Cerca

Vatican News
Msgr. Stanislav Zore med pridigo v ljubljanski stolnici. Msgr. Stanislav Zore med pridigo v ljubljanski stolnici. 

Msgr. Stanislav Zore: Tudi na pravnost v tej državi še čakamo

»Spoštovani brata škofa in bratje duhovniki, višji redovni predstojniki in predstojnice. Spoštovani predsednik Državnega sveta gospod Alojz Kovšca, spoštovani predsedniki sodišč in varuhinja človekovih pravic, spoštovani ministri, spoštovani predstavniki političnih strank in družbenega življenja, spoštovani predstavniki vojske in policije, spoštovane ekscelence, spoštovani predstavniki sestrskih Cerkva in drugih verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore v petek, 21. decembra, zvečer pozdravil navzoče pri sveti maši za domovino ob dnevu samostojnosti in enotnosti v ljubljanski stolnici. Pri sveti maši je sodelovala enota za protokol ter kvintet trobil orkestra Slovenske vojske.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Vse vas z veseljem pozdravljam ob praznovanju dneva samostojnosti in enotnosti. Zbrali smo se v stolnici naše nadškofije, da bi se v sveti maši zahvalili Bogu in ljudem za dar naše samostojnosti. Samostojnost naše države nikakor ni samoumevna. V letu, ki je praktično že za nami, smo se spominjali stoletnice konca prve svetovne vojne, ki jo je papež Benedikt XV. imenoval »nepotrebna morija«. Ob koncu te svetovne vojne se je prvič oblikovala slovenska narodna vlada, ki ji je predsedoval Josip Pogačnik. Čeprav je delovala samo nekaj mesecev – ustanovljena je bila 31. oktobra 1918, delovala pa je do konca februarja 1919 – je sprejela nekaj daljnosežnih državotvornih odločitev. Med njimi je bil sklep, da je na področju Slovenije uradni jezik slovenščina. Sprejela je tudi vse potrebno, da se je ta odločitev uveljavila v praksi. V istem času torej, ko je umrl največji mojster slovenske besede, pisatelj Ivan Cankar, je slovenščina postala uradni jezik na področju Slovenije. Slovenska beseda je tedaj dobila domovinsko pravico v hramu izražanja misli. Da to ni bilo samoumevno, dokazuje Cankarjev Kurent, ki pravi: »Bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja« (Ivan Cankar, Kurent).

Cankarjev slavospev slovenski besedi podpira beseda evangelista Janeza. Pravkar smo slišali tako imenovani prolog, uvod v njegov evangelij. »V začetku je bila beseda. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi« (Jn 1,1.3-5).

Presenetilo bi nas, kolikokrat so preroki in drugi Božji poslanci dobili naročilo: »Govori!« Ker je Beseda bila Bog, kot pravi Janez, je Bog skozi vso zgodovino odrešenja govoril ljudem. Ne samo skozi govorico narave, skozi pripoved vsega ustvarjenega. Ne, tudi v človeka je položil besedo in ga s tem naredil za sogovorca samemu sebi in za sogovorca ljudem, vsem njegovim bratom in sestram. »Kliči na vse grlo, ne zadržuj se, povzdiguj svoj glas kakor rog! Oznanjaj mojemu ljudstvu njegove prestopke, hiši Jakobovi njene grehe!« (Iz 58,1).

Zakaj vam pripovedujem vse to? Ko smo se na plebiscitu 23. decembra 1990 – rezultati so bili razglašeni 26. decembra 1990 – odločili, da hočemo živeti v samostojni in neodvisni državi, smo pot razvoja in napredka samostojne in neodvisne Slovenije, kakor tudi temeljne vrednote življenja v naši domovini, opredelili v Ustavi Republike Slovenije. Ta na samem začetku pove, da je Slovenija demokratična, pravna in socialna država. V 39. členu pa pove, da je »zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.«

Ko smo 23. decembra 1990 prihajali na volišča in povedali, da je naša trdna volja svobodna in samostojna Slovenija, se s tem nismo odrekli samo zemljepisnemu okviru bivše države, ampak še bolj njenemu političnemu režimu in omejevanju svoboščin posameznikov in skupin. Odrekli smo se tudi razvpitemu 133. členu tedanjega kazenskega zakonika, ki je kršitve verbalnega delikta kaznoval z zaporom od enega do deset let. To nasilje nad svobodo izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska in drugih oblik obveščanja in izražanja smo z odločitvijo za svobodo in samostojnost zavrgli.

V zadnjih letih se po Sloveniji spet začenja plaziti duh nesvobode, ki hoče izražanju misli, govoru, tisku in še marsičemu nadeti uzde in plašnice, da določenih ideoloških in političnih usmeritev in propagand ne bi vznemirjala razmišljanja in vprašanja drugače mislečih. Svoboda na vseh področjih lahko živi samo v dialogu. Za dialog pa je potrebno imeti dovolj trdne temelje, da te dialog ne ogroža v tvojem načinu razmišljanja, pa tudi dovolj trdne dokaze, da se dialog sploh lahko začne. Če ni ne enega in ne drugega, ne trdnih temeljev in ne logičnega razmišljanja in sklepanja, ki temeljita tudi na »zdravi pameti«, potem je najbolj preprosto dialog utišati, ga onemogočiti. In to se dogaja tako, da se vse, kar bi bilo potrebno preseči z dialogom in utemeljevanjem, z zdravo razpravo, razglasi za »sovražni govor«, potem pa se v proces pritegne še državo in njen pravosodni sistem, da s svojimi inštitucijami zapira usta drugače mislečim.

Tudi na pravnost v naši državi še čakamo. Več kot štiri leta že čakamo, da bo izpolnjena odločba ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol. Tudi tukaj je ustava jasna in enako jasna je odločba ustavnega sodišča. Vedno znova pa doživljamo poskuse določenih političnih smeri, da bi ta odločba ne bila izpolnjena. Eden zadnjih odgovorov na to temo je bil, da še ni na dnevnem redu, ker da se morajo te odločbe izpolnjevati po vrsti, ali pa da gre za politično vprašanje, ki ga bo politika blagovolila rešiti, ko ji bo to po volji in kakor ji bo po volji.

Kot smo slišali, je Pavel v Korintu dobil naročilo: »Ne boj se! Govori in ne molči!« To naročilo moramo slišati tudi vsi, ki doživljamo različne poskuse utišanja. Pavel je bil deležen nasprotovanja in preklinjanja, mi smo deležni obtožbe sovražnega govora, ovadb, grafitov in zasramovanja. Vendar ne smemo biti tiho. Kristjani se ne moremo odpovedati svobodi, za katero nas je osvobodil Kristus. Kristjani ne moremo utihniti, kajti tudi če bi mi utihnili, oznanilo ne bo umolknilo. Farizeji so ob neki priliki spodbujali Jezusa, naj utiša svoje učence. On pa jim je odgovoril: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19,40).

Res pa je, da moramo pri svojem govoru vedno upoštevati nasvet, ki nam ga daje apostol Peter v svojem prvem pismu: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.  Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo« (1 Pt 3,15-16).

Naj se za trenutek vrnem h Kurentu. V slavospevu domovini in slovenskemu jeziku je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje, pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje. Kakor je rekel, tako se je zgodilo.« Dovolite mi, da Cankarjevo misel nekoliko spremenim. Pred osemindvajsetimi leti smo se odločili, da bomo v domovini, ki jo je Bog ustvaril in jo blagoslovil z obema rokama, živeli svobodni ljudje. Svoboda je dobrina, ki si je ne pustimo vzeti. To je vrednota, ki jo moramo živeti, da bodo vsi prebivalci naše domovine lahko svobodni.

Zato: Svobodna in samostojna domovina, pozdravljena iz svobodnega srca in svobodne misli. Gospod Bog, našo domovino si blagoslovil z obema rokama. Ne nehaj jo blagoslavljati, da bo mogla ostajati nebesa pod Triglavom, paradiž veselemu rodu.

Bog, blagoslovi našo Slovenijo!

21 december 2018, 18:39