Cerca

Vatican News
V teku dvajsetih let je Ciril kar trikrat doživel izgnanstvo. V teku dvajsetih let je Ciril kar trikrat doživel izgnanstvo. 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Cirila Jeruzalemskega

Sv. Ciril Jeruzalemski se je rodil okrog leta 313 v Jeruzalemu ali okolici in prejel kar najboljšo književno izobrazbo; ta je bila temelj njegove cerkvene kulture, ki je bila osredinjena okrog študija Svetega pisma.

Dragi bratje in sestre! Naša pozornost je danes namenjena sv. Cirilu Jeruzalemskemu. Njegovo življenje nam kaže preplet dveh razsežnosti: po eni strani pastoralne skrbi in po drugi vpletenost – proti njegov volji – v razvnete spore, ki so tedaj pretresali vzhodno Cerkev.  Ciril se je rodil okrog leta 313 v Jeruzalemu ali okolici in prejel kar najboljšo književno izobrazbo; ta je bila temelj njegove cerkvene kulture, ki je bila osredinjena okrog študija Svetega pisma. V duhovnika ga je posvetil škof Maksim; ko je ta umrl ali bil odstavljen, ga je leta 348 v škofa posvetil Akacij, vplivni metropolit Palestinske Cezareje, naklonjen arianizmu, v prepričanju, da bo v njem imel zaveznika. Zato so Cirila sumili, da je dosegel škofovsko imenovanje s popuščanjem arijanstvu.

V resnici pa je Ciril hitro prišel v spor z Akacijem ne le na področju nauka, ampak tudi zakonodaje, ker je Ciril zahteval avtonomijo lastnega sedeža v odnosu do metropolitanskega v Cezareji. V teku dvajsetih let je Ciril kar trikrat doživel izgnanstvo: prvo leta 357 po predhodni odstavitvi na jeruzalemski sinodi, sledilo mu je drugo leta 360 zaradi Akacija in končno tretje, najdaljše – trajalo je enajst let – leta 367 na pobudo arijancem naklonjenega cesarja Valensa. Šele leta 378, po cesarjevi smrti, je lahko Ciril dokončno spet prevzel v posest svoj sedež in med vernike prinesel nazaj edinost in mir.

V prid njegovi pravovernosti, ki so jo postavili pod vprašaj nekateri sočasni viri, govorijo drugi, prav tako starodavni viri. Med njimi je najzanesljivejše pismo s sinode leta 382 po drugem ekumenskem koncilu, ki je bil v Carigadu (381), kjer je Ciril odločno sodeloval. V tem pismu, poslanem papežu, vzhodni škofje uradno priznavajo Cirilu najbolj absolutno pravovernost, legitimnost njegovega škofovskega posvečenja in zasluge njegove pastirske službe, ki jo je kasneje sklenila smrt leta 387.

Ohranjeno je 24 njegovih slavnih katehez, ki jih je imel kot škof okrog leta 350. Uvaja jih Predkateheza za sprejem, sledi 18 katehez, namenjenih katehumenom oziroma tistim, ki bodo razsvetljeni (photizomenoi). Povedal jih je v baziliki Božjega groba. Prvih pet (1–5) obravnava po vrsti pripravo na krst, spreobrnjenje od poganskih navad, zakrament krsta, deset dogmatičnih resnic v veroizpovedi ali símbolu vere. Naslednje (6–18) so “nadaljevalna kateheza” o jeruzalemskem símbolu v protiarijanskem ključu. Od zadnjih petih (19–23), ki so poimenovane “mistagoške”, pa prvi dve razvijata razlago krstnih obredov, zadnje tri pa se sučejo okrog birme, o Kristusovem telesu in krvi in o evharističnem bogoslužju. Vstavljena je tudi razlaga očenaša: ta utemelji pot uvajanja v molitev, ki se razvija vzporedno z uvajanjem v  zakramente krsta, birme in evharistije.

Temeljno poučevanje o krščanski veri je bilo namenjeno tudi polemiki proti poganom, judovskim kristjanom in manihejcem. Argumentiranje je bilo utemeljeno na starozaveznih obljubah, v jeziku, bogatem s podobami. Kateheza je bila pomemben trenutek, vpet v širši kontekst celotnega življenja krščanske skupnosti, še posebej liturgičnega, saj je prav v materinskem naročju te skupnosti tekla nosečnost bodočega vernika ob molitvenem spremljanju in pričevanju bratov. V svoji celovitosti predstavljajo Cirilove homilije sistematično katehezo o prerajanju kristjana prek krsta. Katehumenu govori: “Padel si v mreže Cerkve (prim. Mt 13,47). Pusti se ujeti živ; ne beži, saj te je ujel Jezus na svoj trnek, ne da bi ti zadal smrt, ampak vstajenje po smrti. Moraš namreč umreti in potem vstati (prim. Rim 6,11.14) … Umri grehu in živi za pravičnost že od danes naprej” (Predkateheza 5).

S stališča nauka Ciril razlaga jeruzalemski símbol in se pri tem sklicuje na svetopisemsko predpodobo v “sozvočju” med dvema zavezama in pristane pri Kristusu, središču vesoljstva. To predpodobo je kasneje dokončno izpisal Avguštin Hiponski: “Stara zaveza je zagrinjalo za Novo; in v Novi zavezi se razodeva Stara” (O poučevanju neukih 4,8). Kar pa zadeva moralno katehezo, je zasidrana v globoki edinosti s katehezo o nauku: dogma se postopno spušča v duše, ki jih tako vabi k preobrazbi poganskega vedenja zaradi novega življenja v Kristusu, ki je dar krsta. “Mistagoška” kateheza slednjič označuje vrh poučevanja, ki ga je Ciril delil ne več katehumenom, ampak novokrščenim ali neofitom v velikonočnem tednu. Ta jih je uvajala v odkrivanje skrivnosti, skritih v krstnih obredih velikonočne vigilije, ki jim dotlej še niso bile razkrite. Razsvetljeni z lučjo poglobljene vere v moči krsta so jih bili novokrščenci zdaj končno sposobni bolje razmeti, ko so že enkrat obhajali te obrede.

Ciril se je še posebej z novokrščenci grškega porekla opiral na njim prirojeno sposobnost opazovanja. Šlo je za prehod od obreda k skrivnosti, ki je ovrednotil psihološki učinek presenečenja in izkustva, doživetega v velikonočni noči. Tu je besedilo, ki razlaga skrivnost krsta: “Trikrat ste bili potopljeni v vodo in vseh trikrat ste se dvignili iz nje, da ste v podobi izrazili tri dneve Kristusovega pokopa in tako s tem obredom posnemali našega Odrešenika, ki je prebil tri dni in tri noči v objemu zemlje (prim. Mt 12,40). S prvim dvigom iz vode ste obhajali spomin na prvi dan, ki ga je Kristus prebil v grobu, kakor ste s prvo potopitvijo vanjo priznali prvo noč, ki jo je prebil v grobu; kakor tisti, ki je v noči, ne vidi, kdor pa je v dnevu, uživa luč, tako tudi vi. Medtem ko ste bili prej potopljeni v noč in niste ničesar videli, pa ste se, ko ste se dvignili, znašli sredi belega dne. To je skrivnost smrti in rojstva: ta rešilna voda je bila za vas grob in mati … Za vas … se je čas smrti pokrival s časom rojstva; eden in isti čas je udejanjil oba dogodka” (Mistagoška kateheza 2,4).

Skrivnost, ki jo je treba dojeti, je Božji načrt, ki se uresničuje po odrešenjskih dejanjih Kristusa v Cerkvi.  Mistagoško razsežnost pa spremlja razsežnost simbolov: ti spremljajo duhovno življenje, ki ga tako rekoč privedejo do izbruha. Tako se Cirilova kateheza na osnovi treh opisanih sestavin – nauka, morale in slednjič mistagogije –, pokaže kot vseobsežna kateheza v Duhu. Mistagoška razsežnost izvaja sintezo prvih dveh in ju usmerja k obhajanju zakramenta, v katerem se uresničuje odrešenje vsega človeka.

V bistvu gre za celovito katehezo, ki zajema telo, dušo in duha in ostaja emblematična tudi za katehetsko formacijo kristjanov danes.

Prevod: br. Miran Špelič OFM.

Prisluhni duhovnim mislim
Nedelja, 17. marec 2019, 10:00