Cerca

Vatican News
Jezus se je na gori pred Petrom, Janezom in Jakobom spremenil. Z njim sta se pogovarjala Mojzes in Elija. Jezus se je na gori pred Petrom, Janezom in Jakobom spremenil. Z njim sta se pogovarjala Mojzes in Elija. 

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 2. postno nedeljo

Sv. Ambrož razlaga simboliko evangeljskega dogodka: »Osmi dan, med katerim se je zgodilo spremenjenje, naznanja vstajenje, ki se je prav tako zgodilo osmi dan. Peter, Jakob in Janez so sinovi, ki so se z njim povzpeli na goro, so sinovi Cerkve, saj bodo zaradi čistosti svoje vere gledali Božje zmagoslavje na križu in slavo vstajenja.« Ciril Jeruzalemski pravi: »Mojzes in Elija se na gori prikažeta Jezusu in apostolom, kot stebra kot dve priči z gore Sinaj.«

1Mz 15,5-12.17-18
Povedel ga je ven in rekel: »Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Dalje mu je rekel: »Toliko bo tvojega zaroda.« Veroval je Gospodu in ta mu je štel to v pravičnost.

Potem mu je rekel: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da ti dam to deželo v posest.« Rekel je: »Gospod Bog, po čem naj spoznam, da jo dobim v posest?« Pa mu je rekel: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega ovna, grlico in mladega goloba!« Vzel je torej zanj vse te živali, jih razpolovil in položil vsako polovico nasproti drugi, le ptic ni razpolovil. Ptice roparice so se spuščale na trupla, Abram pa jih je odganjal. Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je na Abrama padel trden spanec in glej, groza, velika tema ga je obšla. Ko je sonce zašlo, je nastala gosta tema. in glej, kadeča se peč in goreča plamenica sta šli skozi med onimi razdeljenimi živalmi. Tisti dan je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu zarodu dam to deželo od egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata.

Flp 3,17-4,1
Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, ti imajo v mislih zemeljske stvari. Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva. Zato, moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi.

Lk 9,28-36
Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova obleka je belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v slavi in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se predramili, so videli njegovo slavo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko jih je zagrnil oblak, jih je obšel strah. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezusov izhod, ki naj bi ga dopolnil v Jeruzalemu, nakazuje na njegovo smrt, vstajenje in vnebohod. Temu Jezusu, Sinu in služabniku, morajo prisluhniti vsi. Sv. Ambrož razlaga simboliko: »Osmi dan, med katerim se je zgodilo spremenjenje, naznanja vstajenje, ki se je prav tako zgodilo osmi dan. Peter, Jakob in Janez so sinovi, ki so se z njim povzpeli na goro, so sinovi Cerkve, saj bodo zaradi čistosti svoje vere gledali Božje zmagoslavje na križu in slavo vstajenja.« Ciril Jeruzalemski pravi: »Mojzes in Elija se na gori prikažeta Jezusu in apostolom, kot stebra kot dve priči z gore Sinaj.« Efrem Sirski nadaljuje: »Predstavljata Postavo in Preroke in Jezus, Božja Beseda se prikaže v sredi med njima, da se razodene kot Gospod prerokov.« Sv. Beda Častitljivi pa dodaja, da je »samo Luka prinaša vsebino njihovega pogovora, torej o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.« Sv. Ambrož pravi: »Čeprav učenci sprašujejo, vendarle so sposobni zaznati Božjo slavo. Peter je v veliki pobožnosti do Jezusa. Mojzesa in Elija želel postaviti tri šotore, saj zaradi nevednosti svoje človeškosti, ni razumel, da človek ne more postaviti šotor Bogu.« Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Za Petra, ki je videl Jezusovo, Mojzesovo in Elijevo slavo, je Božje kraljestvo že prišlo.« Sv. Ambrož pojasni: »Oblak, ki jih je zagrnil, jih ni pokril z svojo vlažnostjo, temveč z vero, da bi verovali, da je Jezus Božji Sin.« Sv. Beda trdi: »Očetov glas jim je pred Jezusovo napotitvijo proti svojemu trpljenju v Jeruzalemu zagotovil, da je Oče zadovoljen s Sinom.«

Misli Benedikta XVI.
Na drugo postno nedeljo je pri bogoslužju v ospredju dogodek spremenjenja, ki je v Lukovem evangeliju neposredno po Učiteljevem povabilu: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj!' (Lk 9,23). Ta izjemen dogodek je spodbuda pri hoji za Jezusom.

Zelo mi je pri srcu to, da je bilo spremenjenje v osnovi izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj vrhunec in zaradi tega postane vir notranje luči, ko človekov duh pritrdi Božjemu, ko se obe volji zlivata tako, da postaneta skoraj eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v zrenje Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da odreši človeštvo. Ob Jezusu sta se prikazala Elija in Mojzes in s tem ponazorila, da je Sveto pismo skladno pri naznanilu skrivnosti njegove velike noči, torej tega, da bo Kristus moral trpeti ter umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46).

Luka ne govori o spremenjenju, pač pa opiše to, kar se je zgodilo, preko dveh pojavov: Jezusovo obličje, ki se je spremenilo in njegova obleka, ki je belo sijala ob navzočnosti Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke. Tri učence, ki bili navzoči pri dogodku, je zajel spanec; to je drža tistega, ki čeprav zre božja čuda, jih ne razume. Samo boj proti otrplosti je omogočil Petru, Jakobu in Janezu videti Jezusovo slavo. Tedaj se je ritem dogajanja pospešil. Medtem ko sta Mojzes in Elija odhajala od Učitelja, je Peter govoril in med tem ko je govoril, je oblak s svojo senco zakril njega in druga učenca. To je oblak, ki medtem ko zakriva, razodeva Božjo slavo, kakor se je to zgodilo potujočemu ljudstvu v puščavi. Oči niso več mogle videti, ušesa pa so lahko zaslišala glas, ki je prišel iz oblaka: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte' (Lk 9,35).

Po tem učenci niso več bili pred spremenjenim obličjem, ne pred belim oblačilom, niti pred oblakom, ki razodeva božansko navzočnost. Pred njihovimi očmi je bil 'Jezus sam' (v. 36). Jezus je sam pred svojim Očetom, medtem ko moli, a je istočasno 'Jezus sam', vse to, kar je dano učencem in Cerkvi vseh časov in to mora zadostovati za pot. Samo en glas je potrebno poslušati, samo za enim hoditi, njim, ki bo s tem, ko se bo povzpel v Jeruzalem, podaril življenje in nekega dne 'preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva' (Flp 3,21).

'Učenik, dobro je, da smo tukaj' (Lk 9,33), je izraz Petrove zamaknjenosti, ki je pogosto podobna naši želji med Gospodovimi tolažbami. Toda spremenitev nas spominja, da veselja, ki jih Bog seje v našem življenju, niso cilji, ampak so luči, ki nam jih On podarja na zemeljskem romanju, da bo 'Jezus sam' naša Postava in njegova Beseda merilo, ki vodi naše bivanje.

V tem postnem času vas vse vabim, da vztrajno premišljujete evangelij. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo intenzivno živeli naše trenutke srečanja z Gospodom in z veseljem vsak dan hodili za njim.

Zadnji opoldanski nagovor Benedikta XVI., nedelja, 24. februar 2013
Benedikt XVI. je v nagovoru romarjem, ki so v lepem in sončnem vremenu popolnoma napolnili trg sv. Petra, kakor tudi dobršen del ulice Sprave, dejal: »Hvala za vašo ljubezen. Na drugo postno nedeljo imamo še posebej lep evangelij, tisti o Gospodovem spremenjenju. Evangelist Luka, še posebej poudari, da se je Jezus spremenil, medtem ko je molil. To je globoka izkušnja odnosa z Očetom med neke vrste duhovnimi vajami, ki jih Jezus preživlja na visoki gori skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom, torej tremi učenci, ki so vedno navzoči v trenutkih Učiteljevega božanskega razodevanja (Lk 5,10; 8,51; 9,28). Gospod, ki je malo pred tem napovedal svojo smrt in vstajenje (9,22), je dal svojim učencem vnaprej okušati svojo slavo. Tudi med spremenjenem, kakor med krstom, se je zaslišal glas nebeškega Očeta: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!' (9,35). Pomenljiva je tudi navzočnost Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke Stare zaveze, saj je vsa zgodovina Zaveze usmerjena Vanj, v Kristusa, ki bo dopolnil novi 'izhod' (9,31) in sicer ne proti obljubljeni deželi, kakor je to ob svojem času storil Mojzes, temveč proti nebesom. Petrov poseg: 'Učenik, dobro je, da smo tukaj', predstavlja nemogoč poskus zadržati to mistično izkušnjo. Sveti Avguštin razlaga: 'Peter je imel na gori Kristusa, kot hrano za dušo. Zakaj bi se moral spustiti nazaj v trud in bolečine, ko pa je tu zgoraj poln občutij svete ljubezni do Boga in ki so mu zato navdihovala sveto obnašanje?' (Govor 78,3).

Ko premišljujemo ta evangeljski odlomek, lahko iz njega potegnemo zelo pomemben nauk. Predvsem prvenstvo molitve, brez katere se vsako apostolsko in karitativno prizadevanje skrči na aktivizem. Med postnim časom se učimo posvetiti pravšen čas molitvi, tako osebni kot skupni, ki daje dih našemu duhovnemu življenju. Poleg tega, molitev ni umik od sveta in njegovih nasprotij, kakor je želel Peter na Taboru, temveč molitev vodi nazaj na pot, v dejavnost. 'Krščansko življenje je', kot sem zapisal v poslanici za ta postni čas, 'v nenehnem vzpenjanju na goro, da bi srečali Boga in bi se potem spuščali navzdol, prinašajoč ljubezen in moč, izhajajočo iz njega, tako da bi našim bratom in sestram služili s to isto Božjo ljubeznijo'.

Dragi bratje in sestre, čutim, da je ta Božja Beseda, v tem trenutku mojega življenja še posebej namenjena meni«. Aplavz. »Hvala. Gospod me kliče, da se 'povzpnem na goro' in se še bolj posvetim molitvi ter premišljevanju. Vendar pa to ne pomeni zapustiti Cerkev, nikakor, če Bog zahteva od mene prav to«, aplavz, »je to zato, da bom lahko nadaljeval s služenjem njej, z isto predanostjo ter isto ljubeznijo, s katero sem to počel do sedaj, vendar za mojo starost in moje moči primeren način. Prosimo za priprošnjo Devico Marijo, naj nam pomaga v molitvi in dejavni ljubezni vedno hoditi za Gospodom Jezusom«.

16 marec 2019, 12:17