Palača Svetega uficija v Vatikanu, v kateri deluje Dikasterij za nauk vere. Palača Svetega uficija v Vatikanu, v kateri deluje Dikasterij za nauk vere. 

Sporočilo za javnost Dikasterija za nauk vere v zvezi s prejemom Fiducia supplicans

Dikasterij za nauk vere je danes, v četrtek, 4. januarja 2024, objavil sporočilo za javnost v zvezi s sprejemom izjave Fiducia supplicans, ki sta jo podpisala Víctor Manuel kard. FERNÁNDEZ, prefekt Dikasterija in msgr. Armando MATTEO, tajnik doktrinalnega oddelka dikasterija. V tem sporočilu Dikasterij nadalje priporoča popolno in natančno branje Izjave, da bi bolje razumeli pomen njenega predloga.

Sporočilo za javnost v zvezi s sprejemom Fiducia supplicans
Dikasterij za nauk vere
4. januar 2024

To sporočilo za javnost pišemo, da bi razjasnili sprejemanje Fiducia supplicans, hkrati pa priporočamo popolno in natančno branje Izjave, da bi bolje razumeli pomen njenega predloga.

To sporočilo za javnost pišemo, da bi razjasnili sprejemanje Fiducia supplicans, hkrati pa priporočamo popolno in natančno branje Izjave, da bi bolje razumeli pomen njenega predloga.

1. Doktrina

Razumljive izjave nekaterih škofovskih konferenc o dokumentu Fiducia supplicans imajo vrednost poudarjanja potrebe po daljšem obdobju pastoralnega razmišljanja. Tega, kar izražajo te škofovske konference, ni mogoče razlagati kot doktrinarno nasprotovanje, ker je dokument jasen in klasičen glede zakonske zveze in spolnosti. V Izjavi je več močnih stavkov, ki ne puščajo dvoma:

»Ta izjava ostaja trdna pri tradicionalnem nauku Cerkve o zakonu in ne dopušča nobene vrste liturgičnih obredov ali blagoslovov, podobnih liturgičnemu obredu, ki bi lahko povzročili zmedo«. Pred neregularnimi pari delujemo, »ne da bi uradno potrdili njihov status ali kakor koli spremenili večni nauk Cerkve o zakonu« (Predstavitev).

«Nedopustni so obredi in molitve, ki lahko povzročijo zmedo med tem, kar je konstitutivno za zakon, kot »izključno, stabilno in nerazvezljivo zvezo med moškim in žensko, ki je naravno odprta za rojevanje otrok«, in tistim, kar ji nasprotuje. To prepričanje temelji na večnem katoliškem nauku o poroki. Šele v tem kontekstu dobijo spolni odnosi svoj naraven, primeren in povsem človeški smisel. Nauk Cerkve glede tega ostaja neomajen« (4).

»To je tudi pomen odgovora takratne Kongregacije za nauk vere, kjer pravi, da Cerkev nima moči podeljevati blagoslovov istospolnim skupnostim« (5).

»Glede na to, da je Cerkev vedno štela za moralno dovoljena le tista spolna razmerja, ki so bila izvršena v zakonu, nima moči podeljevati svojega liturgičnega blagoslova, če to na nek način lahko nudi obliko moralne legitimacije zvezi, ki želi biti poroka ali zunajzakonska spolna praksa« (11).

Očitno torej ni potrebno, da bi se doktrinarno distancirali od te Izjave ali jo imeli za krivoversko, v nasprotju s cerkvenim izročilom ali bogokletno.

2. Praktični sprejem

Nekateri škofje se izražajo posebej glede praktičnega vidika: možnih blagoslovov neurejenih parov. Izjava vsebuje predlog kratkih in preprostih pastoralnih blagoslovov (ne liturgičnih in ne obrednih) neurejenih parov (ne zvez), pri čemer poudarja, da gre za blagoslove brez liturgične oblike, ki ne odobravajo in ne opravičujejo stanje, v katerem se nahajajo te osebe.

Dokumenti Dikasterija za nauk vere kot je Fiducia supplicans lahko v svojih praktičnih vidikih zahtevajo več ali manj časa za njihovo izvajanje glede na krajevne okoliščine in razločevanje vsakega krajevnega škofa skupaj s škofijo. Ponekod ni težav za takojšnjo izvajanje, drugje pa obstaja potreba, da se ne prenavlja ničesar, medtem ko si vzame ves potreben čas za branje in razlaganje.

Nekateri škofje so na primer določili, da mora vsak duhovnik opraviti razločevanje in da bo te blagoslove mogel izvajati samo zasebno. Nič od tega ni problematično, če je izraženo z dolžnim spoštovanjem do besedila, ki ga je podpisal in potrdil papež, ko nase na nek način skuša sprejeti razmišljanje, ki ga vsebuje.

Vsak krajevni škof ima v moči svoje službe vedno moč razločevanja in loco, to je na tistem konkretnem kraju, ki ga pozna bolje od drugih, ker je to njegova čreda. Preudarnost in pozornost do cerkvenega konteksta in do krajevne kulture bi lahko dopuščali različne načine izvajanja, ne pa popolnega in dokončnega zanikanja te poti, ki se predlaga duhovnikom.

3. Občutljiv položaj nekaterih držav

Primer nekaterih škofovskih konferenc je treba razumeti v njihovih okoliščinah. V nekaterih državah obstajajo močna kulturna in celo pravna vprašanja, ki zahtevajo čas in pastoralne strategije, ki presegajo kratke roke.

Če obstajajo zakonodaje, ki z zaporom in v nekaterih primerih z mučenjem in celo s smrtjo obsojajo zgolj dejstvo, da se nekdo razglasi za homoseksualca, je samoumevno, da bi bil blagoslov nepreviden. Jasno je, da škofje homoseksualnih oseb ne želijo izpostaviti nasilju. Ostaja pa pomembno, da te škofovske konference ne zagovarjajo drugačnega nauka od nauka Izjave, ki jo je potrdil papež, saj je to nauk vseh časov, pač pa da predlagajo potrebo po študiju in razločevanju, da bi s pastoralno previdnostjo delovali v takih okoliščinah.

V resnici ni malo držav, ki v različni meri obsojajo, prepovedujejo in kriminalizirajo homoseksualnost. V teh primerih je poleg vprašanja blagoslovov velika in obsežna pastoralna naloga, ki vključuje izobraževanje, obrambo človekovega dostojanstva, poučevanje družbenega nauka Cerkve in različne strategije, ki ne dopuščajo naglice.

4. Prava novost dokumenta

Prava novost te Izjave, ki zahteva velikodušno prizadevanje za sprejem in od katere bi se nihče ne smel razglasiti za izključenega, ni možnost blagoslova neurejenih parov. Gre za povabilo k razlikovanju med dvema različnima oblikama blagoslovov: »liturgične ali obredne« in »spontane ali pastoralne«. V Predstavitvi je jasno razloženo, da »je vrednost tega dokumenta […] v tem, da ponudi poseben in inovativen prispevek k pastoralnemu pomenu blagoslovov, ki omogoči razširitev in obogatitev njihovega klasičnega razumevanja, ki je tesno povezano z liturgično perspektivo.« To »teološko razmišljanje, ki temelji na pastoralni viziji papeža Frančiška, vključuje resničen razvoj v primerjavi s tem, kar je bilo o blagoslovih povedanega v učiteljstvu in v uradnih besedilih Cerkve.«

V ozadju je pozitivno vrednotenje »ljudske pastorale«, ki se pojavlja v številnih besedilih svetega očeta. V tem kontekstu nas sveti oče vabi k ovrednotenju preproste vere Božjega ljudstva, ki tudi v svojih grehih izstopa iz imanence in odpre svoje srce, da prosi za Božjo pomoč.

Iz tega razloga je besedilo Dikasterija bolj kot v zvezi z blagoslovom neurejenih sprejelo visok vidik »Izjave«, ki predstavlja veliko več od nekega responsum ali od nekega pisma. Središčna tema, ki nas na poseben način vabi k poglobitvi, ki naj obogati našo pastoralno prakso, je širše razumevanje blagoslovov in predlog za povečanje pastoralnih blagoslovov, ki ne zahtevajo istih pogojev, kot blagoslovi v liturgičnem ali obrednem okviru. Posledično besedilo onstran razprave zahteva napor nepristranskega razmisleka, s srcem pastirjev, osvobojenih vsake ideologije.

Čeprav nekateri škofje menijo, da je pametno, da zaenkrat teh blagoslovov ne podeljujejo, pa je res, da moramo vsi rasti v prepričanju, da neobredni blagoslovi niso posvetitev osebe ali para, ki jih prejema, niso opravičenje vseh njegovih dejanj, niso potrditev življenja, ki ga vodi. Ko nas je papež pozval, naj rastemo v širšem razumevanju pastoralnih blagoslovov, nam je predlagal, naj razmišljamo o načinu blagoslavljanja, ki ne zahteva toliko pogojev za to preprosto dejanje pastoralne bližine, ki je sredstvo za spodbujanje odprtosti za Boga sredi najrazličnejših okoliščin.

5. Kako se ti »pastoralni blagoslovi« konkretno predstavljajo?

Da bi se jasno razlikovali od liturgičnih ali obrednih blagoslovov, morajo biti »pastoralni blagoslovi« predvsem zelo kratki (prim. št. 28). Gre za blagoslove v nekaj sekundah, brez obrednika. Če pristopita dva človeka, da bi prosila za blagoslov, se Gospoda preprosto prosi za mir, zdravje in druge dobrine za ta dva človeka, ki prosita zanj. Istočasno se prosi, da bi mogla živeti Kristusov evangelij v polni zvestobi in da bi ju Sveti Duh mogel osvoboditi vsega, kar ne ustreza Božji volji, in vsega, kar zahteva očiščenje.

Ta neobredna oblika blagoslova s svojo preprostostjo in kratkostjo nima namena opravičevati česarkoli, kar ni moralno sprejemljivo. Jasno je, da ni poroka, ni pa tudi »potrditev« in ne priznanje česarkoli. Gre izključno za odgovor pastirja dvema osebama, ki prosita za Božjo pomoč. Zato pastir v tem primeru ne postavlja pogojev in noče spoznati intimnega življenja teh ljudi.

Ker so nekateri izrazili vprašanje, kakšni bi lahko bili ti blagoslovi, poglejmo konkreten primer: predstavljajmo si, da sredi velikega romanja nek par ločenih, ki sta v novi zvezi, reče duhovniku: »Prosiva vas, dajte nama blagoslov, ne uspe nama najti dela, on je zelo bolan, nimava doma, življenje postaja zelo težko: naj nama Bog pomaga!«

V tem primeru duhovnik lahko zmoli preprosto molitev kot je tale: »Gospod, poglej na ta svoja otroka, podeli jima zdravje, delo, mir in medsebojno pomoč. Osvobodi ju vsega, kar nasprotuje tvojemu evangeliju in nakloni jima, da bosta živela po tvoji volji. Amen.« In zaključi z znamenjem križa nad vsakim posebej.

Gre za 10 ali 15 sekund. Ali ima smisel odreči to vrsto blagoslova tema človekoma, ki prosita zanj? Ali ne gre za to, da podpremo njuno vero, najsi bo majhna ali velika, da njuni slabosti pomagamo z Božjim blagoslovom, in da damo kanal tej odprtosti za presežno, ki bi ju lahko vodila k večji zvestobi evangeliju?

Da ne bi prišlo do nesporazumov, Izjava  dodaja, da kadar za blagoslov prosi par v neurejenem položaju, »čeprav je ta blagoslov izražen zunaj obredov, predvidenih v liturgičnih knjigah […] se ne bo nikoli opravil hkrati z obredi civilne zveze in tudi ne v zvezi z njimi. Pa tudi ne z oblačili, gestami ali besedami, ki so značilne za poroko. Isto velja, kadar za blagoslov prosi istospolni par« ((39). Jasno torej ostaja, da se to ne sme dogajati v pomembnem mestu sakralnega objekta ali pred oltarjem, ker bi tudi to povzročilo zmedo.

Zato Izjava Fiducia supplicans vsakega škofa v njegovi škofiji pooblašča, da začne to vrsto preprostih blagoslovov z vsemi priporočili za preudarnost in pozornost, v nobenem primeru pa ni pooblaščen, da bi predlagal ali začel blagoslove, ki bi bili lahko podobni liturgičnemu obredu.

6. Kateheza

Morda bo ponekod potrebna kateheza, ki bo vsem pomagala razumeti, da blagoslovi te vrste niso potrditev življenja, ki ga živijo tisti, ki prosijo zanje. Še manj so odveza, saj ta dejanja še zdaleč niso zakrament ali obred. So preprosti izrazi pastoralne bližine, ki ne postavljajo enakih zahtev kot nek zakrament ali formalni obred. Vsi se bomo morali navaditi, da bomo sprejeli dejstvo, da duhovnik, če da tak preprost blagoslov, ni heretik, ničesar ne potrjuje, ne zanika katoliškega nauka.

Božjemu ljudstvu lahko pomagamo odkriti, da so tovrstni blagoslovi samo preprosti pastoralni kanali, ki pomagajo ljudem izraziti svojo vero, čeprav so veliki grešniki. Zato s podeljevanjem teh blagoslovov dvema človekoma, ki skupaj pristopita, da bi prosila zanj, teh ljudi ne posvečujemo, jima tudi ne čestitamo in ne odobravamo te vrste zveze. V resnici se isto zgodi, kadar se blagoslavljajo posamezniki, saj je posamezni, ki prosi za blagoslov – ne za odvezo – lahko velik grešnik, vendar mu zaradi tega ne odrečemo tega očetovskega dejanja sredi njegovega boja za preživetje.

Če se vse to pojasni z dobro katehezo, se lahko osvobodimo strahu, da bi ti naši blagoslovi lahko izražali nekaj neprimernega. Lahko bomo svobodnejši služabniki, morda bolj blizu in bolj rodovitni s službo, ki bo polna gest očetovstva in bližine, brez strahu, da bomo napačno razumljeni.

Prosimo komaj rojenega Gospoda, naj na vse izlije velikodušen in zastonjski blagoslov, da bomo mogli živeti sveto in srečno 2024.

Víctor Manuel kard. Fernández
Prefekt

Mons. Armando Matteo
Tajnik za doktrinalni odsek

Četrtek, 4. januar 2024, 12:10