Msgr. Alojzij Cvikl daroval mašo ob 19. obletnici razglasitve Slomška za blaženega

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Obhajamo 19. obletnico beatifikacije blaženega škofa A.M. Slomška, obletnico velikega dogodka, ki ni le vsakoletni spomin na pomemben trenutek za naše mesto, našo škofijo in metropolijo, in za vso našo domovino. Ampak je doživljanje, kako Slomšek tudi danes in tukaj živi in deluje sredi med nami.

V vsaki naši življenjski situaciji lahko najdemo zglede iz njegovega življenja, ki jih lahko posnemamo. Čas v katerem je Slomšek živel je bil vse prej, kot  lahek, tako v verskem, vzgojnem, kulturnem, kot tudi političnem. Iz njegove strani je bila potrebna odločnost, da je kot duhovnik in potem škof vodil zaupane mu vernike in spodbujal Slovence, naj ohranjajo svoj jezik, svojo nacionalno identiteto v obdobju, ko Slovenija še ni bila neodvisna.

Učinkovitost njegovega pastoralnega dela ni bila samo sad njegove genialnosti,ampak je temeljila na njegovo svetosti,to je njegovi veri, upanju in ljubezni do Boga. Sv. Pavel nam danes v berilu pove, da brez ljubezni do Boga, je vse prazno brnenje in nikomur ne koristi. Po ljubezni smo povezani z Bogom. Ta povezanost na zemlji je še nepopolna, kajti smo grešni in krhki. Prišel pa bo čas,ko bomo gledali Boga iz oči v oči. Takrat bo naša ljubezen zasijala v vsej svoji polnosti.

Iz Slomškovega življenja vidimo, kako je rastel v ljubezni do Gospoda in drugih. To se kaže v tem, kako je Slomšek vedno manj živel zase in vedno bolj za druge. Ta ogenj božje ljubezni se je vedno bolj vnemal v njegovem srcu in postajal luč za druge. Biti ljudje za druge, to je pot, ki nam jo kaže naš prvi blaži Slovenec A.M. Slomšek, to je pot ljubezni in zaupanja v Boga in ne v naše človeške zmožnosti.

Evangelij nam danes kaže dve vrsti otrok, a ne eni ne drugi niso otroci. So odrasli, a so otročji, kajti ne jemljejo resno ne Janeza Krstnika, ki je živel spokorno, ne Jezusa, ki živi zmerno. Janeza imajo za obsedenca, Jezusa za požrešneža. Oba sta, vsa na svoj način, kazala pot k Bogu. Te poti niso sprejeli, ker so imeli sebe za preveč modre, da bi se dali komu podučiti.

Ali nismo tudi mi večkrat podobni tem otrokom, ki niso nikoli zadovoljni. Pripravljeni smo narediti spisek stvari, ki niso dobre in kako bi Bog moral voditi ta svet in tudi naše življenje. Če je naše življenje polno uspehov, potem je Bog dober. Če pa na poti srečamo ovire, trpljenje in preizkušnje, potem kričimo, da je Bog na nas pozabil, ali pa, da ga sploh ni. Vse to je znamenje naše nezrelosti v veri. Otroškost drugih je prav nasprotna: vedo, da je njihova modrost nepopolna, zato se dajo poučiti božji modrosti.

Slomšek je vedel, kako potrebna je človeku vzgoja, da bi lahko ljudje postali zreli, tisti, ki so se sposobni odločati za prave vrednote. Pot do osebne zrelosti nas  pelje preko molitve. Molitev je izvir vseh darov in korenina dobrih del. Je naša »lestev« k Bogu«, je protistrup vsem nevarnostim, ki nam pretijo, je kompas, ki nam pomaga najti pravo smer sredi različnih mnenj in pogledov.

Smo v času devetdnevnice k bl. A.M. Slomšku, da bi v njej začutili,kako naš prvi slovenski blaženi vedno bolj živi med nami, kako mu lahko izročamo naše prošnje, želje in zahvale. Povabim vas, da se nam pridružite v molitvi po naših župnijah, redovnih skupnostih in naših družinah, tako nas bo Slomšek povezal in utrjeval v naši veri.

Zato nocoj prisluhnimo besedam sv. papeža Janeza Pavla II., ki jih je izrekel ob razglasitvi Slomška za blaženega:« Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno. Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci, kakor on, tudi vi brez oklevanja posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom. Vam duhovniki, naj bo zgled goreče delavnosti in požrtvovalnosti. Vam, prizadevni verniki, posebno tistim, ki delate v javnih ustanovah, naj bo vzor poštenosti, nepristranskega služenja, pogumnega iskanja pravičnosti in skupne blaginje«.

Naj bl. A. Martin Slomšek vsakemu od nas pomaga, da najdemo pot k živi veri, tisti zreli in osebni, ki postane luč na naši poti, da bomo, kakor on, tudi mi znali gledati na človeka v danih okoliščinah in videti njegove težave, kakor tudi njegovo veselje in najplemenitejša stremljenja. Amen.