Cerca

Vatican News
Papež Frančišek in predstojnik p. Giuseppe Caruso med obiskom Augustinianuma. Papež Frančišek in predstojnik p. Giuseppe Caruso med obiskom Augustinianuma.  (Vatican Media)

Intervju s predstojnikom Augustinianuma: Očetje kot zgled Cerkve, ki stopa v svet

Cerkveni očetje so kot rudniki, iz katerih kopljemo vsakovrsten pouk, tako pravi p. Giuseppe Caruso, predstojnik Patrističnega inštituta Augustinianum, ki razlaga, kako naj ponovno odkrijemo pisatelje iz krščanske antike in kako naj jih beremo danes.

Tiziana Campisi – Vatikan

Že petdeset let so na Augustinianumu misel in spisi cerkvenih očetov predmet študija in raziskav za študente in profesorje z vsega sveta. Sodelovanje z drugimi univerzami je obogatilo lastno formacijsko ponudbo. Akademska bilanca predstojnika p. Giuseppeja Carusa: "Petdeset let je dolga doba, če pa bi moral poskusiti narediti kratko bilanco, bi rekel, da je ta zelo pozitivna. Inštitut je imel veliko študentov, v povprečju se jih vpiše po trideset na leto in večjemu delu tudi uspe končati študij; to pomeni, da se je po vsem svetu razkropila vrsta duhovnikov in laikov, redovnic in redovnikov, ki poznajo očete in so sposobni brati njihova dela, tako da jih dojamejo in prav umestijo v kontekst, v katerem so nastala. Torej cel rod, oziroma zdaj že več rodov strokovnjakov za patrologijo."

Kakšno bogastvo nudijo cerkveni očetje?
Veste, treba je malo kopati, kakor v rudniku, ne gre za neposredno dostopno bogastvo. Lahko bi se spraševali, kakšen smisel ima danes brati avtorje, ki so pisali pred štirinajst, petnajst, šestnajst ali devetnajst stoletji. Resnično sem prepričan, da je v tem veliko bogastvo. Ti avtorji so nekako zbrali pričevanje vere od apostolov in njihovih neposrednih naslednikov in so ga razširili po svetu, ki mu ni bil vedno naklonjen, še več, pogosto celo sovražen, nasproten temu oznanjevanju, a so bili sposobni dialoga, tako da so pobrali, kar je bilo dobrega v tedanji družbi, včasih pa so tudi zdravili, kar je bilo zmotnega in napačnega. Tako so delali in to je tudi za nas odlično sporočilo. Papež Frančišek govori o Cerkvi, ki stopa v svet; dejansko je ta Cerkev že stopila v svet, to je bila Cerkev, ki ni imela struktur, morala pa je nujno stopiti v svet in je bila sposobna to storiti. Verjamem, da se lahko v tem marsičesa naučimo od njih.

Kako naj danes odkrivamo cerkvene očete?
Kako drugače kot tako, da jih beremo in jih študiramo. Kakorkoli že, vendar pa s spoštovanjem, ne le zato, da bi našli lepe stavke ali izreke, ki bi mi služili za moje lastno umovanje. Prav je, da razmišljamo; ko pa beremo očete, se moramo truditi, da vstopimo v njihov svet, da začutimo, kar so oni čutili, da mislimo, kakor so oni mislili. Samo na ta način lahko stopimo v dialog s temi avtorji, ki so tako oddaljeni, in se od njih česa naučimo. Če jih uporabljamo samo za nekakšen rezervoar, iz katerega črpamo lepe stavke ali bleščeče in nenavadne misli, ki morda počehljajo ušesa, to gotovo ni primeren način pristopanja k očetom.

Kako vidite prihodnost Augustinianuma?
Vidim jo v znamenju nadaljevanja. Naj rečem brez lažne skromnosti: Augustinianum je oral ledino in dajal zgled, kako naj deluje univerza danes na inovativen način, namreč z vzpostavljanjem mreže. Augustinianum je že od začetka bil povezan z drugimi papeškimi fakultetami in je imel zelo ploden stik z univerzo La Sapienza, potem pa preko Sapienze tudi z drugimi univerzitetnimi središči v Italiji in tujini. Augustinianum se ukvarja s točno določenim zgodovinskim obdobjem, torej vsi, ki jih zanima to obdobje – naj bodo kristjani ali od drugod, katoličani ali drugih veroizpovedi – najdejo tu možnost, da se srečajo, da študirajo. Na neki način je to šola z ekumenskim poklicem v najširšem pomenu, torej med Cerkvami in zunaj cerkvenih meja. Mislim, da bo to, kar je bila Augustinianumova preteklost, tudi njegova prihodnost: dialog, odprtost in vedno večje razumevanje antičnih krščanskih avtorjev.

Prevod: br. Miran Špelič OFM

15 februar 2019, 10:49