Urednikova beseda: K izvirom poslanstva, ki ni naše delo

Andrea Tornielli

Poslanica papeža Frančiška Papeškim misijonskim družbam je močno besedilo, konkretno s svojimi priporočili, ki kaže edini stvaren izvor misijonskega delovanja Cerkve in ki se hoče istočasno, s tem, da jih poimenuje, izogniti nekaterim patologijam, ki lahko izpridijo samo poslanstvo.

Poslanstvo, pojasni Frančišek, ni sad izvajanja »sistemov in logik aktivnega delovanja ali tehnično-profesionalnih usposobljenosti«, ampak se rodi iz »prekipevajočega veselja«, ki »nam ga daje Gospod« in ki je sad Svetega Duha. Milost je, to veselje, ki si ga nihče ne more sam dati. Biti misijonarji pomeni odsevati velik in nezaslužen dar, ki smo ga prejeli, torej odsevati luč Drugega, kot to počne luna s soncem.

 »V vsakem človeškem položaju,« piše papež, »so priče tisti, ki potrdijo, kar je izvršil nekdo drug. V tem smislu in samo v tem smislu smo mi lahko priče Kristusa in njegovega Duha.« To je tisti mysterium lunae Cerkvenih očetov prvega stoletja, ki jim je bilo zelo jasno, da Cerkev živi iz trenutka v trenutek iz Kristusove milosti. Kakor luna tudi Cerkev ne odseva lastne luči in, ko preveč gleda samo sebe ali zaupa v lastne sposobnosti, konča kot avtoreferencialna in nikomur več ne daje luči.

Začetek poslanice je vsebina spodbude Veselje evangelija, besedilo, ki je začrtalo pot sedanjega pontifikata. Frančišek spomni, da sta oznanilo evangelija in izpoved krščanske vere nekaj drugega, v primerjavi s političnim, kulturnim, psihološkim ali verskim prozelitizmom. Cerkev raste v svetu zaradi privlačnosti in »če bomo sledili Jezusu, srečni, da nas je pritegnil, bodo drugi to opazili. In morda bodo presenečeni.«

Iz poslanice Papeškim misijonskim družbam je jasen papežev namen, da zajezi težnjo, ki poslanstvo obravnava kot nekaj elitnega, da s pripravljenimi programi usmeri in vodi, ko izvaja strategije, ki spodbujajo »ozaveščenost« preko utemeljevanja, pozivov, aktivnega delovanja, usposabljanja. Iz danes (četrtek, 21. maj 2020) objavljenega papeškega besedila je prav tako očitno, da rimski škof to smatra kot sedanje tveganje in imajo torej njegove besede vrednost, ki gre precej onkraj Papeških misijonskih družb, katerim je namenjeno. Da bi se izognili avtoreferenčnosti, tesnobi poveljevanja in dodeljevanju misijonske dejavnosti »nekemu višjemu razredu specialistov«, ki imajo ljudstvo krščenih za nedejavno množico, ki jo je treba poživljati in vključevati, Frančišek spomni na nekatere značilne poteze krščanskega poslanstva: hvaležnost in zastonjskost, ponižnost, bližina življenju oseb tam, kjer so in kakor so, posebna ljubezen do malih in ubogih.