V Španiji beatifikacija jezuita Tiburcia Arnáiza Muñoza

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Tiburcio se je rodil 11. avgusta 1865 v kraju Valladolid kot drugi otrok. Njegov oče Ezequiel Arnáiz je bil po poklicu tkalec, mama Romualda Muñoz pa je delala kot žimničarka. Njegova družina je bila revna z ekonomskega vidika, vendar pa bogata z vero. Ko je bil Tiburcio star pet let, je umrl njegov oče, zaradi česar je bila družina še v težjem finančnem položaju. Pri trinajstih letih je vstopil v semenišče v Valladolidu. Ker ni imel štipendije, si je študij plačeval tako, da je delal kot strežnik pri rektorju ter zakristan v bližnjem samostanu sester. Na ta način je uspel redno končati štiri leta gimnazije, tri leta študija filozofije in štiri leta teologije. V duhovnika je bil posvečen 20. aprila 1890 in bil najprej tri leta župnik v majhnem kraju, kjer so si župljani zelo nasprotovali ter so bili v nenehnem sporu. Tiburcio si je posebej prizadeval, da bi med njimi ponovno vzpostavil vzdušje miru in soglasja.

Po 12 letih duhovništva vstop k jezuitom

Nadaljnja tri leta je bil župnik ene izmed župnij v škofiji Ávila, nato pa je leta 1896 ponovno začel s študijem teologije. 4. marca 1899 je umrla njegova mama, njegova edina sestra pa je vstopila v dominikanski samostan. Kmalu zatem se je Tiburcij odločil, da bo tudi sam postal redovnik in je bil sprejet v Družbo Jezusovo 30. marca 1902 z geslom »Pohiteti, da ne bi izgubljal časa.« V kartuziji v Granadi je nadaljeval svoj juniorat, poleg študija je bil tudi ljudski misijonar. Ko je končal z redovniško formacijo, je med letoma 1909 in 1911 svoje poslanstvo opravljal v Murcii, kjer se je posebej odlikoval po svoji popolni predanosti Gospodu preko pridiganja, spovedovanja, obiska nedeljskih šol, skrbi za bolne in zapornike ter del dejavne ljubezni.

Božja beseda in duhovne vaje tudi za revne in nepismene

Zatem je bil premeščen v Loyolo, nato pa v Malago. Tam je v najrevnejših predelih periferije, kjer Cerkev ni bila prisotna, začel s t.i. podeželskim veroukom: Božjo besedo in duhovne vaje je predlagal tudi revnim in nepismenim, k sodelovanju pri pastorali pa je povabil tudi skupino laikinj. Šlo je za neke vrste ljudski misijon, ki jim ga je zaupal. Trajal je tri mesece, on sam pa je v tem času vsak dan pridigal. S katehistinjami je ohranjal stik ter jih duhovno spremljal vse do svoje smrti. Danes se imenujejo misijonarke podeželskega verouka in tvorijo eno izmed družb apostolskega delovanja. So laikinje brez zaobljub, ki pa so zelo pozorne na duhovno življenje in apostolat. P. Tiburcio je umrl 18. julija 1926, po tem, ko je pridigal med devetdnevnico Jezusovega Srca in je zbolel za pljučnico.

Kard. Becciu: jasen zgled globoke vere in dejavne ljubezni

Kot je pri današnji homiliji med beatifikacijo poudaril kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je Tiburcievo življenje jasen zgled iskrene in globoke vere, obogatene z zavestjo Božje prisotnosti in s pripravljenostjo, da bi izpolnil Božjo voljo. »Intenzivno in rodovitno apostolsko poslanstvo tega gorečega duhovnika je bilo utemeljeno na veri in dejavni ljubezni. Zaradi njegovega živega in občutnega pridiganja se je veliko ljudi spreobrnilo, posebej v času ljudskih misijonov, med katerimi si je poleg evangelizacije prizadeval tudi za družbeno pospeševanje.«

Neustrašen glasnik med pozabljenimi v najrevnejših četrtih

»Bil je duhovnik po Kristusovem srcu in misijonar vere ter dejavne ljubezni; kot bi danes rekel papež Frančišek, "pastir z vonjem po ovcah". Bil je neustrašen glasnik predvsem med najbolj ponižnimi in pozabljenimi v najrevnejših in tudi sovražnih četrtih Malage. Svoje življenje je daroval za bližnjega, pri čemer ga je vodila ljubezen do Boga. Temeljno vrednost svojega duhovniškega in redovniškega življenja je našel prav v podaritvi samega sebe ter v gorečem poslanstvu oznanjevanja Božje besede.«

Izvir apostolske vneme v intenzivnem duhovnem življenju

Kardinal Becciu je v nadaljevanju homilije poudaril, da je apostolska vnema novega blaženega izhajala iz intenzivnega duhovnega življenja, vrhunec katerega sta bila molitev in evharistija. Ta povezanost z Gospodom je bila razlog njegovega upanja in se je izražala v ljubezni do drugih.

Zgled daritve Bogu z vedno večjo radikalnostjo

Po besedah prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov ima življenje blaženega Tiburcia za današnjo Cerkev in družbo, predvsem za duhovnike in posvečene osebe, pomembno sporočilo. Je zgled človeka, ki se ne zadovolji s tem, kar je že osvojil, ampak se, poslušen zahtevam duha, namerava darovati Bogu z večjo radikalnostjo. Od tukaj izhaja njegova odločitev, da vstopi v Družbo Jezusovo po dvanajstih letih poslanstva škofijskega duhovnika. Na Božjo ljubezen je odgovoril z vedno večjo podaritvijo samega sebe v svojem poslanstvu ter v ljubezni do zadnjih, do škartiranih.

»Bakla, ki more razsvetliti zgodovino našega časa«

»Čutil se je soodgovornega za duhovno in moralno zlo ter družbene rane tistega časa in je vedel, da ne bo mogel rešiti samega sebe brez da bi rešil druge. Ta prevzem odgovornosti, ta zrelost vere ter duhovniška in krščanska prisotnost v svetu so potrebni tudi v današnjem cerkvenem in družbenem kontekstu,« je poudaril kardinal Becciu. Novi blaženi je po njegovih besedah za vso družbo »bakla, ki more razsvetliti zgodovino našega časa.«