Cerca

Vatican News
primi piani Pio XII primi piani Pio XII  

60 let od smrti papeža Pija XII.: Med modernostjo in tradicijo

9. oktobra 1958 je v Castel Gandolfu umrl papež Pij XII. Ob 60. obletnici njegove smrti predstavljamo lik tega Petrovega naslednika, ki je Cerkev vodil skoraj dvajset let.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Rodil se je 2. marca 1876 v Rimu kot Eugenio Pacelli, natanko 63 let zatem pa je bil izvoljen za papeža. Že takrat je zelo dobro poznal mednarodno situacijo z njenimi problemi in težavami, možnimi krizami in rešitvami. Zanimalo ga je vse, kar je bilo povezano z narodi, s prihodnostjo človeštva, z zemeljskimi vprašanji, ki pa so zelo povezana z duhovnimi.

Cerkev vodil skoraj sam

Ob vedno nujnejših spremembah na mednarodnem prizorišču je bilo za njegov pontifikat značilno, da je Cerkev vodil skoraj sam. Po smrti državnega tajnika, kardinala Luigija Magliona, leta 1944, ni imenoval njegovega naslednika, temveč je naprej sam neposredno vodil upravljanje javnih vprašanj Cerkve s pomočjo dveh ožjih sodelavcev: to sta bila msgr. Domenico Tardini, ki je bil zadolžen za izredne zadeve, ter namestnik za splošne zadeve državnega tajništva, Giovanni Battista Montini, ki je kasneje postal papež Pavel VI.

Mož molitve, asketski, zahteven do sebe in drugih

Tardini je po smrti papeža Pija XII. povedal, da le-ta ni želel sodelavcev, ampak izvrševalce. Pacelli je bil mož molitve in zelo asketski, zelo zahteven do sebe in do drugih. Veliko let je osebno imenoval škofe ter najobčutljivejša vprašanja soočal s pomočjo majhne skupine oseb, ki jim je najbolj zaupal. Vanjo je spadalo tudi pet nemških jezuitov, med njimi Auguštin Bea, njegov spovednik, ki je kasneje postal tudi kardinal.   

Različne tematike v nauku, težnja k novosti

Papež Pij XII. je obenem ob svoji samoti pred svetom zelo razvil nauk glede različnih tematik. Pri tem je šlo za nenehno soočanje med modernostjo in prizadevanjem, ki bi ga lahko označili za preroškega, da bi sprejel in ponovno predlagal številne spodbude. Medtem ko sta pri njegovem vodenju prevladovali preudarnost in kontinuiteta s tradicijo, je njegov nauk težil k novosti. Na ta način se je razvil pontifikat, ki je bil manj linearen in enoten ter iz katerega je bila izključena kakršna koli možnost za dialog ali kompromis s komunističnimi režimi – kar pa se je zgodilo v času pontifikata njegovega naslednika.

Prisluhni prispevku
08 oktober 2018, 15:46