Sveti oče o dobri spovedi: Ne se sramovati svojega sramu

Andreja Červek - Vatikan

»Sram je milost, ki nas spodbudi, da prosimo za odpuščanje. Milost je tudi dar solz, ki umije naš pogled in nam pomaga bolje videti realnost,« zapiše papež Frančišek v predgovoru h knjigi Kdor moli, se reši. Gre za šesto izdajo knjižice z molitvami, ki jih je zbral don Giacomo Tantardini (1946–2012). Prvič je izšla leta 2001. Sledile so še druge izdaje. Leta 2005 je predgovor napisal kardinal Joseph Ratzinger, ki je kmalu zatem bil izvoljen za papeža. Sedanja izdaja molitvenega priročnika ohranja Ratzingerjevo besedilo, pred katerim je kratko razmišljanje papeža Frančiška.

Sveti oče spomni na Tantardinijevo »otroško srce«, na njegovo molitev, pri kateri se je zavedal, da »Gospod prvi daje pobudo in mi brez njega ne moremo storiti ničesar«. Zbirka molitev je bila prevedena v vse glavne jezike in izdana v tisočih kopijah po vsem svetu; pogosto je zastonj prispela v številne katoliške misijone po vseh kotičkih sveta. Ta »majhna knjižica« – kot ji pravi papež – se je rodila iz Tantardinijeve »slutnje o prošnjah mladih, ki so se spreobračali v krščanstvo«. Danes jo prijatelji don Giacoma imajo za njegov najlepši poklon. Kot zapiše papež, predvsem zato, ker poleg molitev vsebuje vse, kar pomaga k dobri spovedi. Spomni na stavek, ki ga je Tantardini pogosto ponavljal v zadnjem obdobju svojega življenja: »Kdor se dobro spove, postane svetnik.«

Papež Frančišek poda osnovne smernice, ki spokorniku pomagajo, da pristopi k spovedi. »Začetek je izpraševanje vesti, iskrena bolečina zaradi storjenega hudega. Sledi obtožba posameznih grehov, konkretno in zmerno. Ne da bi se sramovali lastnega sramu.« Kot nas uči evangelij, »Gospodu je dovolj sled kesanja. Božje usmiljenje potrpežljivo čaka vrnitev izgubljenega sina; še več, gre mu naproti, prvo se dotakne njegovega srca in tako v njem prebudi željo, da bi ga ponovno objela njegova neskončna nežnost in bi lahko ponovno začel hoditi«.

Ravno zato moramo v spovednici biti konkretni pri obsodbi grehov, ne da bi kaj zamolčali, saj bo potem »Gospod sam tisti, ki nam bo zamašil usta, kakor da bi rekel: Dovolj je«. »Dovolj mu je videti to sled bolečine, ne želi mučiti naše duše, želi jo objeti. Želi tvoje veselje.« Papež Frančišek sklene z gotovostjo, ki jo vidimo v vsem njegovem učenju: »Jezus je prišel, da bi nas rešil takšne, kakršni smo: ubogi grešniki, ki prosijo, da bi bili iskani, najdeni, vzeti v naročje in odneseni k njemu.«