Cerca

Vatican News
Msgr. Alojzij Cvikl je daroval sveto mašo na 23. dnevu posvečenega življenja za mariborsko nadškofijo na Strossmayerjevi. Msgr. Alojzij Cvikl je daroval sveto mašo na 23. dnevu posvečenega življenja za mariborsko nadškofijo na Strossmayerjevi. 

23. dan posvečenega življenja za mariborsko nadškofijo na Strossmayerjevi

»Spoštovane redovnice, dragi redovniki, prisrčen pozdrav vsakemu od vas. Vesel sem, da letošnji dan posvečenega življenja obhajamo tu, pri Šolskih sestrah sv. Frančiška Kristusa Kralja, saj smo v jubilejnem letu, ob 150. obletnici ustanovitve te kongregacije.« S temi besedami je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl pozdravil na začetku homilije med sveto mašo in pojasnil izbiro kraja za praznovanje letošnjega 23. dneva posvečenega življenja na današnji praznik Gospodovega darovanja v templju za mariborsko nadškofijo z geslom: »Ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus«. Pred sveto mašo je bila molitev pred Najsvetejšim.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Homilija msgr. Alojzija Cvikla

Jubilejno leto so Šolske sestre začele 13. septembra 1018 in ga bodo zaključile 13. septembra letos. To je čas milosti in lepa priložnost, da šolske sestre še globlje zaživijo svojo karizmo in se okrepijo v hoji za Kristusom, da mu bodo lahko služile še z večjim veseljem in pripadnostjo. Tako je današnje obhajanje dneva posvečenega življenja tu pri vas drage sestre tudi za vse nas lepa priložnost, da se pridružimo temu vašemu jubilejnemu letu, in prosimo Gospoda, da bi bili deležni sadov tega pomenljivega jubileja.

Praznik Jezusovega darovanja v templju je za dan posvečenega življenja razglasil papež, sv. Janez Pavel II. leta 1997. Vsebina današnjega praznika namreč daje čudovit okvir za dan, ko naj bi se redovnice in redovniki zahvalili za dar poklicanosti in z obnovljeno ljubeznijo obnovili svojo pripravljenost in razpoložljivost za življenjsko darovanje v svetem poklicu. Papež je želel, da bi se vedno spominjali, da smo se s svetimi zaobljubami Bogu darovali z vsem svojim bitjem in s tem na nek način postali Božja last.

Papež Frančišek močno naglaša pomen posvečenega življenja.  Njegove misli o tem lahko najdemo v knjigi »Moč poklicanosti -  Posvečeno življenje danes«. Iz teh papeževih razmišljanj je razvidno, da vsem posvečenim osebam še posebej priporoča, da bi razvijali dar razločevanja, ki nam pomaga, da rastemo in zorimo v svoji podaritvi Bogu. Papež pravi, da je danes temeljnega pomena v posvečenem življenju odraslost. Tu še posebej misli na pokorščino, ki nam pomaga v iskanju potrebnih odločitev skupaj s predstojniki in skupnostjo. Papež pravi, da po poti posvečenega življenja ne moremo hoditi sami, ampak potrebujemo nekoga, ki nas spremlja in podpira. Posvečene osebe, ki živite v skupnosti, imate skupnost, predstojnike, kapitlje, kar vse vas na določen način podpira in pomaga pri hoji po poti poklica v posvečenem življenju. Gre torej za iskanje poti in trdnosti, bolje rečeno odraslosti posvečene osebe. Posvečena oseba ne more biti kot otrok. Biti mora odrasla, pravi papež in pri tem je razločevanje ključ.

Drugi, zelo pomemben vidik v posvečenem življenju, je po besedah papeža Frančiška zavest, da vedno hodimo v navzočnosti, oziroma prisotnosti Boga in, da čutimo, da hodimo tja, kamor nas vodi On, ko se prepuščamo njegovi obljubi. Posvečeno življenje torej pomeni: hoditi z Njim in delati, kar nam On naroča. Potrebno je hoditi, vedno hoditi. Papež pravi, da je to srčika Bogu posvečenega življenja. Če posvečeno življenje ne hodi v Božji navzočnosti, je že izgubilo. Seveda je v tej hoji potrebno iskati popolnost, jezuiti bi temu rekli »magis«. Znotraj te hoje so potrebne prave izbire v luči evangelija in v odprtosti Božjemu Duhu, zato je tako pomembno, da smo ljudje razločevanja.

Današnje praznovanje dneva posvečenega življenja je tako najprej zahvala Bogu za dar posvečenega življenja. Hkrati  je tudi priložnost, da se Cerkev zave bogastva karizem posvečenega življenja in potrebe po molitvi za nove poklice.

Kot pastir naše Mariborske nadškofije se želim  zahvaliti Bogu za dar, ki ga drage sestre in bratje predstavlja vsak izmed vas. Vaše življenje in navzočnost v nadškofiji želi biti in je neprecenljivo pričevanje in ima apostolsko vrednost. Čeprav je vaša služba na prvi pogled včasih neopazna, jo v resnici in prav pozna le Bog, pa naj gre za tiho žrtvovanje v tihoti in molitvi, za delo z mladimi v katehezi, za pomoč bolnim ali za kakršnokoli služenje po naših občestvih.

Geslo letošnjega dneva je: »KER JE TUDE MENE OSVOJIL KRISTUS«. Gre za besede apostola Pavla v pismu Filipljanom, ki izražajo temeljno misel, da je osnova vsakega poklica Kristusova pobuda in mi smo tisti, ki se pustimo osvojiti in odgovoriti na to pobudo. Če želimo oznanjati Kristusa, ga moramo posnemati, moramo pustiti, da nas prevzame, kakor je tudi apostol Pavel dopustil, da ga je Jezus popolnoma prevzel.

Božja beseda današnjega praznika v ospredje postavlja dva stara človeka. Ta sta Simeon in Ana. Ko Marija in Jožef prineseta otroka Jezusa v jeruzalemski tempelj, se približata starček Simeon in prerokinja Ana ter prepoznata v detetu judovskega Mesija in Odrešenika. Sveto pismo ne pove veliko o njima. Le to, da sta kljub visoki starosti vsak dan prihajala v tempelj, se posvečala molitvi, iskala stik z Bogom in našla pomoč in tolažbo. Ko je Simeon po navdihnjenju vzel otroka Jezusa v naročje, je doživel nekaj velikega in lepega.

Ta dogodek darovanja je duhovno zelo globok, kajti razodeva nam, da je vsako življenje Božji dar, da je v začetku Božji klic v življenje. Darovanje v templju razodeva celotno Jezusovo poslanstvo, ki bo eno samo darovanje Očetu in se bo zaključilo s popolno predanostjo Očetu na križu: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!«

Današnji praznik imenujemo tudi svečnica, ko na začetku sv. maše blagoslavljamo sveče, da bi ob tem poglobili vero v Jezusa, ki pravi: »Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi!«

Poklic kristjana in še posebej nas, Bogu posvečenih oseb je v tem, da dan za dnem dopuščamo, da nas Kristus s svojo lučjo osvetli, da lahko potem Njega, ki je luč, prinašamo v svoja okolja, v naše skupnosti in ga izžarevamo v poslanstvu, ki nam je zaupano. Z drugo besedo, da vedno bolj postajamo luč za druge.

Drage redovnice in redovniki, sedaj boste obnovili vašo pripravljenost služiti Bogu z vsem srcem in služiti v skupnosti drug drugemu v ljubezni, kar vas bo naredilo še bolj podobne Njemu, ki vas je poklical, bolj popolne. Pri tem je pomembno, da se ne vdamo skušnjavi, da bi se zanašali na lasno iznajdljivost in svoje moči, ampak naj bi vedno bolj rasli v veri in zaupanju vanj, ki nas je poklical in vsakemu od nas dan za dnem zagotavlja: »Ne boj se, jaz sem s teboj!« Amen.

Photogallery

Utrinki s svete maše
02 februar 2019, 18:27