Cerca

Vatican News
Prilika o slepem, ki vodi drugega slepega. Prilika o slepem, ki vodi drugega slepega. 

Duhovne misli cerkvenih očetov in papeža Frančiška za 8. nedeljo med letom

Da bi bili do drugih usmiljeni, moramo imeti pogum, da obtožimo sami sebe. Potrebno se je naučiti ne soditi drugih, saj sicer postanemo hinavci. To je tveganje, katerega se moramo varovati vsi.

Sir 27,4-7
Če tresemo rešeto, ostanejo na njem odpadki,
podobno človekove pomanjkljivosti v njegovem govorjenju.
Lončarsko posodo preizkuša peč,
tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim.
Nego drevesa dokaže njegov sad,
tako beseda razodene misli človekovega srca.
Ne hvali moža, dokler ne spregovori,
tako namreč preizkušamo ljudi.

1 Kor 15,54-58
Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in si bo to umrljivo nadelo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana:
Použita je smrt v zmago.
Smrt, kje je tvoja zmaga?
Smrt, kje je tvoje želo?
Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. In tako, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu.

Lk 6,39-45
Povedal pa jim je tudi priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izpopolnjen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.«

»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu; kajti smokev ne obirajo s trnja in grozdja ne trgajo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo. Kajti njegova usta govorijo to, kar kipi iz srca.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Obstaja naraven prehod med prepovedjo ne soditi in prilikami, ki sledijo, saj ponazarjajo to, kar Jezus govori. Nezaslužena obtožba in kritika vodita v hinavščino, zato ju ne smemo tolerirati. Sadovi vsakega, torej dejanja in besede, razkrivajo značaj neke osebe in stanje njegovega srca.«  Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Težko je soditi misli in namene nekoga, saj jih določa razpoloženje srca. Dejanje v skromnosti pridobi večjo zadostitev in pomembnejše delo še večje zadoščenje.«

Misli papeža Frančiška
Da bi bili do drugih usmiljeni, moramo imeti pogum, da obtožimo sami sebe. Potrebno se je naučiti ne soditi drugih, saj sicer postanemo hinavci. To je tveganje, katerega se moramo varovati vsi.

Liturgija nas spodbuja k premišljevanju o »velikodušnosti odpuščanja in usmiljenja«. S tem nas spominja na »krščanski stil«, ki ga vodijo nežnost, dobrotljivost in krotkost ter ki nas vabi, da bi se medsebojno prenašali. Gospod nam govori o »nekakšni nagradi«: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« To se sliši zelo lepo, toda lahko se nam zastavi vprašanje, kako to pot začeti, kateri je prvi korak. Prvi korak vidimo danes v evangeliju. Prvi korak je obtožiti samega sebe. Pogum, da obtožimo sebe, preden obtožimo druge. Gospod nas to uči s podobo iverja, ki je v očesu brata, in bruna v lastnem očesu. Najprej je potrebno odstraniti bruno iz svojega očesa, kar pomeni obtožiti sebe. To je prvi korak: »Obtoži samega sebe, ne imej se za sodnika, da bi odstranil iver iz očesa drugega.«

Jezus na tem mestu uporabi besedo, ki jo uporablja samo za tiste, ki imajo dva obraza in dvojno dušo: »Hinavec«. Moški in ženska, ki se ne naučita obtožiti samega sebe, postaneta hinavca. To velja za vse: Začenši od papeža navzdol. Za vse. Če nekdo med nami nima sposobnosti, da bi obtožil samega sebe, in potem nekomu govori stvari o drugih, ni kristjan, ne vstopi v to tako lepo delo sprave, pomiritve, nežnosti, dobrotljivosti, odpuščanja, velikodušnosti in usmiljenja, ki nam ga je predlagal Jezus Kristus.

Gospoda moramo prositi »za milost spreobrnjenja«. Kadar si zaželimo, da bi komu govorili o pomanjkljivostih drugih, se ustavimo. Vprašajmo se, kako pa je z mano. Imejmo pogum, ki ga ima sv. Pavel, ko pravi: »Bil sem bogokletnik, preganjalec in nasilnež«. Koliko stvari lahko rečemo o samih sebi? Prihranimo pripombe o drugih in komentirajmo sebe. To je prvi korak na poti velikodušnosti. Kajti kdor vidi samo iver v očesu drugega, konča v ozkosrčnosti. Njegova duša je ozkosrčna, polna malenkosti in polna govoric.

Molimo za milost, da bi poslušali Jezusov nasvet: Da bi bili velikodušni v odpuščanju in velikodušni v usmiljenju. Da bi neko osebo kanonizirali, je potreben cel postopek, skupaj s čudežem. Šele potem jo Cerkev razglasi za sveto. Toda, če bi našli kakšno osebo, ki ni nikoli, zares nikoli rekla nič slabega o drugih, bi jo lahko kanonizirali takoj.

Prisluhni duhovnim mislim
02 marec 2019, 10:56