Cerca

Vatican News
Cerkveni očetje učijo, da so skušnjave sestavni del Jezusovega 'spusta' v našo človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice. Cerkveni očetje učijo, da so skušnjave sestavni del Jezusovega 'spusta' v našo človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška 1. postno nedeljo

Postni čas je čas, da uredimo čute, odpremo oči pred mnogimi krivicami, ki neposredno napadajo sanje in načrt Boga. Je čas, da »razkrinkamo tri velike skušnjave, ki razbijajo, ločujejo podobo, ki jo je Bog želel oblikovati. To so tri Kristusove skušnjave … Tri skušnjave kristjana, ki hočejo uničiti resnico, h kateri smo bili poklicani. Tri skušnjave, ki hočejo propad in da mi propademo.

5Mz 26,4-10
Duhovnik naj vzame koš iz tvoje roke in ga postavi pred oltar Gospoda, tvojega Boga. Potem spregovôri in reci pred Gospodom, svojim Bogom: »Moj oče je bil blodeč Aramejec. Šel je v Egipt in je tam z malo ljudmi tujčeval. Tam pa je nastal iz njega velik, močan in številen narod. Toda Egipčani so hudo ravnali z nami, stiskali so nas in nam nalagali težko tlako. In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov, in Gospod je slišal naš glas in videl našo bedo, trpljenje in stisko. Gospod nas je izpeljal iz Egipta z močno roko in z iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, znamenji in čudeži. Pripeljal nas je v ta kraj in nam dal to deželo, v kateri se cedita mleko in med. In zdaj, glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal, Gospod.« Tako postavi koš pred Gospoda, svojega Boga, in padi na kolena pred Gospodom, svojim Bogom!

Rim 10,8-13
Kaj torej pravi? Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

Lk 4,1-13
Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil po puščavi štirideset dni, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so ti dnevi minili, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Zapisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene počastiš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril in rekel: »Zapisano je: Gospoda, svojega Boga, počasti in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil na rob templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti zapisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, naj te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do določenega časa.

Razlaga cerkvenih očetov
Kakor nas učijo cerkveni očetje, so skušnjave sestavni del Jezusovega 'spusta' v našo človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice. To je 'spust', ki ga je Jezus prehodil do konca, vse do smrti na križu in predpekla, do skrajne oddaljenosti od Boga. Na ta način je On roka, ki jo je Bog iztegnil človeku, izgubljeni ovci, da bi jo rešil. Sv. Ambrož pravi: »V tej pripovedi je mogoče prepoznati podobo Adama in spomin na Genezo, saj je bil Adam izgnan iz raja v puščavo, medtem ko gre Kristus, novi Adam v puščavo po nas, da bi nas izpeljal iz puščave skušnjav ter nas ponovno povedel v raj.«

Origen pravi: »Prva skušnjava skuša vpeljati Jezusa v greh požrešnosti, ki je pogubil prvega Adama. Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da je »prvi Adam padel zato, ker je jedel prepovedano hrano, medtem ko je Jezus zmagal, ker ni jedel hrane, s katero ga je Satan skušal v trenutku velike lakote po štirideset dnevnem postu.« Sv. Ambrož dodaja: »Jezus učlovečeni Božji Sin, Beseda Boga je kruh življenja, ki prihaja iz nebes in bo hranil svoje ljudstvo s kruhom, s samim seboj in je premagal Satana s tem nebeškim kruhom, torej Božjo besedo.«

O drugi skušnjavi Origen pravi: »Kraljestva, ki jih je Satan v trenutku pokazal Jezusu, niso kraljestva kakor rimsko ali perzijsko, temveč Satanova nadvlada nad svetom.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da si je »Satan s prevaro pridobil ta svet, toda sedaj je prišel Kristus, ki  ga bo s pokorščino, trpljenjem in smrtjo ponovno pripeljal pod svojo oblast.«

Sv. Efrem Sirski pravi, da je »Satan v zadnji skušnjavi spremenil taktiko, a je Jezus kljub temu ostal zvest samemu sebi in svoji nespremenljivi naravi.« Origen pravi, da se »psalm obrača na vse pravične, katerim je Kristus dal oblast hoditi po kačah in škorpijonih, kot je to Gospod obljubil dvainsedemdesetim.«

Kakor uči sv. Avguštin, je Jezus vzel nase naše skušnjave, da bi nam podaril svojo zmago. Zato se ne bojmo soočiti se z bojem proti duhu zla. Pomembno pa je, da to počnemo z njim, s Kristusom, z Zmagovalcem.

Misli Benedikta XVI.
Na pepelnično sredo smo začeli štirideset dnevni postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje velike noči. To je čas posebnega prizadevanja na naši duhovni poti. Število štirideset se večkrat pojavi v Svetem pismu. Štirideset pa je bilo tudi dni poti preroka Elija do Božje gore Horeb, kakor tudi obdobje, ki ga je Jezus preživel v puščavi, preden je začel z javnim življenjem in kraj, kjer ga je hudič skušal.

Jezus je torej šel v puščavo, kjer ga je napadla skušnjava, da bi zapustil pot, ki jo je nakazal Oče in šel po drugih lažjih, svetnih poteh (prim. Lk 4,1-13). S tem si je naložil naše skušnjave, nosil našo bedo, da bi premagal hudiča in nam odprl pot k Bogu, pot spreobrnitve.

Razmišljati o skušnjavah, katerim je bil podvržen Jezus v puščavi, je povabilo za vsakega od nas, da odgovorimo na temeljno vprašanje: kaj je tisto, kar je res vredno v mojem življenju? V prvi skušnjavi je hudič predlagal Jezusu, naj spremeni kamen v kruh, da bi potešil lakoto. Jezus je odvrnil, da človek živi tudi od kruha, a ne samo od kruha, saj brez odgovora na lakoto po resnici, po Bogu, se človek ne more rešiti (prim. vv. 3-4). V drugi skušnjavi je hudič Jezusu predlagal pot oblasti. Peljal ga je na višino in mu ponudil nadvlado nad svetom. Toda to ni Božja pot; Jezusu je popolnoma jasno, da ne rešuje sveta svetna moč, temveč moč križa, ponižnosti, ljubezni (vv. 5-8). V tretji skušnjavi, hudič predlaga Jezusu, da se z roba templja vrže dol, saj ga bo Bog po svojih angelih rešil. To pa pomeni, da bi storil nekaj senzacionalnega in s tem preizkušal Boga. Jezusov odgovor je, da Bog ni nekdo, kateremu bi postavljali svoje pogoje, saj je Gospod vsega (prim. vv. 9-12). V čem je bistvo teh treh skušnjav, ki jih je Jezus prestal? Predvsem je predlog, da se strumentalizira Boga, da se ga uporablja za lastne interese, za lastno slavo in uspeh. Gre za to, da bi sebe postavili na mesto Boga, ga odstranili iz lastnega bivanja in ga naredili odvečnega. Vsak se mora torej vprašati: kakšno mesto ima Bog v mojem življenju? Je On Gospod ali sem jaz?

V tem postnem času, med Letom vere, obnovimo svoje prizadevanje na poti spreobrnjenja, da premagamo težnjo po zapiranju vase in naredimo prostor za Boga tako, da bomo na vsakodnevno resničnost gledali z njegovimi očmi. Izbira med zapiranjem v lastno sebičnost in odprtostjo za ljubezen do Boga in bližnjega, lahko rečemo je ista, kot izbira pri skušnjavah, ki jih je imel Jezus. Izbira med človeško oblastjo in ljubeznijo križa, med odrešenjem kot blagostanjem in odrešenjem kot Božjim delom, kateremu damo v našem življenju prvenstvo. Spreobrniti se, pomeni, da ne iščemo več lastnega uspeha, ugleda, položaja, ampak, da nam vsak dan majhne stvari, resnica, vera v Boga ter ljubezen, postanejo nekaj najpomembnejšega.

Nagovor med opoldansko molitvijo 17. februarja 2013
V sredo smo s tradicionalnim obredom pepeljenja vstopili v postni čas, čas med katerem se s spreobrnjenjem in pokoro pripravljamo na veliko noč. Cerkev, ki je mati in učiteljica, kliče vse svoje člane, da se prenovijo v duhu in se ponovno odločno usmerijo k Bogu in tako odpovejo napuhu ter sebičnosti, da bi živeli v ljubezni. V tem Letu vere je postni čas ugoden čas ponovnega odkritja vere v Boga, kot osnovnega vodila našega življenja in življenja Cerkve. To pa vedno prinaša spopad, duhovni boj, saj se duh zla upira našemu posvečevanju in nas hoče speljati z Božje poti. Zaradi tega je na vsako prvo nedeljo v postnem času oznanjen evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi.

Jezusa je namreč, potem ko je bil 'umeščen' kot Mesija, 'Maziljen' po Svetem Duhu med krstom v Jordanu, isti Duh odvedel v puščavo, da bi ga hudič skušal. Na začetku svojega javnega delovanja je moral Jezus razkrinkati ter zavrniti lažne podobe o Mesiju, ki mu jih je skušnjavec predlagal. Te skušnjave pa so tudi napačne podobe o človeku, ki v vsakem obdobju zalezujejo vest tako, da se preoblečejo v koristne in učinkovite, celo dobre predloge. Evangelista Matej in Luka predstavita tri Jezusove skušnjave, ki se pri njima razlikujejo samo po vrstnem redu. Osnovni namen teh skušnjav je vedno, da bi uporabili Boga za lastne koristi in tako dali prednost uspehu ali materialnim dobrinam. Skušnjavec je prevarant, saj ne sili naravnost v zlo, ampak v lažno dobro in nas prepriča, da sta pravi resničnosti moč in to, kar zadovolji osnovne potrebe. Na ta način postane Bog drugoten, postane sredstvo in končno neresničen, nič več ne velja, izgine. Konec koncev gre v skušnjavah za vero, saj gre za Boga. V odločilnih trenutkih življenja, no, če dobro pogledamo, v vsakem trenutku, smo na križišču: želimo hoditi za jazom ali za Bogom? Za osebno koristjo ali za resničnim Dobrim, tem kar je resnično dobro?

Kakor nas učijo cerkveni očetje, so skušnjave sestavni del Jezusovega 'spusta' v našo človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice. To je 'spust', ki ga je Jezus prehodil do konca, vse do smrti na križu in predpekla, do skrajne oddaljenosti od Boga. Na ta način je On roka, ki jo je Bog iztegnil človeku, izgubljeni ovci, da bi jo rešil. Kakor uči sv. Avguštin, je Jezus vzel nase naše skušnjave, da bi nam podaril svojo zmago. Zato se ne bojmo soočiti se z bojem proti duhu zla. Pomembno pa je, da to počnemo z njim, s Kristusom, z Zmagovalcem. Da bi bili z Njim se obrnimo na Mater Marijo. Kličimo jo z otroškim zaupanjem v uri preizkušnje in ona nam bo dala čutiti mogočno navzočnost svojega božjega Sina, da odženemo skušnjave z Kristusovo Besedo in tako postavimo Boga v središče našega življenja.

Misli papeža Frančiška
Homilija med sveto mašo v Ecatepecu 14. februarja 2016
Na pepelnično sredo se je začel postni čas, ko nas Cerkev vabi, da se pripravimo na praznovanje pomembnega praznika velike noči. To je poseben čas, da se spomnimo daru svojega krsta, ko smo postali Božji otroci. Cerkev nas vabi, da oživimo ta poklonjeni dar in ga ne pustimo pozabi, kakor da je nek spomin iz preteklosti. Ta postni čas je pravi trenutek, da obnovimo veselje in upanje, ki nastaneta, kadar se čutimo kakor ljubljeni otroci Očeta. Ta Oče, ki nas čaka, da bi nam odvzel obleke utrujenosti, apatičnosti, brezupnosti ter nas oblekel v dostojanstvo, ki ga samo pravi oče in prava mati lahko dasta svojim otrokom, v obleke, ki izvirajo iz nežnosti in ljubezni.

Naš Oče je Oče velike družine, je Oče naš. Vé, kaj pomeni ljubezen, a ne zna rojevati in ustvarjati »edincev«. Je Bog, ki vé, kaj je družina, bratstvo, razlomljeni in razdeljeni kruh. Je Bog Očenaša, torej »Oče naš«, ne »oče moj« ali pa »očim vaš«.

V vsakem od nas so ugnezdene in živijo tiste sanje Boga, ki jih obhajamo vsako veliko noč, pri vsaki evharistiji: da smo otroci Boga. Sanje, ki so jih skozi zgodovino živeli mnogi naši bratje in sestre. Sanje, ki so bile izpričane s krvjo mnogih mučencev včeraj in danes.

Postni čas je čas spreobrnjenja, kajti imam vsakodnevno izkušnjo, kako so sanje vedno ogrožene s strani »očeta laži«, ki nas hoče ločiti, ko ustvarja razdeljeno in konfliktno družbo; družbo nekaterih in za nekatere. Koliko krat izkusimo v svojem mesu ali v svoji družini, v družinah prijateljev ali sosedov, bolečino, ki nastane zato, ker ni priznano tisto dostojanstvo, ki ga vsi nosimo v sebi. Koliko krat smo morali jokati in se kesati, ker smo se zavedli, da nismo priznali tega dostojanstva v drugih. Koliko krat – in to pravim z bolečino – smo slepi in neobčutljivi pred manjkajočim priznanjem svojega dostojanstva in dostojanstva drugih.

Postni čas je čas, da uredimo čute, odpremo oči pred mnogimi krivicami, ki neposredno napadajo sanje in načrt Boga. Je čas, da »razkrinkamo tri velike skušnjave, ki razbijajo, ločujejo podobo, ki jo je Bog želel oblikovati. To so tri Kristusove skušnjave … Tri skušnjave kristjana, ki hočejo uničiti resnico, h kateri smo bili poklicani. Tri skušnjave, ki hočejo propad in da mi propademo.

Prva skušnjava: bogastvo. Prilastiti si dobrine, ki so bile dane za vse, a jih koristim samo zase ali za »moje«. To pomeni priskrbeti si kruh s trudom nekoga drugega ali celo z življenjem drugih. Tisto bogastvo, kjer ima kruh okus po bolečini, bridkosti, trpljenju. To je kruh, ki ga pokvarjena družina ali družba daje svojim otrokom.

Druga skušnjava: nečimrnost. Iskanje prestiža, ki sloni na stalnem izključevanju tistih, ki »niso nič«. Razjarjeno iskanje tistih »pet minut slave«, ki ne odpušča »slave« drugih.

Tretja skušnjava: nadutost. Postaviti se na raven superiornosti kakršne koli vrste, misliti, da nisem del »življenja navadnih smrtnikov«, ter vsak dan moliti: »Hvala, Gospod, da me nisi naredil kakor njih.«

Tri Kristusove skušnjave so tri skušnjave, s katerimi se kristjan vsak dan sooča. Tri skušnjave, ki hočejo razvrednotiti, uničiti in odtrgati veselje in svežino evangelija; ki nas zapirajo v krog razdejanja in greha.

Dobro se je torej vprašati: Do katere točke se zavedamo teh skušnjav v sebi? Do katere točke smo se navadili na življenjski slog, ki misli, da sta v bogastvu, nečimrnosti in nadutosti izvir in moč življenja? Do katere točke verjamemo, da so naša skrb za drugega, naša zaskrbljenost in skrb za kruh, dobro ime in dostojanstvo drugih vir veselja in upanja?

Izbrali smo Jezusa in ne demona. Hočemo slediti Njegovim sledem, a vemo, da ni lahko. Vemo, kaj pomeni biti zapeljani z denarjem, slavo in močjo. Zato nam Cerkev daje ta čas, vabi nas k spreobrnjenju z eno samo gotovostjo: On nas čaka in hoče ozdraviti naše srce od vsega tistega, kar ga uničuje. To je Bog, ki ima ime: usmiljenje. Njegovo ime je naše bogastvo, Njegovo ime je naša slava, Njegovo ime je naša moč. Skupaj ponovimo psalmistove besede: »Moj Bog, ki vanj zaupam.«

Prisluhni duhovnim mislim
Sobota, 9. marec 2019, 10:00