Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za krizmeno mašo
Iz 61,1-3.6.8-9
Duh Gospoda Boga je nad menoj,
ker me je Gospod mazilil.
Poslal me je, da oznanim veselo vest ubogim,
da obvežem strte v srcu,
da okličem jetnikom prostost,
zapornikom osvoboditev,
da oznanim leto Gospodove milosti,
dan maščevanja našega Boga,
da potolažim vse, ki žalujejo,
da se obrnem k žalujočim na Sionu
in jim dam venec namesto pepela,
olje veselja namesto žalnega ogrinjala,
hvalnico namesto potrtega duha.
Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti,
Gospodov nasad za njegovo poveličanje.
Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki,
služabniki našega Boga vam bodo rekli.
Bogastvo narodov boste uživali
in se ponašali z njihovo slavo.
Kajti jaz, Gospod, ljubim pravico
in sovražim krivičen rop.
Zvesto jim bom dal njihovo plačilo,
sklenil bom z njimi večno zavezo.
Njihov rod bo znan med narodi
in njihovi potomci med ljudstvi.
Vsi, ki jih bodo videli, bodo priznali,
da so zarod, ki ga je Gospod blagoslovil.
Raz 1,5-8
Milost vam in mir od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.
Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko,
tudi tisti, ki so ga prebodli,
in zaradi njega se bodo bíli na prsi
vsi narodi na zemlji.
Da, amen.
Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.
Lk 4,16-21
Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi je šel v shodnico. Vstal je, da bi bral in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
»Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da naznanim jetnikom oproščenje
in da bo slepim vrnjen vid,
da izpustim zatirane v prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Razlaga cerkvenih očetov
Origen pravi: »Jezus je šel v Nazaretu v shodnico, kjer je prebral besedilo 61. poglavja preroka Izaija, ki je bilo tisti dan po Božji previdnosti izbrano in naznanil, da se od sedaj v njem začenja obdobje mesijanskega zveličanja.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da ta »odlomek ter dogodek razodevata, da je Jezus Bog in človek«. Sv Ambrož pravi: »Prve besede Jezusovega javnega delovanja iz preroka Izaija kažejo na trinitarični zveličavni načrt.« Evzebij iz Cezareje pravi: »Razlaga 61. poglavja preroka Izaija kot 'dobre novice' za uboge pomeni, da je od sedaj on navzoč na svetu za osvoboditev jetnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje pravi, da se »'leto, ki je ljubo Gospodu', nanaša na njegove čudeže, s katerimi je osvobodil stvarstvo vezi, ter na križanje, ko je ta osvoboditev postala vsevesoljna resničnost.«
Misli Benedikta XVI.
V središču dopoldanskega bogoslužja na veliki četrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolniško maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, mašniško in škofovsko posvečenje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način 'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.
V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način 'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.
Homilija med krizmeno mašo na veliki četrtek, 5. aprila 2012
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivejše in bližje načine. Sv. Pavel je bil za svoje učence »prevod« Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega življenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena.
Krizmena maša je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem. Vprašajmo se: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«
To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokorščini skupine duhovnikov v eni od evropskih držav. Ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami? Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot.
Dva ključna izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. V današnji tako inteligentni družbi se vedno bolj širi verska nepismenost. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gorečnost za duše je izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.
Misli papeža Frančiška
Odlomki homilije med krizmeno mašo v četrtek, 28. marca 2013
Ko so naši ljudje maziljeni z oljem veselja, se to opazi; na primer, ko gredo od maše z obrazom tistega, ki je prejel veselo novico. Ljudje namreč z veseljem sprejemajo evangelij, ki ga duhovniki oznanjajo, ko ta doseže njihovo vsakdanje življenje, ko pride do obrobij realnosti, ko razsvetli mejne razmere, 'periferije', kjer je verno ljudstvo bolj izpostavljeno vdorom tistih, ki ga hočejo oropati njegove vere. Ljudje se nam zahvaljujejo, ker čutijo, da smo molili z realnostjo njihovega vsakdanjega življenja, njihove bolečine in veselja, stiske in upanja. In ko čutijo, da prijetni vonj Maziljenca, Kristusa, prihaja preko nas, so spodbujeni, da nam zaupajo vse tisto, kar želijo, da pride do Gospoda. Prošnje vernikov za molitev ali za blagoslov so po papeževih besedah znamenje, da je maziljenje prispelo na periferije, kajti spremenilo se je v prošnje. »Ko smo v takem odnosu z Bogom in njegovim ljudstvom in milost prihaja po nas, takrat smo duhovniki, posredniki med Bogom in ljudmi. Vedno moramo poživljati milost in v vsaki prošnji, včasih tudi neprimerni, včasih zgolj materialni ali celo banalni – kar pa je le na videz –, slutiti željo naših ljudi, da bi bili maziljeni z dišavnim oljem, saj vedo, da ga mi imamo. Slutiti in čutiti, kot je Gospod čutil bridkost, polno upanja žene, ki je krvavela, ko se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku Jezus, sredi množice, ki ga obdaja z vseh strani, uteleša vso lepoto Aronove duhovniške obleke, z oljem, ki teče po njej. To je bila skrita lepota, ki pa je svetila le za oči, polne vere, te žene, ki je trpela. Učenci, bodoči duhovniki, ne vidijo, ne dojamejo: v 'življenjski periferiji' vidijo samo površinskost množice, ki pritiska na Jezusa. Gospod pa, nasprotno, čuti moč božjega maziljenja, ki prihaja do roba njegovega plašča.
Tako morajo tudi duhovniki izstopiti in doživeti svoje maziljenje, njegovo moč in odrešenjsko učinkovitost: »stopiti v 'periferije', kjer je trpljenje, kjer je prelita kri, kjer je slepota, ki želi videti, kjer so ujetniki mnogih zlobnih vladarjev. Gospoda ne srečamo v samodoživljanju in samoopazovanju: tečaji samopomoči so lahko koristni, vendar pa živeti duhovniško življenje od enega do drugega tečaja, od ene do druge metode, vodi v to, da postanemo pelagijanci, zmanjšamo moč milosti, ki deluje in raste v tisti meri, v kateri z vero stopimo iz sebe, damo sebe in damo evangelij drugim, damo to malo maziljenja, ki ga imamo, tistim, ki nimajo nič od ničesar.
Ob duhovniku, ki malo stopa iz sebe, ki malo mazili, se izgublja najboljše od našega ljudstva, tisto, kar lahko spodbudi najgloblji del njegovega duhovniškega srca. Kdor ne stopi iz sebe, namesto da bi bil posrednik, počasi postaja upravitelj. Slednji 'je že prejel svoje plačilo' in ker ne daje svojega srca, ne dobi ljubeče zahvale, ki izvira iz srca. Od tukaj prihaja nezadovoljstvo nekaterih, ki postanejo žalostni duhovniki in neke vrste zbiratelji starin ali pa novosti, namesto da bi bili pastirji z 'vonjem po ovcah', pastirji sredi svoje črede, ribiči ljudi. To vas prosim: bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'. Res je, da nas vse ogroža tako imenovana kriza duhovniške identitete, je nadaljeval papež. Vendar pa znamo zdrobiti njen val, lahko odrinemo na odprto in v Gospodovem imenu vržemo mreže. Prav je, da nas sama realnost vodi tja, kjer se to, kar smo po milosti, jasno pokaže kot čista milost; na tem morji sedanjega sveta, kjer nam koristi samo maziljenje in kjer so mreže polne samo, ko se jih vrže v imenu Njega, ki smo se mu izročili: Jezusa.
