Kardinal Van Thuan – človek upanja in priča križa
Andreja Červek – Vatikan
Kardinal Van Thuan je umrl 16. septembra 2002 v Rimu. Danes dopoldne so se ga s sveto mašo spomnili v rimski baziliki Svete Marije v Trasteveru. »Evangeliziral je tudi v zaporu. Imel je pogled ljubezni do vsakega, ki je bil ob njem,« je zatrdil postulator Hilgeman. Trinajst let je preživel v zaporu v Vietnamu. Tudi s križa in sredi zaporniške samote je »znal vedno posredovati upanje bratu«. Vedel je, da ga je tudi tam Gospod »klical biti priča vere«. Tako je »evangeliziral, sklepal prijateljstva, pel, učil, se trudil biti zvest klicu v duhovništvo«. Umrl je v Rimu pred osemnajstimi leti, ko je v Vatikanu opravljal službo predsednika Papeškega sveta za pravičnost in mir.
Potem ko je bil osem let škof v Nhatrangu v osrednjem Vietnamu, ga je 23. aprila 1975 Pavel VI. imenoval za nadškofa koadjutorja v Hošiminhu. Komunistična oblast je njegovo imenovanje označila za zaroto Vatikana in imperialistov proti komunističnemu režimu, kot je to sam zapisal v knjigi »Pet hlebov in dve ribi«. Čez tri mesece so ga aretirali. V zaporu je preživel trinajst let (od 1975 do 1988), od teh kar devet v samici.
V zaporu si je ob pomoči paznikov naredil križ, ki ga je nosil okoli vratu vse do svoje smrti. Zanj je predstavljal simbol prijateljstva, ki se je oblikovalo med njimi. V intervjuju leta 2000, potem ko je imel postne duhovne vaje za sv. Janeza Pavla II., se je Van Thuan takole spominjal pogovora s svojimi ječarji: »Pogosto so me spraševali: 'Vi nas ljubite?' In sem odgovoril: 'Jaz vas ljubim.' 'Ampak mi smo vaši sovražniki, zaprli smo vas za več kot deset let in brez sojenja in vi nas ljubite?' 'Jaz vas ljubim.' 'In zakaj?' 'Ker me je to naučil Jezus. In če vas jaz kot kristjan ne ljubim, nisem vreden, da se imenujem kristjan.' Oni pa so mi rekli: 'To je zelo lepo, a zelo težko razumeti.' Vendar je ravno to odgovor: krščanska ljubezen lahko vse premaga.«
Van Thuan je bil izpuščen na prostost novembra 1988. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1998 imenoval za predsednika Papeškega sveta za pravičnost in mir. Kardinal je postal leta 2001. Umrl je v Rimu, 16. septembra 2002, star 74 let. Janez Pavel II. je takrat o njem zapisal: »Pušča neizbrisen spomin na življenje, ki ga je posvetil doslednemu in junaškemu sprejemanju svoje poklicanosti.«
