Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška. Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška. 

Papež: Z oznanjevanjem vstalega Gospoda bomo premagali strah

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Dnevi velikonočne osmine so kot en sam dan, v katerem se podaljšuje veselje vstajenja.« S temi besedami je papež Frančišek začel na velikonočni ponedeljek nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Papež Frančišek

Tako nam evangelij današnjega bogoslužja še naprej pripoveduje o Vstalem, o njegovem prikazanju ženam, ki sta se odpravili h grobu (prim. Mt 28,8-15). Jezus jima gre naproti in ju pozdravi; potem jima reče dve stvari, za katere bi bilo dobro, da bi ju tudi mi sprejeli kot velikonočni dar, dva Gospodova nasveta kot velikonočni dar.

Najprej ju pomiri z dvema preprostima besedama: »Ne bojta se« (v. 10). Naj vaju ne bo strah. Gospod ve, da so strahovi naši vsakdanji sovražniki. Ve tudi, da naši strahovi izvirajo iz velikega strahu, iz strahu pred smrtjo: strah pred izginotjem, strah pred izgubo ljubljenih oseb, pred boleznijo, pred tem, da ne bi zmogli več … Vendar je Jezus v veliki noči premagal smrt. Nihče drug nam torej ne more bolj prepričljivo  reči: »Ne boj se«, »naj te ne bo strah«. Gospod to reče ravno tam, ob grobu, iz katerega je zmagoslavno izšel. Tako nas vabi, naj pridemo iz grobov naših strahov. Poslušajte dobro: priti ven iz grobov naših strahov, kajti naši strahovi so kakor grobovi, ki nas pokopljejo vase. On ve, da strah vedno čepi pred vrati našega srca in da moramo ponovno in ponovno slišati, naj se ne bojimo, naj nas ne bo strah. Na velikonočno jutro kakor na jutro vsakega dneva potrebujemo slišati: »Ne boj se!« Bodi pogumen. Brat, sestra, ki veruješ v Kristusa, ne boj se! Jezus pravi: »Jaz sem zate pretrpel smrt, nase sem vzel tvoje zlo. Sedaj sem vstal, da bi ti rekel: Tukaj sem, s teboj, za vedno. Ne boj se!« Naj vas ne bo strah.

Toda kako, bi lahko rekli, naj se bojujemo s strahom? Pomaga nam druga stvar, ki jo je Jezus rekel ženama: »Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli« (v. 10). Pojdita in sporočita. Strah nas vedno zapre vase, nas zapre. Jezus pa nas povabi ven in nas pošlje k drugim. Tukaj je zdravilo. Toda jaz – lahko rečemo – nisem sposoben! Toda pomislite, ti ženi zagotovo nista bili bolj primerni in pripravljeni za oznanjevanje Vstalega, a Gospodu je vseeno. Zanj je pomembno, da gremo ven in oznanjamo, da gremo ven in oznanjamo. Velikonočnega veselja ne gre zadrževati zase. Kristusovo veselje se krepi, ko ga dajemo, se množi, ko ga delimo. Če se odpremo in nosimo evangelij, se naše srce razširi in premaga strah. To je torej skrivnost: oznanjati, da premagamo strah.

Današnje besedilo pa pripoveduje, da oznanilo lahko naleti na oviro: na laž. Evangelij namreč pripoveduje »o proti oznanilu« vojakov. Kakšno je? Tisto vojakov, ki so stražili pri Jezusovem grobu. Ti vojaki so bili plačani z »veliko vsoto denarja«, lepo napitnino, (v. 12) in dobili tale navodila: »Recite: ›Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali« (v. 13). Niste spali? Niste videli v sanjah, kako so ukradli telo? Gre za protislovje, toda za protislovje kateremu vsi verjamejo, ker je vmes denar. Moč denarja, tistega drugega gospoda, o katerem Jezus pravi, naj mu nikoli ne služimo. Dva gospoda sta: Bog in denar. Temu drugemu nikoli ne služite. Gre za laž, logiko prikrivanja, ki nasprotuje oznanjevanju resnice. To je opomin tudi za nas: laži – v besedah in v življenju – spridijo oznanilo, pokvarijo notranjost, vodijo nazaj v grob. Laži nas peljejo nazaj, nazaj v smrt, v grob.

Vstali pa hoče, da pridemo iz grobov laži in odvisnosti. Proti vstalemu Gospodu je ta drugi »bog«, bog denar, ki vse umaže, vse uniči, zapre vrata zveličanju. To je vsepovsod. V vsakdanjem življenju je skušnjava, da bi častili tega boga denar.

Dragi bratje in sestre, upravičeno smo ogorčeni, ko preko informacij odkrivamo laži v življenju ljudi in v družbi. Vendar poimenujmo tudi laži, ki jih imamo v sebi! In položimo te svoje sence, te laži pred luč vstalega Jezusa. On želi razkriti, kar je skrito, da bi nas naredil za prosojne in svetle priče evangeljskega veselja, resnice, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32).

Marija, Mati Vstalega, naj nam pomaga premagati naše strahove in nam podari zavzetost za resnico.

Raduj se, Kraljica nebeška

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja.

Je vstal, kakor je rekel, aleluja.
Prosi za nas Boga, aleluja.

Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
Ker je Gospod res vstal, aleluja.

Molimo.
Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Ponedeljek, 18. april 2022, 14:01

Antifona Raduj se, Kraljica nebeška (Regina Coeli) je ena od štirih marijanskih antifon (druge so še Alma Redemptoris Mater, Ave Regina Coelorum in Salve Regina).
Papež Benedikt XIV. je leta 1742 predpisal, naj se jo moli namesto Angelovega češčenja in to stoje, kot znamenje zmage nad smrtjo, med velikonočnim časom, torej od velikonočne nedelje do binkošti.
Molimo jo kot Angelovo češčenje trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer, da bi posvetili dan Bogu in Mariji.
Ta starodavna antifona izhaja glede na pobožno izročilo iz VI. ali X. stoletja, medtem ko je njeno razširjenje dokumentirano v prvi polovici XIII. stoletja, ko je bila vključena v frančiškovski brevir. Sestavljajo jo štiri vrstice, ki končajo z aleluja. S to molitvijo se verniki obračajo na Marijo, Kraljico nebes, da bi se z njo veselili Kristusovega vstajenja.
Papež Frančišek je 6. aprila 2015 ravno med molitvijo Raduj se Kraljica nebeška dan po veliki noči svetoval, kakšno naj bo razpoloženje srca, ko se moli to molitev:
»V tej molitvi, ki ji daje ritem aleluja, se obračamo na Marijo in jo vabimo, da se veseli, saj je On, ki ga je nosila v svojem telesu, vstal, kakor je obljubil in se ji izročamo v priprošnjo. Dejansko pa je naše veselje odsev Marijinega veselja, saj je ona tista, ki je z vero ohranjala in ohranja, kar se je Jezusu zgodilo. Molimo torej to molitev z ganjenostjo otrok, ki so srečni, ker je njihova Mati srečna.«

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >