Beta različica

Cerca

Vatican News
Zaključna slovesnost V. ameriškega misijonskega kongresa. Zaključna slovesnost V. ameriškega misijonskega kongresa. 

Poslanica papeža Frančiška za svetovni dan misijonov 2018

Naslov poslanice: Skupaj z mladimi ponesimo evangelij vsem.

Dragi mladi, skupaj z vami želim razmišljati o poslanstvu, ki nam ga je Jezus zaupal. Ko se obračam na vas, želim hkrati nagovoriti vse kristjane, ki v Cerkvi živijo pustolovščino svojega bivanja kot Božji otroci. Kar me nagiba, da se preko vas obračam na vse, je gotovost, da krščanska vera ostaja vedno mlada, ko se odpira poslanstvu, ki nam ga daje Kristus. Sveti Janez Pavel II., papež, ki je imel zelo rad mlade in se jim je veliko posvečal, je zapisal, da »misijonstvo krepi vero« (Odrešenikovo poslanstvo, 2).

Ob škofovski sinodi, ki je v Rimu oktobra, v mesecu, posvečenem misijonom, se nam ponuja priložnost, da bi v luči vere bolje razumeli, kaj želi Gospod Jezus povedati vam mladim in preko vas krščanskim skupnostim.

Življenje je poslanstvo
Vsak moški in vsaka ženska je poslanstvo, in to je razlog, zakaj živi na tem svetu. Biti pritegnjeni in biti poslani sta dva vzgiba, ki ju naše srce, še posebej ko je mlado, čuti kot notranji sili ljubezni, ki obljubljata prihodnost in ženeta naprej naše bivanje. Nihče ne čuti tako močno kakor mladi, kako življenje kliče in priteguje. Živeti z veseljem svojo odgovornost za svet je velik izziv. Dobro poznam luči in sence biti mlad in če pomislim na svojo mladost in na svojo družino, se spominjam moči upanja na boljšo prihodnost. Dejstvo, da nismo na tem svetu po lastni odločitvi, nam pomaga slutiti, da je pobuda, ki nas prehiteva in ki nam daje bivanje. Vsak izmed nas je poklican, da premišljuje o tej resničnosti: »Jaz sem poslanstvo na tej zemlji, in zaradi njega sem prišel na ta svet« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 273).

Oznanjamo vam Jezusa Kristusa
Ko Cerkev oznanja to, kar je zastonj prejela (prim. Mt 10,8; Apd 3,6), lahko deli z vami mladimi pot in resnico, ki vodita do smisla bivanja na tej zemlji. Jezus Kristus, ki je za nas umrl in vstal, se daruje za našo svobodo in nas vabi, da iščemo, odkrivamo in oznanjamo ta pravi in polni smisel. Dragi mladi, ne bojte se Kristusa in njegove Cerkve! V njiju se skriva zaklad, ki napolnjuje življenje z veseljem. To vam govorim iz izkušnje: po zaslugi vere sem našel odgovor na svoje sanje in moč, da sem jih uresničil. Videl sem veliko bolečine in veliko revščine, ki je izmaličila obraze številnih bratov in sester. Toda za tiste, ki so z Jezusom, je vse zlo le izziv k večji ljubezni. Številni možje in žene, mnogi mladi so se iz ljubezni do evangelija velikodušno žrtvovali za svoje brate in sestre, včasih celo do mučeništva. Iz Jezusovega križa se učimo logike Božjega darovanja samih sebe (prim. 1 Kor 1,17-25) kot oblike oznanjevanja evangelija za življenje sveta (prim. Jn 3,16). Ko vnema Kristusova ljubezen, použiva tistega, ki gorí, ter krepi tistega, ki ga ljubi; ga razsvetljuje in greje (prim. 2 Kor 5,14). V šoli svetnikov, ki nam odpirajo obsežna Božja obzorja, vas vabim, da se v vsaki okoliščini vprašate: »Kaj bi storil Kristus na mojem mestu?«

Posredovati vero do skrajnih mej sveta
Tudi vi mladi ste po krstu živi udje Cerkve, in skupaj smo poslani, da ponesemo evangelij vsem. Vi se odpirate življenju. Rast v milosti vere, ki nam je bila posredovana po zakramentih Cerkve, nas prevzema v tok mnogih generacij pričevalcev, v katerem modrost tistih, ki imajo izkušnje, postane pričevanje in spodbuda za tiste, ki se odpirajo prihodnosti. In novost mladih postane obenem opora in upanje za tiste, ki so blizu cilja svoje poti. Cerkev gradi medgeneracijske mostove v sobivanju različnih življenjskih obdobij, v katerih vera v Boga in ljubezen do bližnjega predstavljata dejavnika globoke povezanosti.

Ta prenos vere, ki je srce poslanstva Cerkve, se torej dogaja po »okužbi« ljubezni, ko veselje in navdušenje izražata na novo odkrit smisel in polnost življenja. Privlačno širjenje vere torej terja odprta srca, ki jih razširja ljubezen. Ljubezni ne moremo postavljati meja: močna kakor smrt je ljubezen (prim. Vp 8,6). To vodi v srečevanje, pričevanje, oznanjevanje; ustvarja občestvo ljubezni do vseh, ki so daleč od vere, do nje brezbrižni, včasih celo nasprotni ali sovražni. Človeška, kulturna in verska okolja, ki so še vedno oddaljena od Jezusovega evangelija in zakramentalne navzočnosti Cerkve, predstavljajo skrajne bivanjske periferije, »skrajne meje sveta«, h katerim so poslani Jezusovi učenci od njegove velike noči in z gotovostjo, da je Gospod vedno z njimi (prim. Mt 28,20; Apd 1,8). V tem je bistvo tistega, kar imenujemo missio ad gentes. Najbolj brezupna periferija človeštva, ki potrebuje Kristusa, je ravnodušnost do vere ali celo sovraštvo proti Božji polnosti življenja. Vsaka duhovna ali gmotna revščina, vsaka diskriminacija bratov in sester je vedno posledica zavračanja Boga in njegove ljubezni.

Skrajne meje sveta, dragi mladi, so za vas danes zelo relativne in jih vedno z lahkoto »prebrodite«. Digitalni svet in družabna omrežja, ki nas preplavljajo in prežemajo vse, brišejo meje, obrobja in razdalje ter zmanjšujejo razlike. Zdi se, da je vse na dosegu roke, vse tako blizu in takojšnje. Četudi bi imeli brez vsestranske zavzetosti našega življenja nešteto stikov, vendar ne bomo nikoli potopljeni v pravo občestvo življenja. Misijon do skrajnih mej sveta terja, da darujemo sami sebe v poklicanosti, ki nam jo On podarja in nas je postavil na ta svet (prim. Lk 9,23-25). Drznil bi si trditi, da je za mladega, ki želi hoditi za Kristusom, bistvenega pomena, da išče svojo poklicanost in jo sprejme.

Pričevati ljubezen
Zahvaljujem se vsem cerkvenim okoljem, ki vam omogočajo, da se osebno srečate z živim Kristusom v njegovi Cerkvi: župnije, združenja, gibanja, redovne skupnosti in številne pobude misijonarskega služenja. Veliko mladih najde v misijonarskem prostovoljstvu obliko služenja »najmanjšim« (prim. Mt 25,40), spodbujajo človekovo dostojanstvo in pričujejo za veselje ljubezni in za biti kristjani. Tovrstne cerkvene izkušnje pripomorejo, da formacija vsakogar ni samo priprava na lastno poklicno kariero, ampak da razvije in neguje Gospodov dar, da lahko bolje služi drugim. Te hvalevredne oblike začasnega misijonarskega služenja so uspešen začetek in vam lahko v smislu razločevanja poklicanosti pomagajo pri odločitvi za popolno podaritev vas samih kot misijonarjev.

Iz mladih src so se rodile Papeške misijonske družbe (PMD), da bi podpirale oznanjevanje evangelija vsem ljudem ter prispevala k človeški in kulturni rasti številnih ljudstev, ki so žejni Resnice. Molitve in razne oblike gmotne pomoči, ki jih PMD radodarno podarja in razdeljuje, pomagajo Svetemu sedežu, da more tisti, ki jih prejme za svoje potrebe, z njimi pričevati v svojem okolju. Nihče ni tako ubog, da ne bi mogel dati nekaj od tega, kar ima, še prej pa to, kar je. Rad ponavljam spodbudo, ki sem jo dal mladim Čilencem: »Nikoli ne misli, da nimaš ničesar dati ali da nikogar ne potrebuješ. Pomisli, da te mnogi ljudje potrebujejo. Vsak izmed vas naj premisli v svojem srcu: mnogi ljudje me potrebujejo« (Srečanje z mladimi, svetišče Maipu, 17. januarja 2018).

Dragi mladi, prihodnjega oktobra, ko bo vam posvečena sinoda, bo dodatna priložnost, da postanemo misijonarski apostoli, ki so vedno bolj navdušeni za Jezusa in njegovo poslanstvo do skrajnih mej sveta. Prosim Marijo, Kraljico apostolov, svetega Frančiška Ksaverija in sveto Terezijo Deteta Jezusa ter blaženega Pavla Manno, da za vse nas posredujejo in nas vedno spremljajo.

Iz Vatikana, 20. maja 2018, na binkoštni praznik.
Frančišek

15 oktober 2018, 16:12