Vatican News

Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Michelangelov »učitelj«

Vatican News je v sodelovanju z Vatikanskimi muzeji pričel z novim multimedijskim projektom »Celata Pulchritudo. Skrivnosti Vatikanskih muzejev«. V prvem delu z naslovom Michelangelov »učitelj« je predstavljen Belvederski torzo. Gre za enega izmed prvih kipov v papeževi umetniški zbirki, ob katerem so se navdihovali umetniki vseh časov. Med njimi je bil Michelangelo, ki ga imenujejo tudi »torzov učenec«.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Michelangelov "učitelj". Ogled videoposnetka

Kopija bronastega kipa iz 2. stoletja pred Kristusom

Fragment marmornatega kipa s podpisom »Apollonios, sin Nestorja atenskega« iz prvega stoletja pred Kristusom se nahaja v muzeju Pio-Clementino. Po vsej verjetnosti gre za kopijo bronastega kipa iz drugega stoletja pred Kristusom (med letoma 188 in 167 pr. Kr.). Glede na to, da manjka dobršen del kipa, ni mogoče z gotovostjo reči, koga prikazuje. Po mnenju nekaterih bi šlo lahko za Dionizija, Herakleja, Filokteta ali Polifema, razlag je bilo veliko in med seboj niso bile usklajene. Pred kratkim pa so po dolgi arheološki študiji in rekonstrukciji drže preko opazovanja gibanja v živo prišli do zaključka, da gre po vsej verjetnosti za grškega junaka Ajanta, Telamonovega sina, ki premišljuje o samomoru«.

Belvederski torzo
Belvederski torzo

»Statična napetost«. Ajant, ki razmišlja o samomoru

Gre za anatomijo telesa v napetosti, za t.i. »statično napetost«, ki jo v klasični umetnosti pripisujejo osebnostim, ki premišljujejo o smrti. Več o njej je povedal Giandomenico Spinola, ki vodi arheološki oddelek Vatikanskih muzejev: »Statika, povezana največjo mišično napetostjo, nakazuje psihološko napetost, spominja na razmišljanje, na globoko in dramatično misel. Človek je napet zaradi tega, o čemer razmišlja. Statično napetost so namreč vedno pripisovali osebam, ki imajo opraviti s smrtjo ali o njej razmišljajo. Kip je predstavljal Ajanta, ki razmišlja, da bi si vzel življenje, po tem, ko ga je Odisej porazil v boju za Ahilovo orožje. Besen je, izgubil je luč razuma in je ubil čredo ovc, ker jih je zamenjal za sovražnike. Zato se je usedel na živalsko kožo, morda na panterja, ter razmišljal o samomoru. Glava je otožno položena na desno roko – v njej je imel verjetno meč, s katerim je junak storil samomor; v levi roki pa je imel nožnico. Luknje na marmorju pomagajo, da si lažje predstavljamo manjkajoče dele: okončine, ščit, meč in verjetno še druge človeške in živalske figure, ki so sestavljale kiparsko celoto.«

Belvederski torzo
Belvederski torzo

Mojstrovina sredi vrveža Muzejev

Pred pandemijo si je Vatikanske muzeje vsak dan ogledalo okoli 20.000 obiskovalcev. Ob očaranosti nad številnimi umetniškimi deli vatikanskih zbirk je precej verjetno, da mnogi ne prepoznajo veličine te mojstrovine v vsej njeni vrednosti. Belvederski torzo danes stoji v Dvorani muz, na poti, ki vodi v Sikstinsko kapelo. Kot je še povedal Spinola, »mnogi turisti pridejo sem in se ne zavedajo pomembnosti torza. Le redki prepoznajo njegovo vrednost. Obiskovalci tečejo, da bi prišli do Sikstinske kapele, tok jih odnese.«   

Osmerokotno dvorišče
Osmerokotno dvorišče

Dvorišče kipov

Ob tem umetniškem delu, ki ga je William Hogarth umestil v lepotni kanon, so se učile celotne generacije umetnikov: od Michelangela do Rubensa, od Turnerja do Rodina, ki je ob torzu dobil navdih za znamenitega Misleca. Kraj in obdobje najdbe torza nista znana, iz kronike arheologa in epigrafika Ciriaca iz Ancone pa je razvidno, da je bil od leta 1433 v Palači Colonna na Kvirinalskem griču. Občudovanje je vzbudil vse od trenutka, ko je obogatil zbirko kardinala Giuliana della Rovera. Ko je bil ta izvoljen za papeža z imenom Julij II., se je okoli leta 1503 odločil, da ga prestavi v Dvorišče kipov v Vatikanu. Tam so od začetkov 16. stoletja dalje razstavljena nekatera najlepša antična dela. Med njimi sta Apolon Belvederski in Laokontova skupina, ki so jo nepričakovano odkrili med oranjem leta 1506.

Laokontova skupina
Laokontova skupina

Nastanek Vatikanskih muzejev

Vatikanske muzeje je ustanovil papež Julij II. Belvedersko dvorišče je postalo atelje uvajanja za mlade umetnike od vsepovsod: postalo je »svetovna šola«. Ta izraz je Benvenuto Cellini uporabil v povezavi z Leonardovo in Michelangelovo upodobitvijo dveh bitk (deli Bitka pri Cascinu in Bitka pri Anghiariju) za Staro palačo v Firencah. Guido Cornini iz Vatikanskih muzejev je povedal, da začetki te ustanove segajo v obdobje, ko so našli Laokontovo skupino: leta 1506 je to delo prišlo iz zemlje na površje kot čudež, skoraj kot celota, preživelo je srednji vek. Navdušenje je bilo neizmerno, vladalo je kulturno ozračje velike arheološke in antikvarične vneme. V Vatikan so začeli prihajati umetniki z vsega sveta, posebej Flamci kot Hendrick Golttzius, da bi prerisovali, si zapisovali, risali, ustvarili prve odlitke, spoznavali pomembne belvederske kipe iz mamorja. Bil je čas renesanse, čas, v katerem se je vez s preteklostjo velike grško-rimske civilizacije, ki so jo nenadoma prekinili vdori barbarov, začela brati v luči krščanstva.

Osmerokotno dvorišče
Osmerokotno dvorišče

Michelangelo in torzo

Nad Belvederskim torzom je bil posebej očaran Michelangelo, ki je bil najvidnejši izmed umetnikov v času pontifikata Julija II. Takoj je zaznal polno skladnost med svojim  in Apolonijevim načinom kiparjenja. Legenda pravi, da je zavrnil papežev predlog, da bi dopolnil manjkajoče dela te umetnine, ki je tako popolna in mogočna v svoji nedokončanosti. Kronike poročajo o dolgih urah, ki jih je umetnik preživel v zamaknjenjem občudovanju te helenistične mojstrovine. Dotikal se je marmorja ter z njim vzpostavil svojevrsten odnos. Skoraj je bil uročen zaradi statične napetosti Ajanta, ki razmišlja o samomoru.

Poslednja sodba, Michelangelo
Poslednja sodba, Michelangelo

Torzov učenec

Michelangela so upravičeno imenovali »torzov učenec«. O tem v svoji izraziti plastičnosti pričajo podobe golih oseb na stropu Sikstinske kapele. Guido Cornini zapiše, da  te »atletske, mišičaste postave – ki so skoraj angeli brez kril – izražajo naprezanje, vendar pa se zdi, da njihovo dejanje ni dokončano.« Ni naključje, da slavni učenjak Charles de Tolnay govori o »razpršeni energiji«, ki se kaže v zabuhlih okončinah in oteklih mišicah. Nekateri so v vznemirjenju teh oseb prepoznali nemir poganov, ki niso sprejeli razodetja. Slepi so, obračajo hrbet svetopisemskim prizorom, ki jih vidimo na stropu. »Ta vznemirjenja na nek način spominjajo na torzo, ki ga je Michelangelo dolgo opazoval, preučeval in se ob njem spraševal.« Skoraj kopija izgledata dve goli postavi z vencem na glavi, ki sta prikazani ob prizoru »Noetova daritev«. Takšno močno vznemirjenje, kot ga vidimo na stropu, je prisotno tudi v prikazu Poslednje sodbe in Mojzesovemu kipu v cerkvi sv. Petra v vezeh v Rimu. Prav tako sugestivna je tudi podobnost med nedokončanostjo torza in nekaterimi Michelangelovimi kipi, za katere je značilen »občutek nemira, napora, ki ni jasen: kakor da bi se borili, se izvijali, da bi se osvobodili tega, kar jih vklepa.«

Četrtek, 22. april 2021, 15:37