S papežem Frančiškom skozi minuli teden (27. januar – 1. februar 2020)

Andreja Červek – Vatikan

Splošna avdienca: Blagri

Med splošno avdienco v sredo je sveti oče začel nov sklop katehez o blagrih. Besedilo o blagrih iz Matejevega evangelija, s katerim se začne »govor na gori«, je razsvetlilo življenja vernikov in tudi mnogih nevernikov. »Težko je, da se nas ne bi dotaknile te Jezusove besede,« je zatrdil papež. »Blagri vsebujejo kristjanovo 'osebno izkaznico' – to je naša osebna izkaznica –, kajti izrisujejo obraz samega Jezusa, njegov življenjski slog.« Ko Jezus zagleda množice, ki so mu sledile, se povzpne na blago pobočje, ki obdaja Galilejsko jezero. Sede, se obrne na učence in jim spregovori o blagrih. »Sporočilo je torej namenjeno učencem, a na obzorju so množice, torej vse človeštvo. Gre za sporočilo za vse človeštvo,« je izpostavil papež. »Gora« nas spominja na Sinaj, kjer je Bog izročil Mojzesu zapovedi. Jezus začne učiti novo postavo: biti ubogi, biti krotki, biti usmiljeni … Te »nove zapovedi« so mnogo več kot pravila. Jezus namreč ničesar ne nalaga, ampak razkriva pot sreče – svojo pot, s tem ko osem krat ponovi besedo »blagor«.

Papež Frančišek med splošno avdienco

S sočutjem gledati na trpeče osebe

S papežem Frančiškom so se prejšnji teden srečali udeleženci plenarnega zasedanja Kongregacije za nauk vere, ki so razpravljali o vprašanju oskrbe bolnih oseb, ki se nahajajo v kritičnih in terminalnih življenjskih fazah. Kot je dejal sveti oče, ko bolezen potrka na vrata našega življenja, se v nas vedno bolj pojavlja potreba, da bi ob sebi imeli nekoga, ki nas gleda v oči, nas drži za roko, nam izkaže nežnost in skrbi za nas kakor dobri samarijan v evangeljski priliki. Tema oskrbe bolnikov v kritičnih terminalnih fazah življenja Cerkev poziva, da ponovno napiše »gramatiko« oskrbe in skrbi za trpeče osebe. »Primer dobrega samarijana nas uči, kako je nujno spreobrniti pogled srca, kajti velikokrat ta, ki gleda, ne vidi. Manjka mu namreč sočutja.  Kdor gleda brez sočutja, ni vključen v to, kar opazuje, in gre dalje; kdor pa ima sočutno srce, se ga stvar dotakne, zaustavi se in oskrbi.«

Papež Frančišek med splošno avdienco pozdravja invalide

Starostniki so sedanjost in prihodnost Cerkve

Sveti oče se je srečal z udeleženci prvega mednarodnega kongresa o pastorali starostnikov, ki ga je na temo Bogastvo let organiziral Dikasterij za laike, družino in življenje. »Zavedajoč se te nenadomestljive vloge ostarelih oseb, Cerkev postane kraj, kjer so generacije poklicane med seboj deliti načrt Božje ljubezni, v odnosu vzajemne izmenjave darov Svetega Duha. To medgeneracijsko podeljevanje nas obvezuje, da spremenimo svoj pogled na starostnike ter se naučimo gledati v prihodnost skupaj z njimi,« je izpostavil papež. Ko razmišljamo o starostnikih in se z njimi pogovarjamo, še toliko bolj v pastoralnem smislu, se moramo naučiti spremeniti čas glagolov. »Ne obstaja samo preteklost, kakor da bi za ostarele obstajalo samo življenje, ki je za njimi, in plesniv arhiv. Ne. Gospod lahko in hoče z njimi pisati nove strani, strani svetosti, služenja, molitve … Danes bi vam rad povedal, da so starostniki 'sedanjost' in 'prihodnost' Cerkve. Ja, tudi prihodnost Cerkve, ki skupaj z mladimi prerokuje in sanja!«

Papež Frančišek med srečanjem z udeleženci kongresa o pastorali starostnikov

V odnosu do bolnika uresničevati 'slog bližine'

Članom fundacije Skupina Villa Maria, ki se posveča področju zdravstva in zdravstvene oskrbe oseb, je papež Frančišek dejal, da so kraji zdravstvene oskrbe vedno hiše sprejemanja in tolažbe, kjer bolnik najde prijateljstvo, razumevanje, prijaznost in ljubezen. Pomembno je »spodbujati sodelovanje vseh, da bi se zahtevam bolnika stopilo naproti v duhu služenja in z držo velikodušnosti in rahločutnosti«. Prav tako je treba uresničevati »slog bližine«, da bi se bolniku lahko s človeško toplino nudilo pomoč, ko v najbolj kritičnih trenutkih bolezni doživlja tesnobo. »Na ta način se konkretno prispeva k humanizaciji medicine ter bolnišnične in zdravstvene stvarnosti,« je izpostavil Frančišek.

Pogled, ki zna videti milost, iskati bližnjega ter upati

V soboto, 1. februarja, je papež Frančišek v baziliki sv. Petra vodil slovesno somaševanje ob prazniku Jezusovega darovanja v templju in 24. svetovnem dnevu posvečenega življenja. V homiliji je razmišljal o Simeonovih besedah »Moje oči so videle tvoje zveličanje«. Redovnike in redovnice je povabil, naj prosijo za nov pogled, ki zna videti milost, iskati bližnjega ter upati. Na ta način bodo namreč tudi njihove oči videle Gospodovo zveličanje. »Tudi vi, dragi posvečeni bratje in sestre, ste preprosti moški in ženske, ki ste videli zaklad, ki je vreden več kot vse imetje sveta. Zato ste zapustili dragocene stvari, kot so lastnina, kot je ustvarjanje lastne družine. Zakaj ste to storili? Ker ste se zaljubili v Jezusa, v Njem ste videli vse in ste, ker vas je prevzel njegov pogled, pustili ostalo. Posvečeno življenje je ta pogled. Je videti to, kar v življenju šteje. Je sprejeti Gospodov dar z odprtimi rokami, kot je storil Simeon. Oči posvečenih vidijo tole: Božjo milost, ki se izliva v njihove roke. Posvečeni je tisti, ki se vsak dan pogleda in reče: Vse je dar, vse je milost. Dragi bratje in sestre, redovnega življenja si nismo prislužili, je dar ljubezni, ki smo ga prejeli.«

Papež Frančišek med darovanjem maše v kapeli Doma sv. Marte

Iz kapele Doma sv. Marte

Spomnimo se še papeževih jutranjih homilij, ki jih je imel med mašami v kapeli Doma sv. Marte. V petek zjutraj je posvaril pred počasnim drsenjem v stanje, ko izgubimo občutek za greh in vse postane dovoljeno. Spodbudil je, naj se vprašamo: Kakšno je duhovno ozračje mojega življenja?

Pri homiliji v četrtek zjutraj je papež Frančišek spodbudil, naj je naš življenjski slog, naš način, kako obravnavamo druge, v celoti krščanski. To pomeni velikodušen in poln ljubezni, kajti z isto mero, s kakršno sodimo, bomo tudi sojeni na koncu svojega življenja.

V torek zjutraj pa je govoril  o veselju ob tem, da smo kristjani: »Cerkev ne bo šla naprej, evangelij ne bo šel naprej z dolgočasnimi in zagrenjenimi evangelizatorji. Ne. Šel bo dalje samo z radostnimi evangelizatorji, polnimi veselja. Z veseljem ob sprejemanju Božje besede, z veseljem, da smo kristjani, z veseljem, da gremo dalje, zmožni praznovati, ne da bi se sramovali in ne da bi bili […] kot formalni kristjani, kristjani, ujetniki formalnosti.«