Prizorišče paviljona Svetega sedeža na beneškem bienalu bo ženski zapor Giudecca

Paviljon Svetega sedeža bo na Beneškem bienalu 2024 postavljen v ženski zapor na otoku Giudecca. Obiskovalce pa bodo pri ogledu spremljale zapornice.

Vatican News

Dikasterij za kulturo in vzgojo bo na 60. mednarodni umetnostni razstavi v Benetkah preizpraševal tematiko človekovih pravic in položaja družbeno izključenih oseb, kar je tudi eden od stebrov pontifikata papeža Frančiška, ki bo bienale obiskal 28. aprila.

Razstava z naslovom Z mojimi očmi predstavlja nepričakovano novost in prelomnico, saj bo postavljena v ženski zapor Giudecca. Dikasterij za kulturo in vzgojo je za ta namen izbral dva izmed najvidnejših kuratorjev na mednarodni umetnostni sceni, in sicer Chiaro Parisi in Bruna Racina, ki sta k sodelovanju povabila osem umetnikov: Maurizio Cattelan, Bintou Dembélé, Simone Fattal, Claire Fontaine, Sonia Gomes, Corita Kent, Marco Perego & Zoe Saldana, Claire Tabouret in Hans Ulrich Obrist.

Za projekt je značilno sobivanje umetniške skupnosti, ki se vzpostavlja z izpodbijanjem konvencij, novega telesa, ki resnično odraža raznolikost in celovitost odtujenih življenj. Vsak prispevek, od delavnic do instalacij, od plesa do filma, od performansov do slik, je izraz tega skupnega prizadevanja, ki je v skladu z željo po večplastnem dialogu, ki ga predlaga papež Frančišek.

Naslov Z mojimi očmi želi opozoriti na odgovorno pojmovanje, izražanje in oblikovanje našega družbenega, kulturnega in duhovnega sobivanja, kot je na predstavitvi paviljona Svetega sedeža, 11. marca 2024, povedal kardinal José Tolentino de Mendonça, prefekt Dikasterij za kulturo in vzgojo. »Živimo v dobi, ki jo zaznamujeta prevlada digitalnih in zmagoslavje komunikacijskih tehnologij na daljavo, ki predlagajo vse bolj posreden človeški pogled, pri čemer obstaja nevarnost, da bo ta ostal ločen od same resničnosti. Sodobnost raje metaforizira pogled; gledati z lastnimi očmi daje pogledu posebno mesto, saj nas neposredno vključuje v resničnost, s tem pa ne ostajamo zgolj gledalci, ampak priče. To je tisto, kar ima religiozna izkušnja skupnega z umetniško izkušnjo: nobena ne neha ceniti popolne in nekonformistične vpletenosti subjekta.« Mendonça je še zatrdil, da ima naslov »Z mojimi očmi« v sebi »nekaj rušilnega in preroškega, saj nakazuje premik v drugačno kulturno smer in postavlja pod vprašaj realnost našega časa, v katerem je človeški pogled vse manj neposreden, saj je ujetnik umetnih zaslonov in eksplozije digitalnih naprav«.

Chiara Parisi je zatrdila, da je moč tega projekta v njegovi osnovni ideji: »V nepričakovanem kotičku sveta umetniki in zapornice združijo svoje izrazne moči v nenavadnem sodelovanju. Realnost zapora se sreča z brezmejnim izražanjem umetnosti; prepleteta se dva svetova.« Projekt z »osupljivo vizualno pripovedjo« vabi k »raziskovanju zgodb in želja oseb, ki živijo v zaporu, prek projektov, delavnic, umetniških del, pesmi in bivanjskih prostorov, kot so telovadnice in vrtovi«. Parisi izpostavi, da je razstava dinamična, »sestavljena iz prepletenih odnosov, ki so se razvijali skozi čas, v okolju, kjer je treba opazke in obsodbe pustiti zunaj«. Zaporniško okolje »odraža stvari, ki si jih želimo zase, ne glede na to, kje se nahajamo«. Zapornice bodo obiskovalce spremljale skozi paviljon »s svojimi očmi« in jim pokazale, »kako se lepota in upanje prepletata v vsakdanjem življenju ter kako potreba po svobodi vztraja v kompleksnosti in kritičnosti življenja«.

Bruno Racine pa je izpostavil »edinstvenost Svetega sedeža, države brez nacionalne umetniške scene, ki je spodbudil k eksperimentiranju z novo formulo« in za prizorišče razstave predlagal ženski zapor Giudecca.

 

Ponedeljek, 11. marec 2024, 14:39