Predstavljene Pastoralne smernice glede notranje razseljenih oseb
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Sprejeti, zaščititi, pospeševati in integrirati. S temi besedami bi lahko povzeli novo poslanstvo Cerkve v njeni skrbi za notranje razseljene osebe, ki so ga predstavili na novinarski konferenci.
Publikacija vsebuje 122 smernic, namen katerih je prispevati k poslanstvu in pomoči vsem tistim, ki živijo na bivanjskih periferijah in potrebujejo sprejem, zaščito, spodbudo in integracijo. Po podatkih Centra za nadzor notranje razseljenih oseb je bilo le-teh konec leta 2018 po svetu 41,3 milijona, kar je najvišja številka v zgodovini. Kljub temu, da so pogosto primorani bežati na isti način in zaradi istih razlogov kot begunci, pa notranje razseljene osebe niso deležne mednarodne zaščite, ki jo predvideva mednarodni zakon o beguncih. Dokler niso v iskanju varnosti in zaščite primorani prečkati meje, ki je mednarodno priznana, ostajajo državljani pod zakonodajno pristojnostjo svoje države.
V dokumentu je zapisano, da mednarodna skupnost težko posreduje, prav tako pa manjka tudi interes s strani medijev in družbe v splošnem. Posledica tega je, da so bile notranje razseljene osebe pozabljene, kar je še povečalo njihovo ranljivost ter preprečevalo, da bi bile njihove potrebe ustrezno priznane in zadovoljene. Cerkev je poklicana pri soočanju s tem izzivom »spodbujati informacijska sredstva in družbo v širšem smislu ter tudi vlade k osveščanju javnega mnenja.« Poglavitno odgovornost za zaščito notranje razseljenih oseb imajo še vedno državne oblasti, ki včasih ne želijo ali pa ne morejo soočiti njihovih potreb po zaščiti. Zato je ključnega pomena, da mednarodna skupnost išče konstruktivne oblike okrepitve in podpore, ob tem pa mora upoštevati narodno suverenost in načelo subsidiarnosti.
Dokument nadalje navaja, da so notranje razseljene osebe pogosto tudi žrtve trgovine z ljudmi. Spominja na njihovo prisotnost na mestih območjih in v begunskih centrih ter na zaščito humanitarnih delavcev. Med razlogi za razseljenost so navedeni »etnični in plemenski spori«. Pri soočanju s tem izzivom je Cerkev poklicana, da si »prizadeva za spravo, medsebojno sprejemanje in spoštovanje med etničnimi skupinami in plemeni.« Prav tako mora spodbujati »zdravljenje spomina, ponovno učenje pravilnega komuniciranja ter sprejemanje nenasilnega načina življenja.«
Drugi ključni del smernic pa zadeva ekonomsko vključevanje, za katero bo potrebno povečanje zbiranja fondov v krajevnih Cerkvah, da bodo finančni viri, ki bodo v pomoč notranje razseljenim osebam, na razpolago tako na mednarodni kot na narodni ravni.
Dokument prav tako poudarja, da je potrebno razviti ukrepe in mehanizme, s katerimi bi bilo mogoče presojati možnosti, da bi se notranje razseljene osebe vrnile na svoje domove. Ob koncu smernic pa je izražena želja po skupnem delu in usklajevanju med katoliškimi akterji, pa tudi po ekumenskem in medverskem sodelovanju.
