegovo človeško naravo in njegovo božjo naravo, njegovo skrivnost in njegovo lepoto. Kajti Kristus ni samo Učitelj, ampak je Prijatelj, je Brat. Kako bi ga mogli res spoznavati, če bi ostali daleč od njega? Tesno razmerje, povezanost, zaupljivost nam dajejo odkriti pravo istovetnost Jezusa Kristusa. In prav na to nas spominja apostol Filip. Zato nas vabi, naj »pridemo« in »pogledamo«, to se pravi, da dan za dnem vstopamo v povezanost poslušanja, odgovarjanja in življenjskega občestva z Jezusom.

Pred dogodkom pomnožitve kruha je Jezus postavil Filipu določeno in precej presenetljivo vprašanje: kje bi bilo mogoče kupiti kruh, da bi nasitili vse ljudi, ki so hodili za njim (prim. Jn 6,5). Tedaj je Filip odgovoril z velikim realizmom: »Kruh za dvesto denarjev ne zadostuje, če naj vsak od njih dobi vsaj majhen kos« (Jn 6,7). Tukaj vidimo konkretnost in realizem apostola, ki zmore presoditi, kaj res terja neki položaj. Vemo, da je Jezus vzel hlebe, izrekel molitev zahvale in jih razdelil. Tako se je zgodila pomnožitev kruha. Zanimivo pa je, da se je Jezus obrnil prav na Filipa, da bi dobil prvo navodilo za to, kako naj bi rešili problem: to je očitno znamenje, da je Filip spadal k ožjemu krogu, ki je obdajal Jezusa.

Ob nekem drugem trenutku, ki je za poznejše dogajanje zelo pomemben, malo pred Jezusovim trpljenjem, so pristopili k Filipu nekateri Grki, ki so se za velikonočni praznik mudili v Jeruzalemu, »... in mu rekli: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju; Andrej in Filip sta šla in to povedala Jezusu« (Jn 12,20-22). Spet imamo namig na njegov poseben ugled znotraj apostolskega zbora. Filip v tem primeru nastopa predvsem kot posrednik med vprašanjem nekaterih Grkov in Jezusom - verjetno je govoril grško in je mogel biti za prevajalca. Tudi če se združi z Andrejem, drugim apostolom z grškim imenom, se oni tujci vendarle obrnejo nanj. To nas uči, da moramo biti tudi mi vedno pripravljeni, po eni strani sprejemati vprašanja in prošnje, od kogar koli že pridejo, in jih po drugi strani usmerjati na Gospoda, na edinega, ki jih more povsem izpolniti. Pomembno je namreč vedeti, da nismo mi dejanski naslovljenci prošenj tistih, ki se obrnejo na nas, marveč Gospod. K njemu moramo voditi vsakega, ki je v stiski; vsakdo od nas mora biti pot, ki vodi k njemu.

Nato je še druga čisto posebna priložnost, pri kateri Filip stopi v ospredje. Med zadnjo večerjo, potem ko je bil Jezus povedal, da spoznati njega pomeni, spoznati tudi Očeta (prim. Jn 14,7), ga je Filip skoraj naivno vprašal: »Gospod, pokaži nam Očeta; to nam zadostuje« (Jn 14,8). Jezus mu je odgovoril v ljubeče karajočem tonu: »Že tako dolgo sem pri vas, in me nisi spoznal, Filip? Kdor je videl mene, je videl Očeta! Kako moreš govoriti: Pokaži nam Očeta? Ali ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?... Verujte mi vendar, da sem jaz v Očetu in Oče v meni« (Jn 14,9-11). Te besede spadajo k najbolj vzvišenim besedam Janezovega evangelija. Ob koncu prologa svojega evangelija reče Janez: »Boga ni nikoli nihče videl. Edini, ki je Bog in počiva na Očetovem srcu, je prinesel novico« (Jn 1,18). Tisto razlago, ki izhaja od evangelista, Jezus sam sprejme in potrdi, vendar z novim odtenkom. Medtem ko namreč Janezov prolog govori o Jezusovem pojasnjujočem posegu z besedami svojega nauka, se Jezus v svojem odgovoru Filipu sklicuje na svojo lastno osebo in s tem pojasni, da moremo Jezusa razumeti ne le v tem, kar govori, marveč še bolj v tem, kar v resnici je. Da bi to izrazili v skladu s skrivnostjo učlovečenja, moremo pač reči, da si je Bog privzel človeško obličje, Jezusovo obličje; zaradi tega moramo odtlej, če hočemo res spoznati božje obličje, gledati edinole Jezusovo obličje! V njegovem obličju v resnici vidimo, kdo je Bog in kakšen je Bog!

Evangelij nam ne pove, ali je Filip Jezusove besede popolnoma razumel. Gotovo je, da mu je podaril vse svoje življenje. Po nekaterih poznih poročilih (Filipova dejanja in druga) naj bi naš apostol najprej evangeliziral Grčijo in nato Frigijo, in tam, v Hierapolisu, je bil usmrčen. Pri tem je usmrtitev opisana na različne načine ali kot križanje ali kot kamenjanje.

Sklenimo svoje premišljevanje s tem, da si prikličemo v spomin cilj, h kateremu naj bo usmerjeno naše življenje: Jezusa naj srečujemo tako, kakor ga je srečal Filip. Pri tem skušajmo v Jezusu videti Boga samega, nebeškega Očeta. Če tega prizadevanja ne bi bilo, tedaj bi mi kakor v ogledalu vselej videli le sami nase in bi bili vedno bolj osamljeni! Filip  nas nasprotno uči, naj se pustimo Jezusu osvojiti, biti pri njem in tudi druge vabiti k deležnosti pri tem neobhodno potrebnem občestvu – tako bomo v gledanju in v najdenju Boga našli resnično življenje.

(6. september 2006)

Jakob Mlajši

Dragi bratje in sestre!
Poleg lika Jakoba »Starejšega«, Zebedejevega sina, o katerem smo govorili prejšnjo sredo, nastopa v evangelijih še en Jakob, ki se imenuje »Mlajši«. Tudi on je v seznamih dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus osebno izbral in je vedno označen kot »Alfejev sin« (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Pogosto so ga enačili z nekim drugim Jakobom, ki se imenuje »Mali« (prim. Mr 15,40) in je bil sin neke Marije (prim. pr.t.), ki bi utegnila biti »Marija, Kleopova žena«. Ta je po četrtem evangeliju stala pod križem skupaj z Jezusovo materjo (prim. Jn 19,25). Tudi Jakob je bil doma iz Nazareta in je bil verjetno Jezusov sorodnik (prim. Mt 13,55; Mr 6,3); zato je bil po semitskem običaju označen kot njegov »brat« (prim. Mr 6,3; Gal 1,19). Apostolska dela povzdigujejo izredno vlogo tega zadnje imenovanega Jakoba v jeruzalemski Cerkvi. Na apostolskem koncilu, ki so ga tam obhajali po smrti Jakoba Starejšega, se je skupaj z drugimi zavzemal za to, da bi mogli biti pogani sprejeti v Cerkev, ne da bi se prej podvrgli obrezovanju (prim. Apd 15,13ss). Sv. Pavel, ki Jakobu pripisuje posebno prikazanje Vstalega (prim. 1 Kor 15,7), ga imenuje celo pred Kefom-Petrom, ko poroča o svoji poti v Jeruzalem, in ga tako kakor tega označuje za »steber« Cerkve (prim. Gal 2,9). Pozneje so judovski kristjani v njem videli svojo glavno osebo, na katero so se sklicevali. Njemu se pripisuje tudi pismo, ki spada v kanon novozaveznih spisov kot Jakobovo pismo. V njem se Jakob ne označuje kot »Gospodov brat«, marveč kot »služabnik Boga in Jezusa Kristusa, Gospoda« (Jak 1,1).

Med učenjaki poteka razprava o enačenju teh dveh osebnosti z istim imenom, Jakoba, Alfejevega sina, in Jakoba, »Gospodovega brata«. Izročila evangelijev nam niso niti o enem niti o drugem zapustila nikakršnega poročila, ki bi se navezovalo na čas Jezusovega zemeljskega življenja. Apostolska dela pa nam nasprotno kažejo, da je imel »Jakob«, kakor smo že omenili, po Jezusovem vstajenju zelo važno vlogo v prvotni Cerkvi (prim. Apd 12,17; 15,13-21; 21,18). Najpomembnejše dejanje, ki ga je opravil, je bilo njegovo stališče v vprašanju težavnega odnosa med kristjani judovskega porekla in kristjani poganskega porekla. Jakob je skupaj s Petrom prispeval k temu, da so premagali prvotno judovsko razsežnost krščanstva – ali, bolje rečeno, dopolnili – z zahtevo, naj spreobrnjenim poganom ne nalagajo obveznosti, da se podvržejo vsem predpisom Mojzesove postave. Apostolska dela so nam ohranila kompromisno rešitev, ki jo je predlagal Jakob in so jo sprejeli drugi navzoči apostoli; po tej rešitvi naj se poganom, ki verujejo v Jezusa Kristusa, naroči le to, da se vzdržijo malikovalske navade, jesti meso živali, darovanih malikom, in »nečistovanja« - ta pojem je verjetno namigoval na nekatere nedovoljene zakonske zveze. Dejansko je šlo le za upoštevanje nekaterih prepovedi Mojzesove zakonodaje, ki so jo imeli za zelo pomembno.

Na ta način so prišli do dveh pomenljivih, med seboj dopolnjujočih se izidov, ki sta oba veljavna vse do danes: z ene strani je bila priznana neločljiva zvezo, ki veže krščanstvo na judovsko vero kot svoj večno živi in veljavni izvor; z druge pa je bilo kristjanom poganskega porekla dovoljeno ohraniti njihovo sociološko istovetnost, katero bi izgubili, če bi bili prisiljeni upoštevati tako imenovane Mojzesove »obredne predpise«: ti naj zdaj za spreobrnjene pogane ne veljajo več kot obvezujoči. V bistvu se je s tem začelo ravnanje medsebojnega vrednotenja in spoštovanja, ki je kljub obžalovanju vrednim kasnejšim nesporazumom po svojem jedru nameravalo ohraniti tisto, kar je bilo značilno za vsako stran.

Najstarejše poročilo o smrti tega Jakoba nam podaja judovski zgodovinar Jožef Flavij. V svojem delu Antiquitates Iudaicae (Judovske starožitnosti, 20,201s), ki ga je spisal koncem prvega stoletja v Rimu, nam poroča, da je bila Jakobovo smrt sklenjena po  neki nezakoniti pobudi velikega duhovnika Anana, sina v evangelijih izpričanega Ane. Anan je izkoristil obdobje med odstavitvijo rimskega upravitelja (Festa) in prihodom njegovega naslednika (Albina), da je l. 62 z odlokom odredil kamenjanje Jakoba.

Z imenom tega Jakoba je poleg apokrifnega Jakobovega Protoevangelija, ki poudarja svetost in devištvo Marije, Jezusove matere, povezano predvsem pismo, ki ima njegovo ime. V kanonu spisov Nove zaveze zavzema prvo mesto med tako imenovanimi katoliškimi pismi, torej med pismi, ki so naslovljena ne le na eno samo občino – kakor Rim, Efez itd. -, marveč na več občin. Gre za zelo pomembno pismo, ki močno poudarja nujnost, da svoje vere ne skrčimo zgolj na besedno in abstraktno izpovedovanje, marveč jo izražamo konkretno v dobrih delih. Med drugim nas kliče k stanovitnosti v preizkušnjah, ki naj jih sprejemamo z veseljem. Vabi nas tudi k zaupni molitvi, da bi od Boga dosegli dar modrosti, po katerem končno dojamemo, da prave vrednote življenja niso v minljivem bogastvu, marveč v zmožnosti, da svoje imetje delimo z ubogimi in potrebnimi (prim. Jak 1,27).

Tako nam Jakobovo pismo kaže zelo konkretno in dejavno krščanstvo. Vero moramo uresničevati v življenju, predvsem v ljubezni do bližnjega in zlasti v zavzemanju za uboge. V tem smislu je treba razumeti tudi znamenito besedo: »Kako je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva« (Jak 2,26). To Jakobovo razlago so včasih postavljali nasproti Pavlovim trditvam, po katerih nas Bog ne opravičuje po naših delih, marveč edino po naši veri (prim. Gal 2,16; Rim 3,28). Toda oba dva stavka, ki si domnevno nasprotujeta na osnovi svojega različnega načina gledanja, drug drugega v resnici dopolnjujeta, če ju pravilno razlagamo. Sv. Pavel se upira napuhu človeka, ki misli, da ne potrebuje prehitevajoče božje ljubezni; upira se ošabnosti samoopravičenja brez milosti, ki je čisti dar in nezaslužena. Sv. Jakob pa nasprotno govori o delih kot povsem normalnem sadu vere: »Vsako dobro drevo rodi dobre sadove«, govori Gospod (Mt 7,17).

Sv. Jakob to ponovi in nam pove. Končno nas Jakobovo pismo opominja, naj se v vsem, kar delamo, izročimo v božje roke in pri tem vedno govorimo: »Če Gospod hoče« (Jak 4,15). Tako nas uči, naj si ne lastimo pravice, da načrtujemo svoje življenje neodvisno in usmerjeno samo na svoje koristi, marveč naj dajemo prostor nedoumljivi volji Boga, ki ve, kaj je za nas resnično dobro. Na ta način ostaja sv. Jakob vselej sodoben učitelj življenja za vsakega od nas.

(28. junij 2006)

Četrtek, 2. maj 2019, 19:15