Vatican News
2020.02.19  Archivio Apostolico Vaticano - Sala degli inventari

Apostolska knjižnica in arhiv ponovno odpirata svoja vrata

Po obdobju zaprtosti v času pandemije, vatikanska knjižnica in apostolski arhiv 1. junija ponovno odpirata svoja vrata. Zainteresirani se morajo najaviti preko spleta, upoštevajoč pri tem posebna pravila, ki zagotavljajo zdravstveno varnost, kot je pojasnil kardinal Jose Tolentino de Mendonca za vatikanski časopis L'Osservatore Romano.

Andreja Červek – Vatikan

Tri pomembne razsežnosti za uspešno izvajanje poslanstva apostolske knjižnice in arhiva so poslušanje, odprtost za prihodnost in zavzeto delo, zapiše kardinal Jose Tolentino de Mendonca. Knjižnica in arhiv sta kraj zbiranja, varovanja in posredovanja neizmernega vira, ki je pomemben za kolektivni spomin in ga predstavlja pisno pričevanje. Sta mnogo več kot le »socialni kraj«, več kot nek fizični prostor, nevtralen kraj, kjer se avtomatično razporeja dokumente. Gre za kraj, kjer se križajo polifonske vloge, zadolžitve, skrbi, obveznosti, znanja in priložnosti, na materialni, kulturni, znanstveni in duhovni ravni. Mediacija tukaj pogostokrat ni lahka in nikoli ni v naprej zastavljena, merilo za uspeh ali neprimernost pa je pogojeno s številnimi subjektivnimi in objektivnimi dejavniki, včasih popolnoma izven možnosti nadzorovanja.

Pandemija, ki je prisilila zaprtost vatikanske knjižnice in arhiva, je seveda povzročila veliko neprijetnosti za strokovnjake, ki sem prihajajo raziskovat in proučevat dokumente. A vsaka kriza je lahko tudi priložnost, kar prav tako velja za stvarnost, kot sta knjižnica in arhiv, ki se v zgodovinsko zavest Cerkve umeščata z željo prispevati k javnemu dobremu za vse človeštvo. Pandemija, ki se je razširila na svetovno raven in je niso zaustavile politične, ekonomske in kulturne meje, naglo odprla oči družbe, ki je zaslepljena z lastnimi tehnološkimi in strukturnimi pomanjkljivostmi pred ranljivostjo, ki je del človeške narave in ki je vedno ostala na individualni ravni, sedaj pa se je razširila na kolektivno raven. Vsi smo se pokazali še bolj ranljivi, ubogi, nezaščiteni, v še ne znanem stanju, ki zahteva več ponižnosti in priznanje, da imajo mnoge naše gotovosti dragoceno vrednost, a so tudi ranljive, da sta naše znanje in naša moč sosledje nenehnega odpiranja in vedno novih začetkov.

Individualni in kolektivni spomin je zbirka tudi tega neprestanega ponovnega premisleka, očiščevanja, ponovnega vstajanja in začenjanja. Ljudje preteklosti, ki pridejo iz svoje noči, jih ni mogoče ponovno opredeliti. V njih se zarisuje celoten svet. A med njimi in nami, zgodovinarji, se oblikuje določena razpoka, ki postavlja kot problematično jasnost enovitosti, ki je potrebna za razumevanje. Preteklost vedno preseneti pravega zgodovinarja, kakor sedanjost vedno preseneti sodobnike, ponovno vzpostavi znanja in gotovosti. In to iz stoletnih ustanov, kot so vatikanske, naredi goreče pustolovščine, ki lahko vnamejo duše tistih, ki sestopijo v ta rudnik znanja in spomina, da bi vstopili v »boj z dokumentom«.

Poslušanje kot služenje spominu, odprtost za prihodnost kot uresničevanje konkretnega upanja, zavzeto delo kot odgovornost – to so načela, ki nam pomagajo, da se ponovno srečamo v vzajemnem zaupanju in pristnem bratstvu, zavedajoč se, da smo mi bolj tisti, ki nas resnica opredeljuje, kot pa tisti, ki opredeljujemo resnico.

Audio
Petek, 29. maj 2020, 12:56