Papež Frančišek vernikom: Graditi na Jezusovi besedi, na njegovi ljubezni, na dobrem
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Tam so okoli Jezusa nekateri govorili o veličastnosti te mogočne stavbe »okrašene z lepimi kamni« (Lk 21,5). Toda Gospod je zatrdil: »Od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (v. 6). Potem še poveča dozo s tem, da razloži, kako v zgodovini vse razpade: bodo, pravi, revolucije in vojne, potresi in lakota, kužne bolezni in preganjanja (prim. vv. 9-17). Kot da bi rekel, da se ne sme polagati prevelikega zaupanja v zemeljske resničnosti, ki minejo. Gre za modre besede, ki pa nas lahko malo zagrenijo, saj gre že veliko stvari narobe. Zakaj ima torej Gospod tako negativne govore? Dejansko pa je njegov namen nekaj drugega. Gre za to, da nam podari dragocen poduk, oziroma izhod, ki nas bo izpeljal iz te nestalnosti. In kateri je ta izhod? Kako izstopimo ven iz tega, kar mineva in mineva ter nas ne bo več?
Obstaja v besedi, ki nas bo morda presenetila. Kristus jo razkrije v zadnjem stavku evangelija, ko pravi: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (v. 19). Vztrajnost. Kaj je to? Beseda v italijanščini nakazuje, da si zelo strog. V kakšnem smislu biti strog? S samim seboj zaradi nedoseganja nivoja? Ne. Z drugimi tako, da postanemo trdi in neobčutljivi? Ne, tudi to ne. Jezus zahteva, da smo »strogi«, zvesti, vztrajni v tem, kar je njemu pri srcu, v tem, kar velja. Kajti to kar res velja, večkrat ne sovpada s tem, kar pritegne naše zanimanje. To je pogosto, kot je pri ljudeh v templju, ki so dali prednost delom naših rok, naših uspehov, našim verskim in svetnim izročilom, našim svetim in družbenim simbolom. To je v redu, a jim dajemo preveliko prednost. Pomembne stvari so to, toda minejo. Jezus pa nasprotno pravi, naj se osredotočimo na to, kar ostane, da bi se izognili temu, da bi posvetili svoje življenje za izgradnjo nečesa, ki bo potem uničeno, kakor tempelj in bi pozabili na izgradnjo tega, kar se ne poruši. Graditi torej na njegovi besedi, graditi na njegovi ljubezni, na dobrem.
Poglejte torej kaj je vztrajanje, ki je vsakodnevna izgradnja dobrega. Vztrajati pomeni ostati stanovitni v dobrem, še zlasti ko nas resničnost okoli nas nagiba, da bi delali drugo. Naj navedemo kakšen primer. Vem, da je pomembno moliti, a jaz imam, kakor vsi drugi vedno veliko opravkov in tako jo odložim: »Ne, sedaj sem prezaposlen, ne morem, bom pozneje naredil«. Ali pa, vidim veliko prebrisancev, ki izkoristijo situacijo, ki »driblajo« pravila in tako tudi jih jaz preneham spoštovati, vztrajati v pravičnosti in legalnosti. »Če to delajo ti prebrisanci, bom pa še jaz«. Bodi pozoren glede tega. In še, izvajam opravila za Cerkev, za skupnost, za uboge, toda vidim, da veliko ljudi v prostem času misli samo na zabavo in tedaj mi prihaja želja, da bi vse pustil in delal kot oni. Morda ne vidim sadov, se naveličam ali pa me ne osreči, ne vem…
Vztrajati pa pomeni ostati v dobrem. Vprašajmo se, kako gre z mojim vztrajanjem? Sem stanoviten ali pa živim vero, pravičnost in dejavno ljubezen glede na trenutek. Če mi znese, molim, če mi prav pride, sem korekten, razpoložljiv, uslužen, če pa sem nezadovoljen, če se mi nihče ne zahvali, odneham? Se naveličam? Skratka, ali sta moja molitev in služenje odvisni od okoliščin ali sta odvisni od srca, trdnega v Gospodu? Če vztrajamo – nas spominja Jezus – se nam ni treba bati niti v žalostnih in težkih življenjskih dogodkih, niti zla, ki ga vidimo okoli sebe, saj ostajamo utemeljeni v dobrem. Dostojevski je zapisal: »Ne bojte se grehov ljudi, ljubite človeka tudi z njegovim grehom, kajti ta odsev Božje ljubezni je vrh ljubezni na zemlji« (Bratje Karamazovi, II, 6.3g). Vztrajnost je v svetu odsev Božje ljubezni, kajti Božja ljubezen je zvesta, je vztrajna, nikoli se ne spremeni.
Naj Marija, Gospodova služabnica, vztrajna v molitvi (prim. Apd 1,12), utrdi našo stanovitnost.
