Frančišek Spinelli, ustanovitelj Inštituta sester častilk Najsvetejšega Zakramenta
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Rodil se je 14. aprila 1853 v Milanu. Kljub slabotnemu zdravju je gimnazijo končal z odličnimi rezultati in leta 1871 začel s študijem teologije v Bergamu. V času študija je stanoval pri svojem stricu, duhovniku Pietru Cagliaroliju, ki je bil župnik v bergamskem predmestju. V duhovnika je bil posvečen 17. oktobra 1875. Istega leta je poromal v Rim ob jubilejnem letu ter v baziliki sv. Marije Velike doživel močno mistično izkušnjo: »videl« je veliko število devic, ki so bile v adoraciji pred Najsvetejšim. Ob povratku v Bergamo se je velikodušno posvečal svojemu apostolatu: vodil je večerno šolo, daroval se je za revne, učil verouk študente ter bil duhovni vodja nekaterih ženskih redovnih skupnosti.
Začetek nove skupnosti
Leta 1882 je spoznal Caterino Comensoli, ki je želela postati redovnica. Skupaj sta zasnovala novo kongregacijo z imenom Inštitut sester častilk, ki je začela delovati 15. decembra 1882. Navdih zanjo sta dobila pri različnih izkušnjah drugih skupnosti. To so: Mala hiša Božje previdnosti, s katero je v Torinu začel Jožef Cottolengo; ljubezen do Jezusa, prisotnega v Najsvetejšem zakramentu, ki ga častijo v vsaki hiši Inštituta; Frančišek Spinelli je imel dar razločevanja, znal je brati znamenja časov ter uvedel nekatere novosti. Ustanovljene strukture niso zgolj skrbele za svoje varovance, ampak so v njih razvili tudi proizvodnjo tekstila. Le-ta je zagotovila delo in pomagala pri ohranjanju dostojanstva oseb, ki bi bile sicer prepuščene same sebi.
V adoraciji zajemati gorečo dejavno ljubezen
Poleg konstitucij so za poznavanje duhovnosti don Spinellija pomembna tudi osebna pisma sestram ter okrožnice, ki jim jih je pošiljal od leta 1884 do nekaj mesecev pred smrtjo. Zelo zanimivi so tudi evharistični pogovori (1886), približno trideset meditacij v mističnem tonu, ki so nastale med adoracijo pred tabernakljem. Sestre je vabil, da bi tam zajemale gorečo dejavno ljubezen, na katero spominja tudi rdeča barva škapulirja, ki si ga nadenejo med adoracijo v spomin na kri, ki je pritekla iz Jezusovega srca.
Ljubezen do Boga in bližnjega, molitev
Nova skupnost se je hitro širila, v redovnih hišah so sprejemali revne, osebe s fizičnimi in psihičnimi posebnimi potrebami. Duhovnost, ki jo je predlagal don Spinelli, je bila osredotočena na ljubezen do Boga in do bližnjega, ki jo je potrebno gojiti z nenehno molitvijo. Sestre je vabil, naj živijo tako, da bodo drugi v njih našli tolažbo; da nihče o njih ne bo mogel slabo govoriti, »ampak bodo vsi primorani blagoslavljati žrtev sestre, ki ne dela razlik med bogatimi in revnimi, med starimi in mladimi; ki odpušča žalitve in nehvaležnosti, nanje odgovarja z velikodušnimi dejanji; ki postane oko slepemu, noga šepavemu, mati siroti in zapuščenemu; tolaži trpljenja z nasmehom čistih in nesmrtnih nebeških upanj. Ona je vsa za vse, posebej za nesrečnike; vidi z očesom vere ter z utripi dejavne ljubezni namen svoje najčistejše ljubezni; vidi, ljubi Jezusa«. (Okrožnica, marec 1908).
Zgled duhovnikom
Eden izmed njegovih prijateljev duhovnikov ga je opisal kot »svetega duhovnika, ki je svoje življenje posvečal Božji slavi in zveličanju duš. Dovolj je bilo, da si se z njim zaustavil nekaj trenutkov, da si začutil njegove duhovniške kreposti. Njegov angelski pogled, živ odsev njegove duše, prijaznost do bogatih in revnih, duhovnikov in laikov, dejavna ljubezen, ki je odsevala iz njegovih besed in bila potrjena z dejanji, so bili za nas velika šola, ki nas je spodbujala k svetosti duhovniškega življenja.«
Frančišek Spinelli je umrl 6. februarja 1913 v sluhu svetosti. Za blaženega ga je razglasil Janez Pavel II. 21. junija 1992.
