Kateheza med splošno avdienco: sv. Danijel Comboni, misijonar afriške celine

Andreja Červek – Vatikan

Danijel Comboni, ki se je rodil leta 1831 na severu Italije, je bil misijonar v Afriki, kamor se je prvič podal leta 1857. Ustanovil je misijonarje kombonijance Srca Jezusovega, pozneje pa še žensko vejo sester misijonark. Leta 1872 je Pij IX. kombonijancem zaupal misijon v Srednji Afriki, leta 1877 pa je Danijel Comboni bil imenoval za škofa in postal apostolski vikar za Srednjo Afriko. Umrl je leta 1881 v Kartumu, prestolnici današnjega Sudana. Znan je po stavku »rešiti Afriko z Afriko«, ki ga je papež Frančišek izpostavil med katehezo. Kot je dejal, je ta njegova slutnja prispevala k prenovi misijonarske zavzetosti. Sveti Danijel je želel, da bi vsi kristjani postali protagonisti evangelizacijskega delovanja.

Svetopisemski odlomek: 1 Tes 2, 4.7b-8

»Bratje, tako oznanjamo, kakor nas je imel Bog za vredne, da nam zaupa evangelij: pri tem pa ne skušamo ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preizkuša naša srca. (...) smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili.«

Kateheza: sveti Danijel Comboni, apostol za Afriko in prerok misijona

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na poti katehez o evangelizacijski gorečnosti se bomo danes ustavili pri pričevanju svetega Danijela Combonija. Bil je apostol, poln gorečnosti za Afriko. O teh ljudstvih je zapisal: »zavzeli so moje srce, ki živi samo zanje« (Spisi, 941), »umrl bom z Afriko na ustnicah« (Spisi, 1441). In nanje se je obrnil takole: »Najsrečnejši med mojimi dnevi bo, ko bom lahko dal svoje življenje za vas« (Spisi, 3159). To je izraz osebe, zaljubljene v Boga ter brate in sestre, ki jim je služil v misijonu in katerih se ni nikoli naveličal opominjati, da je »Jezus Kristus trpel in umrl tudi zanje« (Spisi, 2499; 4801).

To je izrekel v kontekstu, ki ga je zaznamovala groza suženjstva, ki mu je bil sam priča. Suženjstvo »popredmeti » človeka, katerega vrednost je zmanjšana na to, da je koristen za nekoga ali nekaj. Toda Jezus, Bog, ki je postal človek, je povzdignil dostojanstvo vsakega človeka in razkril lažnost vsakega suženjstva. Comboni se je v Kristusovi luči zavedal zla suženjstva; razumel je tudi, da je družbeno suženjstvo zakoreninjeno v globljem suženjstvu, v suženjstvu srca, v suženjstvu greha, iz katerega nas osvobaja Gospod. Zato smo kot kristjani poklicani, da se borimo proti vsem oblikam suženjstva. Žal suženjstvo, tako kot kolonializem, ni stvar preteklosti. V Afriki, ki jo je Comboni imel zelo rad in jo danes mučijo številni konflikti, »se je po političnem kolonializmu sprožil še “ekonomski kolonializem“, prav tako zasužnjujoč. To je drama, pred katero si gospodarsko razvitejši svet pogosto zatiska oči, ušesa in usta«. Zato ponovno pozivam: »Prenehajte dušiti Afriko: ni rudnik za izkoriščanje ali dežela, ki jo je treba izropati« (Kinšasa, 31. januar 2023, srečanje z oblastmi).

Vrnimo se k svetemu Danijelu. Po začetnem obdobju v Afriki je moral iz zdravstvenih razlogov zapustiti misijon. Preveč misijonarjev je zaradi nepoznavanja lokalne stvarnosti umrlo zaradi bolezni. A če so drugi zapuščali Afriko, pa je Comboni ni. Po času razločevanja je začutil, da ga Gospod navdihuje z novo potjo evangelizacije, ki jo je povzel s temi besedami: »Rešiti Afriko z Afriko« (Spisi, 2741). To je bila močna intuicija – nič kolonializma –, ki je pomagala prenoviti misijonarsko zavzetost: evangelizirani ljudje niso bili le »objekti«, ampak »subjekti« misijona. Sveti Danijel je želel, da bi vsi kristjani postali protagonisti evangelizacijskega delovanja. V tem duhu je razmišljal in deloval celostno, vključeval lokalni kler in spodbujal laično službo katehistov. Katehisti so zaklad Cerkve: katehisti so tisti, ki evangelizirajo. Tako je razumel tudi človeški razvoj: skrbel je za umetnost in poklice ter spodbujal vlogo družine in žensk pri preoblikovanju kulture in družbe. Kako pomembno je tudi danes spodbujati vero in človeški razvoj znotraj misijonskih kontekstov, namesto da se vnaša zunanje modele ali se omejuje na sterilno dobrotništvo! Ne zunanji modeli in ne dobrotništvo, ampak iz same kulture ljudstev vzeti pot za evangelizacijo. Evangelizirati kulturo in inkulturirati evangelij – to dvoje gre skupaj.

Pa vendar Combonijeva velika misijonarska gorečnost ni bila v prvi vrsti rezultat človeških prizadevanj: ni ga gnal pogum in niso ga spodbujale le pomembne vrednote, kot so svoboda, pravičnost in mir; njegova gorečnost se je rodila iz veselja evangelija, črpal je iz Kristusove ljubezni in prinašal Kristusovo ljubezen! Sveti Danijel je zapisal: »Tako naporno in težavno poslanstvo, kot je naše, ne more živeti od patine, od subjektov s krivim vratom, polnih sebičnosti in samih sebe, ki ne skrbijo, kot bi morali, za zdravje in spreobrnjenje duš.« To je drama klerikalizma, ki vse kristjane, tudi laike, vodi v klerikalizacijo in jih spreminja v subjekte s krivim vratom, polne sebičnosti. To je kuga klerikalizma. Dodal je: »Treba jih je razvneti z ljubeznijo, ki ima svoj vir v Bogu in v Kristusovi ljubezni; in če človek resnično ljubi Kristusa, potem so prikrajšanja, trpljenje in mučeništvo res sladkost« (Spisi, 6656). Njegova želja je bila videti goreče, vesele in predane misijonarje: »svete in sposobne misijonarje. Najprej: svete, to pomeni brez greha in ponižne. Vendar to ni dovolj: potrebna je dejavna ljubezen, ki jih naredi sposobne« (Spisi, 6655). Vir misijonarske sposobnosti je torej za Combonija dejavna ljubezen, zlasti gorečnost, da bi trpljenje drugih postalo njegovo lastno.

Njegova evangelizacijska gorečnost ga ni nikoli vodila k solističnemu delovanju, temveč vedno v občestvu, v Cerkvi. »Drugega nimam kot življenje, da ga posvetim za zdravje teh duš – je zapisal – in želel bi imeti tisoč življenj, da bi jih posvetil v ta namen« (Spisi, 2271).

Bratje in sestre, sveti Danijel pričuje o ljubezni Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljene in dà svoje življenje za čredo. Njegova gorečnost je bila energična in preroška, ko je nasprotoval ravnodušnosti in izključevanju. V svojih pismih se je iskreno spominjal svoje ljubljene Cerkve, ki je predolgo pozabila na Afriko. Combonijeve sanje so Cerkev, ki se povezuje s križanimi v zgodovini, da bi skupaj z njimi doživela vstajenje. Nekaj bi vam predlagal: pomislite na križane v današnjem času – moške, ženske, otroke, ostarele, vse, ki so križani z nepravičnostjo in oblastnostjo. Pomislimo nanje in molimo. Zdi se, da njegovo pričevanje ponavlja vsem nam, moškim in ženskam Cerkve: »Ne pozabite ubogih, ljubite jih, ker je v njih križani Jezus, ki čaka, da vstane.« Ne pozabite revnih: preden sem prišel sem, sem imel srečanje z brazilskimi zakonodajalci, ki si prizadevajo za revne, ki poskušajo vlagati v revne s pomočjo in socialno pravičnostjo. In ne pozabljajo na revne: delajo za revne. Vam pravim: ne pozabite revnih, saj so oni tisti, ki vam bodo odprli vrata v nebesa.