Na obisku ad limina apostolorum kazahstanski škofje

Andreja Červek – Vatikan

Kazahstanski škofje so ob koncu avdience svetemu očetu poklonili Marijino sliko, ki je povezana z narodnim marijanskim svetiščem v Oziornoju na severu države. Marija z Jezusom v naročju je upodobljena nad jezerom, v katerem plavajo ribe. Pobožnost do usmiljene Matere sega v čas druge svetovne vojne. V obdobju med letoma 1936 in 1941 je na ozemlje Kazahstana bilo pripeljanih na tisoče Poljakov ter na milost in nemilost prepuščenih mrazu in lakoti. Med eno od zim, ko so temperature padle na 50 stopinj pod ničlo, so Poljaki pobožno molili k Mariji. 25. marca 1941 se je sneg stopil in nastalo je jezero polno rib. V srcu ljudi je vse do danes ostala vera v materinsko skrb Device, ki posreduje za svoje otroke. V osemdesetih letih se je na tem območju začela graditi cerkev, posvečena Fatimski Mariji. Dokončali so jo s pomočjo donatorja, ki je želel, da bi bila cerkev posvečena Kraljici miru, ki je postala zavetnica Kazahstana.

Cerkev v Kazahstanu je doživela trpljenje pod sovjetskim režimom. Danes pa ima kljub majhnemu številu vernikov veliko željo, da oznanja veselje in upanje evangelija, kot je za Radio Vatikan zatrdil škof Jose Luis Mumbiela Sierra. Kljub razlikam posameznih držav, pa Cerkev v Kazahstanu, Kirgizistanu, Tadžikistanu, Turkmenistanu in Uzbekistanu povezuje boleča preteklost, danes pa mnogi izzivi, pred katere je postavljena, na primer premajhno število duhovnikov in administrativne težave pri pridobivanju dovoljenj za gradnjo novih cerkva.

Katoličani v Kazahstanu ne dosegajo niti enega odstotka prebivalcev, ki jih je osemnajst milijonov. Živijo pretežno na severu države, kamor so med vojno bili pripeljani nemški in poljski deportiranci. Na severovzhodu države je pomembno mesto Karaganda, ki je že v sovjetskem času veljalo za zibelko duhovnih poklicev. V tamkajšnji katedrali je leta 2016 tudi potekala beatifikacija duhovnika Wladyslawa Bukowinskega. Njegovo življenje govori o političnih procesih, zaporih, prisilnem delu v rudnikih, mašah, ki jih je daroval na skrivaj, pomoči, ki jo je nudil revnim kmečkim ljudem; a obenem je imel »globoko, trdno in nezlomljivo vero«. Bil je »pogumen Kristusov misijonar na prostranem ozemlju vzhodne Evrope«, kjer je takrat vladala represivna ideologija, ki je iz človeškega srca hotela iztrgati vsako versko čustvo. »To krivično trpljenje, ki so ga mnogi ljudje potrpežljivo prenašali, je povezala mnoge osebe. Danes se spreminja v željo po rasti, tudi na krajih, ki ne veljajo za krščanske ali katoliške,« je dejal škof Sierra in dodal: »Kazahstan je narod, ki ljubi svetega očeta in ki zanj moli v enosti z Rimom.«