Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška. Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška.  (Vatican Media)

Papež Frančišek na velikonočni ponedeljek: Oznanjaj Gospoda in ga boš srečal

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij pomaga podoživeti srečanje žena z vstalim Jezusom na velikonočno jutro. Na ta način nas spomni, da so ga one, žene učenke, prve videli in srečale«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnji velikonočni ponedeljek.

Papež Frančišek

Vprašamo se lahko, zakaj one? Iz zelo preprostega razloga: ker so prve šle h grobu. Kot vsi učenci so tudi one trpele zaradi tega, da se je, kot je bilo videti, Jezusova zgodba končala. A za razliko od drugih ne ostanejo doma ohromljene, od žalosti in strahu. Zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu, gredo počastit Jezusovo telo in nosijo s seboj dišeča mazila. Grob je bil zapečaten in spraševale so se, kdo bi lahko odvalil tako težki kamen (prim. Mr 16,1-3). Toda njihova pripravljenost, da izvršijo to dejanje ljubezni, je premagala vse. Niso izgubile poguma, presegle so svoje strahove in tesnobo. To je način, kako najti Vstalega. Iziti iz naših strahov, iziti iz naših tesnob.

Podoživimo prizor, ki ga opisuje evangelij: žene prispejo, vidijo prazen grob in »s strahom ter velikim veseljem« stečejo – pravi besedilo – »sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8). Prav med tem, ko gredo posredovat to oznanilo, jim pride naproti Jezus. To si dobro zapomnimo: Jezus jih sreča, ko ga gredo oznanjat. To je lepo: ko oznanjamo Gospoda, Gospod pride k nam. Včasih mislimo, da Bogu ostanemo blizu, če ga držimo tesno blizu sebe; ker potem, če se izpostavimo in začnemo o tem govoriti, pridejo sodbe, kritike, morda ne znamo odgovoriti na določena vprašanja ali provokacije, zato je bolje, da o tem ne govorimo, se zapremo. Ne, to ni v redu. Gospod pa pride, medtem ko ga oznanjamo. Ti boš Gospoda vedno našel na poti oznanjevanja. Oznanjaj Gospoda in ga boš srečal. Išči Gospoda in ga boš srečal. Toda vedno na poti. Tega nas učijo žene: Jezusa srečamo tako, da pričujemo o njem. Vzemimo si to k srcu. Jezusa srečamo tako, da pričujemo o njem.

Vzemimo primer. Včasih se nam bo zgodilo, da bomo prejeli čudovito novico, kot na primer rojstvo otroka. Ena prvih stvari je, da to veselo vest delimo s prijatelji. »Ti veš, dobil je otroka. Lepo je.« Ko jo pripovedujemo, jo ponavljamo tudi sami sebi in na nek način še bolj zaživi v nas. Če se to zgodi z dobro novico vsakdana ali kakšnega pomembnega dne, se neskončno bolj zgodi z Jezusom, ki ni samo dobra novica in tudi ne najboljša novica življenja, ampak je življenje samo, »vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Vsakič ko ga oznanjamo, ne s propagando ali prozelitizmom, to ne, oznanjati je eno, propaganda in prozelitizem pa nekaj čisto drugega. Kristjan oznanja, kar z drugimi nameni počne prozelitizem, a tako ne gre. On pride s spoštovanjem in ljubeznijo, kot najlepši dar za podelitev. Jezus še bolj prebiva v nas vsakič, ko ga oznanjamo.

Še pomislimo na žene v evangeliju. Bil je zapečaten kamen in kljub temu gredo h grobu; bilo je celo mesto, ki je videlo Jezusa na križu in kljub temu gredo v mesto in ga razglasijo za živega. Bratje in sestre, ko srečamo Jezusa, nam nobena ovira ne more preprečiti, da ga ne bi oznanjali. Če pa njegovo veselje zadržujemo zase, je morda to zaradi tega, ker ga še nismo zares srečali.

Bratje, sestre, spričo izkustva žena se vprašajmo. »Povej mi, kdaj je bilo zadnjič, ko si pričeval Jezusa?« Kdaj sem zadnjič pričeval Jezusa? Kaj bom storil danes, da bodo ljudje, ki jih srečam, prejeli veselje njegovega oznanila? In še: ali lahko nekdo ob misli name reče: ta človek je veder, srečen, je dober, ker je srečal Jezusa? Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bomo veseli oznanjevalci evangelija.

Raduj se, Kraljica nebeška

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja.
Je vstal, kakor je rekel, aleluja.
Prosi za nas Boga, aleluja.
Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
Ker je Gospod res vstal, aleluja.

Molimo.
Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Ponedeljek, 10. april 2023, 12:52

Antifona Raduj se, Kraljica nebeška (Regina Coeli) je ena od štirih marijanskih antifon (druge so še Alma Redemptoris Mater, Ave Regina Coelorum in Salve Regina).
Papež Benedikt XIV. je leta 1742 predpisal, naj se jo moli namesto Angelovega češčenja in to stoje, kot znamenje zmage nad smrtjo, med velikonočnim časom, torej od velikonočne nedelje do binkošti.
Molimo jo kot Angelovo češčenje trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer, da bi posvetili dan Bogu in Mariji.
Ta starodavna antifona izhaja glede na pobožno izročilo iz VI. ali X. stoletja, medtem ko je njeno razširjenje dokumentirano v prvi polovici XIII. stoletja, ko je bila vključena v frančiškovski brevir. Sestavljajo jo štiri vrstice, ki končajo z aleluja. S to molitvijo se verniki obračajo na Marijo, Kraljico nebes, da bi se z njo veselili Kristusovega vstajenja.
Papež Frančišek je 6. aprila 2015 ravno med molitvijo Raduj se Kraljica nebeška dan po veliki noči svetoval, kakšno naj bo razpoloženje srca, ko se moli to molitev:
»V tej molitvi, ki ji daje ritem aleluja, se obračamo na Marijo in jo vabimo, da se veseli, saj je On, ki ga je nosila v svojem telesu, vstal, kakor je obljubil in se ji izročamo v priprošnjo. Dejansko pa je naše veselje odsev Marijinega veselja, saj je ona tista, ki je z vero ohranjala in ohranja, kar se je Jezusu zgodilo. Molimo torej to molitev z ganjenostjo otrok, ki so srečni, ker je njihova Mati srečna.«

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >