Vatican News
Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška. Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška. 

Papež Frančišek: Trije glagoli označujejo pravo srečanje z Vstalim: gledati, dotakniti se in jesti

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to tretjo velikonočno nedeljo se vračamo v Jeruzalem v dvorano zadnje večerje pod vodstvom dveh emavških učencev, ki sta med potjo z veliko gorečnostjo poslušala Jezusove besede in sta ga zatem prepoznala »po lomljenju kruha« (Lk 24,35)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška, tokrat po tednih molitve v knjižnici Apostolske palače zaradi pandemije, zopet z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Sedaj se v dvorani zadnje večerje Vstali Jezus predstavi v sredi skupine učencev ter jih pozdravi: »Mir vam bodi!« (v. 36). Toda oni so prestrašeni in mislijo, da »vidijo duha« (v. 37), kot pravi evangelij. Tedaj jim Jezus pokaže rane svojega telesa in pravi: »Poglejte moje roke in moje noge, (rane), da sem jaz sam. Dotaknite se me« (v. 39). In da bi jih prepričal, vpraša za hrano ter jo poje pred njihovimi osuplimi pogledi (prim. vv. 41-42). Ena podrobnost je v tem opisu. Evangelij pravi, da apostoli zaradi velikega veselja še niso verjeli. Tako veliko je bilo veselje, ki so ga imeli, da niso mogli verovati, da je to res. In še druga podrobnost: Bili so osupli, začudeni. Začudeni, ker srečanje z Bogom vedno prinese začudenje, ki gre onkraj navdušenja, onkraj veselja, saj je namreč drugačna izkušnja. Bili so torej veseli, a veseli tako, da jim je dalo misliti, da to pa ne more biti res, ne, ne more biti tako. To je začudenje zaradi Božje navzočnosti. Ne pozabite na to stanje duše, ki je tako lepo.

Za ta evangeljski odlomek so značilni trije zelo konkretni glagoli, ki v nekem smislu odsevajo naše osebno in skupnostno življenje: gledati, dotakniti se in jesti. To so tri dejanja, ki lahko dajo veselje resničnemu srečanju z živim Jezusom.

Gledati

»Poglejte moje roke in moje noge«, pravi Jezus. Gledati ni samo videti, je več, saj vključuje tudi namen in voljo. Zaradi tega je eden od glagolov ljubezni. Mamica in očka gledata svojega otročka; zaljubljenca gledata drug drugega; dober zdravnik s pozornostjo pregleduje bolnika… Gledati je prvi korak zoper ravnodušnost, proti skušnjavi obrniti obraz in gledati na drugo stran proč od težav in trpljenja drugih. Gledati. Jaz vidim ali gledam Jezusa?

Dotakniti se

Drugi glagol je, dotakniti se. S tem ko učence povabi, naj se ga dotaknejo in tako ugotovijo, da ni duh, jim in tudi nam Jezus nakaže, da naš odnos z njim ter z našimi brati ne more ostati »na razdalji«. Ne obstaja krščanstvo na razdaljo, ne obstaja krščanstvo na nivoju pogleda. Ljubezen zahteva gledanje in tudi bližino, zahteva stik, podelitev življenja. Usmiljeni samarijan se ni omejil le na gledanje tistega človeka, ki ga je našel napol mrtvega ob poti, ampak se je ustavil, se je sklonil, mu oskrbel rane, dotaknil se ga je in ga naložil na svoje živinče ter ga odpeljal v gostišče. Tako je tudi z Jezusom samim, saj ljubiti pomeni vstopiti v življenjsko in konkretno občestvo z Njim.

Jesti

Preidimo sedaj k tretjemu glagolu, jesti, ki dobro izrazi našo človeškost v njeni najbolj naravni pogojenosti, torej v naši potrebi po hranjenju, da lahko živimo. Toda hranjenje, ko to počnemo skupaj v družini ali med prijatelji, prav tako postane izraz ljubezni, občestva, praznovanja… Večkrat nam evangeliji predstavijo Jezusa, ki živi to razsežnost gostije! Celo Vstalega s svojimi učenci. Pa vse do tega, da je evharistična gostija postala prepoznavno znamenje krščanske skupnosti. Jesti skupaj Kristusovo Telo, je središče krščanskega življenja.

Bratje in sestre, ta evangeljski odlomek nam pove, da Jezus ni »duh«, temveč živa Oseba. Saj nas Jezus, ko se nam približa, napolni z veseljem do te mere, da ne verjamemo in nas pusti osuple s tistim začudenjem, ki ga lahko da le Božja navzočnost. Kajti Jezus je živa oseba in biti kristjani ni predvsem doktrina ali moralni ideal, temveč je živ odnos z Njim, z Vstalim Gospodom. Gledamo ga, se ga dotikamo, se hranimo z Njim in spremenjeni po njegovi ljubezni gledamo, se dotikamo in hranimo druge kot bratje in sestre.

Devica Marija naj nam pomaga živeti to izkušnjo milosti.

Nedelja, 18. april 2021, 13:05

Antifona Raduj se, Kraljica nebeška (Regina Coeli) je ena od štirih marijanskih antifon (druge so še Alma Redemptoris Mater, Ave Regina Coelorum in Salve Regina).
Papež Benedikt XIV. je leta 1742 predpisal, naj se jo moli namesto Angelovega češčenja in to stoje, kot znamenje zmage nad smrtjo, med velikonočnim časom, torej od velikonočne nedelje do binkošti.
Molimo jo kot Angelovo češčenje trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer, da bi posvetili dan Bogu in Mariji.
Ta starodavna antifona izhaja glede na pobožno izročilo iz VI. ali X. stoletja, medtem ko je njeno razširjenje dokumentirano v prvi polovici XIII. stoletja, ko je bila vključena v frančiškovski brevir. Sestavljajo jo štiri vrstice, ki končajo z aleluja. S to molitvijo se verniki obračajo na Marijo, Kraljico nebes, da bi se z njo veselili Kristusovega vstajenja.
Papež Frančišek je 6. aprila 2015 ravno med molitvijo Raduj se Kraljica nebeška dan po veliki noči svetoval, kakšno naj bo razpoloženje srca, ko se moli to molitev:
»V tej molitvi, ki ji daje ritem aleluja, se obračamo na Marijo in jo vabimo, da se veseli, saj je On, ki ga je nosila v svojem telesu, vstal, kakor je obljubil in se ji izročamo v priprošnjo. Dejansko pa je naše veselje odsev Marijinega veselja, saj je ona tista, ki je z vero ohranjala in ohranja, kar se je Jezusu zgodilo. Molimo torej to molitev z ganjenostjo otrok, ki so srečni, ker je njihova Mati srečna.«

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >