Beta različica

Cerca

Vatican News
Kardinal Juan José Omella Kardinal Juan José Omella 

Madagaskar med nepravičnostjo in upanjem. Reven, a prelep

»Madagaskar med nepravičnostjo in upanjem. Reven, a prelep« je naslov članka, ki ga je za vatikanski časnik L'Osservatore Romano napisal kardinal Juan José Omella, nadškof v Barceloni.

Andreja Červek – Vatikan

Kardinal Omella je bil na Madagaskar povabljen, da vodi duhovne vaje za duhovnike škofije Ambanja. Dom duhovnih vaj se je nahajal v 230 kilometrov oddaljenem kraju, za kar so rabili sedem ur vožnje z avtom. A dolga pot po luknjasti cesti je bila priložnost videti majhne vasi in zaselke ter se predvsem približati tamkajšnjim ljudem.

Madagaskar, čeprav je bogat z rudninami in ostalimi naravnimi viri, je ena od najrevnejših držav na svetu. A kljub tej nepravičnosti, je prekrasna dežela. Kdor jo je videl, je dobil občutek, da je v raju, kajti vode je v izobilju, vegetacija je bogata, veliko je krajev čiste tišine. »Mislil sem si, da je ta, tako lep delček zemlje kakor košček nebes,« prizna Omella. Ravno to lahko preseneti nekoga, ki pride iz Evrope, kjer naglica, stres, hrup avtomobilov, osamljenost ljudi ovijajo naše vsakodnevno življenje in nas izčrpavajo. »Kot med nobenim mojim prejšnjim potovanjem v Afriko, me je ganil človeški sprejem, prisrčen, brez interesa. Zaznal sem, da sprejemajo osebe iz preprostega razloga, kar je drugi človeško bitje in si zasluži, da se z njim tako tudi ravna.«

Drugi vtis, o katerem govori Omella, je vera ljudi. »Poleg sprejetosti me je zelo ganil tudi način, s katerim osebe izražajo in živijo svojo vero. Kako veliko spoštovanje do svetega! Kako preprosta pobožnost, ko molijo ali se udeležujejo maše! Dotaknilo se me je, kako so poskušali biti zvesti veri v okolju, ki je večinsko muslimansko ali animistično. Med obiskovanjem šol, sirotišnic, zdravstvenih domov, centrov za obolele z gobavostjo in tuberkulozo, samostanov s klavzuro, ki jih je vedno več, živih župnij in tudi skupnosti, ki so na začetku svoje poti, se človek zave ogromnega dela, ki so ga opravili naši misijonarji in misijonarke. To so kovači upanja na območjih sveta, kjer se zdi, da je sprememba nemogoča zaradi negotovosti, korupcij, nasilja. Združeni z Jezusom Kristusom in njegovim življenjem ohranjajo živo upanje skupnosti ter počasi vračajo izgubljeno dostojanstvo.«

Kako lepo delo uresničujejo misijonarji in sami kristjani te države! Čutijo se poslani oznanjat čudovita Božja dela, brez kompleksov in z veseljem. »Ne smemo jih pustiti samih. Potrebujejo naše sodelovanje,« nadaljuje kardinal in spregovori o sodelovanju, ki ga lahko povzamemo na treh ravneh: duhovnem, osebnem in materialnem. »Molitev je dar in moč, ki ju Cerkev potrebuje, da bi lahko vsak dan opravljala svojo misijonarsko nalogo. Z molitvijo podpiramo ogromno evangelizacijsko delo in razvoj, ki se izvajata v misijonskih deželah. Morda bodo nekatere osebe prejele Gospodov klic, naj so misijonarji za oznanjevanje evangelija v kakšnem delu sveta. Naj so velikodušne in naj se ne pogajajo pred Gospodom, ki kliče na delo v svoj vinograd. Naj ne pozabijo, da je več veselja v dajanju, kot prejemanju. Naj se zavedajo, da bodo prejele veliko, veliko človeškosti, v stiku s temi našimi brati in sestrami, ki živijo veliko materialno revščino, a so bogati s človeškimi vrednotami.« Imamo tudi ekonomsko sodelovanje tistih, ki z drugimi podelijo to, kar imajo svojega. Kljub skrajni in vsesplošni revščini v državah v razvoju, je prav spomniti, kaj je govorila sv. Terezija iz Kalkute: »Ljubi, dokler ti ne škoduje.« Naši prispevki omogočajo funkcioniranje in razvijanje misijonskih območij, kjer se izvajajo socialni projekti in evangelizacija.

Cerkev obstaja, da evangelizira, a tudi da obsodi nepravičnost, v kateri živijo mnogi naši bratje zaradi splošne korupcije domačih vlad in tudi zaradi izkoriščanja številnih zahodnih in vzhodnih podjetij. Potrebno je koordinirano delovanje mednarodnih organov in podjetij, da bi se v teh državah zagotovila ekonomska rast, ne pa plenjenje, ki se dogaja sedaj. Potrebne so dejanske ekonomske investicije in ne še ena špekulacija. Sprememba poti je mogoča, a treba je začeti. Treba je pomagati ustvarjati ustrezne pogoje, da bodo najrevnejše države na svetu lahko začele biti protagonistke svojega lastnega razvoja, njihovim prebivalcem pa se ne bo treba izseljevati zaradi suše in skrajne revščine. To je način, s katerim se lahko reši problem ilegalne imigracije. Žal pa ima egoistična in ambiciozna manjšina raje politično in družbeno nestabilnost, na kateri lahko služi. »Naj nas Bog razsvetli in nam podeli moč, da bomo začeli procese, usmerjene v spreminjanje te krivične in pokvarjene situacije,« sklene kardinal Omella.

Audio
20 oktober 2018, 12:26